Ivan Petrov se že veseli stoletnice

Zgodbe | jun. '15

Negovalka, Melita, Ivan in Ljuba

Ivan Petrov, diplomirani inženir rudarstva, ki je že 28 let v pokoju, pravi, da kadar doživiš kaj slabega, najprej preštej do deset, potem še nazaj in šele nato reagiraj. Če pa hočeš dolgo in zdravo živeti, potem se moraš izogibati svinjskemu mesu, sladkarijam, kavi in preobilnemu najedanju, pa tudi pri seksu ni dobro pretiravati.

Očitno njegove modrosti o dolgem in zdravem življenju učinkujejo, saj je pri 99 letih čil in živahen. Je nekaj posebnega, saj je lani v Vzajemnosti objavil oglas, da želi svoj stoti rojstni dan praznovati v ženski družbi, na katerega se je javilo kar 21 žensk.

Že od nekdaj ga je zanimala medicina. V mladosti se je naučil prepoznavati bolezni po videzu jezika. Med najinim pogovorom, ko je beseda nanesla na zdravje, je najprej vprašal, ali mu lahko pokažem jezik. Pogledal ga je in mi rekel, da bi bilo dobro, da obiščem zdravnika. Ob šestih zvečer je prišla negovalka iz Zavoda za oskrbo na domu, ki mu pomaga pri večernih opravilih, in tudi ona je povedala, da mu večkrat pokaže jezik. Nasmejali smo se in tudi Ivan je pokazal svoj jezik. Res ima lepo rdečega, pravi, da je zdrav in da bo doživel 121 let.

Ivanova najljubša hrana je riž z malo mesa, sicer pa ni izbirčen. Rad ima živali, v mladosti je imel več psov ovčarjev in tudi zdaj ima kužka Nerona. V mlajših letih je bil lovec, največ v zasavskih gozdovih. Bral je veliko tehnične literature, predvsem o sili in statiki, danes pa bere Delo in Vzajemnost. Najbolj ga navdušujeta pihalna godba in vojaška glasba. Ivan Petrov ne živi osamljen, med mojim obiskom je prišlo k njemu kar nekaj ljudi, najprej negovalka iz Zavoda za oskrbo na domu, prinašalec kosila iz Doma Kolezija, snaha Marta, ki skrbi, da je vse v redu, in prijateljica Melita. Skupaj z Ivanom rešujeta križanke in se pogovarjata. Tudi mobitel mu je nekajkrat zvonil.

Ivan še vedno veliko razmišlja o tehničnih izboljšavah v vsakodnevnem življenju. Svojo idejo o proizvodnji poceni električne energije iz rečnih potencialov je predstavil dvema poslancema iz državnega zbora in tudi ljubljanskemu županu. Tudi za ureditev in preprečitev zemeljskih plazov, ki so v Sloveniji dokaj pogosti, ima Ivan rešitev. Na ogrožene terene bi lahko nasadili akacije, ki svoje korenine poženejo globoko v tla, in bi tako preprečili zdrs zemlje.

Že mlad zapustil Bolgarijo

Ivan Petrov je bil rojen v kmečki družini v vasi Stojil Vojvoda v Bolgariji za časa carja Borisa. Pisalo se je leto 1916, sredi prve svetovne vojne. Doma so ga klicali Ivančo, kasneje Ivo, a uradno je bil vedno Ivan. Malo in veliko maturo je končal v Novi in Stari Zagori, odslužil je vojsko, in ko je imel 21 let, je odšel v Beograd, da bi študiral medicino. Ker v Beogradu ni srečal prijatelja, s katerim sta bila dogovorjena, da se bosta skupaj vpisala na fakulteto, se je naslednji dan odpeljal v Ljubljano. Denar za študij je imel skrbno skrit in zašit v obleki in srečen je bil, da so mu starši lahko pomagali do boljšega življenja. Medicina mu ni bila usojena, v Ljubljani je srečal starega prijatelja in sošolca, tudi iz Bolgarije, ki je Ivana navdušil za študij montanistike, kar je bilo za mlada študenta privlačno predvsem zaradi potreb po rudarskih inženirjih v Bolgariji. Med drugo svetovno vojno ni mogel študirati, priključil se je Osvobodilni fronti in delal za partizane. Študij je končal po vojni in se zaposlil v rudniku Hrastnik in tudi pridobil slovensko državljanstvo. Poročil se je z osem let mlajšo, danes že pokojno Pavlo Kastelic, ki je bila doma iz Škofljice pri Ljubljani in je bila med vojno v internaciji v Gonarsu in Ravensbrücku. Po vojni se jima je rodil sin Stojan, ki ima dva otroka in dva vnuka in živi z ženo Marto v sosednji hiši v Trnovem. Vsi skupaj zelo lepo skrbijo za prijaznega in duhovitega očka, dedija in pradedija Ivana.

Da je nastal ta članek o gospodu Ivanu Petrovu, me je spodbudil dogodek en teden po smrti moje mame Antonije. Ivan me je poklical po telefonu in povedal, da mu je žal, ker je prepozno izvedel in se ni mogel posloviti od nje, saj sta bila z Antonijo prijatelja. Takrat sva skupaj zajokala v telefon in obljubila sem mu, da ga kmalu obiščem. Po nekaj obiskih sem spoznala, kako lahko 99-letnik živi doma s pomočjo družine, Zavoda za oskrbo na domu in prijateljice Melite, ki ga vsak dan obiskuje. Ivan živi polno življenje, čuti, da ga imajo radi, in je hvaležen vsem, ki mu dajejo svojo ljubezen in čas. Že zdaj se veseli praznovanja 100. rojstnega dne 2. junija 2016. Ob tej priliki vabi vse stoletnice in stoletnike, ki so pripravljeni svoje veselo praznovanje podeliti še s kom, da se javijo na njegov naslov, ki ga imajo v uredništvu.

Ljuba Prezelj


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media