Golobi pismonoše se vedno vračajo domov
Jože Pečnik z enim od golobov
Ko je Jože Pečnik iz Novega mesta pri šestih letih dobil prvi par golobov, še ni vedel, da mu bodo te ptice za vedno prirasle k srcu. Zdaj že 41 let tekmuje z golobi pismonoši in je med najstarejšimi gojitelji športnih golobov pri nas. Od leta 1974 do danes je imel več kot 10.000 golobov, vse ima vestno popisane. Trenutno jih ima v golobnjaku okrog 100, nekaj je okrasnih, večina pa je golobov pismonoš. Pred kratkim sta se dva njegova goloba, pravzaprav ženin in vnukinjin, udeležila tudi 35. olimpijade v Belgiji.
Športni golobi so čipirani, na obročku, ki jim ga nataknejo v prvih tednih življenja, imajo številko, ki je zapisana v bazi vseh golobov pismonoš. Na tekmovanje jih odpeljejo v posebnih transportnih košarah. Če z njimi potuje tudi golobar, se lahko zgodi, da priletijo domov pred njim. Jože Pečnik jih raje počaka doma. »Ko se začnejo vračati v svoj golobnjak, je to zame najlepši trenutek,« pravi. Tekmovalne razdalje so različno dolge, od 100 do 1800 kilometrov, do 100 kilometrov golob preleti v enem dnevu in praviloma v enem kosu, le malokdaj se ustavi. Tekmovalni golobi morajo biti za takšne podvige dobro pripravljeni in pravilno hranjeni – tako kot športniki. Osnova za tekmovanje so dobri geni, zato je vzgoja hitrih letalcev prava umetnost. Prvi trening golobov se začne pri šestih tednih, potem jih lastniki odnašajo vse dlje od doma. Gojitelji golobov z njimi vneto tekmujejo predvsem v zahodni Evropi.
Dobri letalci
Ker je pot do domačega golobnjaka različno dolga, se primerja povprečna hitrost, ki jo golob doseže na razdalji od starta do golobnjaka. Na daljših razdaljah golobi letijo s povprečno hitrostjo okrog 70 km/h, ob ugodnem vetru in na krajših razdaljah pa lahko dosegajo tudi izredno velike povprečne hitrosti, tja do 160 km/h. Za meritev uporabljajo elektronske naprave in identifikacijske čipe.
»Golobi so zelo dobri letalci, imajo močne letalne mišice in dobro orientacijo, ki jim omogoča sposobnost zaznavanja magnetnih silnic. Poleg tega tudi dobro vidijo, svoj golobnjak pa prepoznajo tudi po vonju,« razloži Jože. Pri letenju jih lahko zmotijo vremenske spremembe pa tudi umetno ustvarjena magnetna polja mobilne telefonije ali navigacija letal. Nanje pa prežijo tudi ptice ujede, še zlasti nevaren je sokol.
»Golobom moraš biti predan, saj potrebujejo vsakodnevno skrb,« pravi. Zjutraj jih Jože spusti na prosto, potem očisti kletko, obročka mladičke, jim pripravi hrano in jih z žvižgom pokliče na ‘zajtrk’. Hrana vsebuje okrog 15 različnih zrn žit, ogljikove hidrate in predvsem proteine. Golob poje okrog 35 gramov mešane hrane na dan, včasih jim doda še vitamine in minerale. Tudi čez dan jih gre večkrat pogledat, zvečer pa ponovi jutranji ritual čiščenja in hranjenja.
Gojitelji morajo poznati tudi veterinarska znanja. Jože vodi zdravstveno kartoteko za vse golobe, kjer so zapisani vsi posegi in preventivna cepljenja. Vsak golob ima tudi rodovnik, za katerega Jože pravi, da je bolj natančen kot pri psih. Na golobovem tekmovalnem obročku je zapisana država, matična številka in letnica. Vsak golob dobi kartico lastništva, kjer je napisana tudi številka kluba.
Rad navdušuje mlade
Obroček na golobovi nogi
Jože Pečnik je upokojeni pedagog, 12 let je bil tudi ravnatelj osnovne šole v Šmarjeti, kjer je ljubezen do živali prenašal na mlajše generacije. Pod njegovim vodstvom so postavili šolski hlevček, kjer so imeli golobe, kunce in kokoši. Postavili so tudi šolski čebelnjak in si uredili sadovnjak in njivo. Otroci so bili nad živalmi navdušeni in so zanje tudi lepo skrbeli. Golobarsko znanje pa je Jože širil tudi po Dolenjski. Najprej se je vključil v ljubljanski klub gojiteljev športnih golobov, leta 1977 pa so tudi v Novem mestu ustanovili Klub ljubiteljev športnih in okrasnih golobov pismonoš Novo mesto, kjer je predsednik. V Sloveniji je 15 klubov, ki so od leta 1991 združeni v Zvezo klubov gojiteljev športnih golobov pismonoš. V novomeškem klubu deluje 21 golobarjev. Jože Pečnik pa je dejaven tudi v številnih drugih društvih, med drugim tudi v vinogradniškem (na Straški gori ima družina Pečnik vinograd) in čebelarskem.
Jože Pečnik je predan gojitelj golobov, nastopa pa tudi v vlogi sodnika. Čeprav nekateri gojitelji z rejo tudi služijo, je on večino golobjih mladičev razdal. Najraje jih pokloni mladim, ker je vesel, da se zanimajo za ta konjiček. Ugotavlja pa, da se zanje odločajo predvsem otroci ali vnuki golobarjev, ki poznajo te ptice že od mladih nog. Tudi sin in hči pa tudi vnuki imajo radi golobe in zanje z veseljem poskrbijo, kadar je odsoten. Ljubezen do golobov in nasploh do živali bo pri Pečnikih zagotovo šla iz roda v rod.
Na svetu je okrog 600 različnih pasem domačih golobov, ki so rezultat križanja in selekcije. Izvirajo pa iz divjega skalnega goloba (Columbia livia), ki pri nas živi na Slovenskem primorju. Sicer pa golobi živijo po vsem svetu, več kot 300 vrst jih je. Mestni golob pa je pravzaprav pobegli udomačeni skalni golob.
Gojenje golobov pismonoš za športna tekmovanja se je začelo v 19. stoletju v Angliji, Nemčiji in Belgiji. S križanjem pasem so vzgojili golobe, ki so bili odlični letalci in imajo dober občutek za orientacijo in hitro vrnitev domov. Ko še ni bilo telegrafa in sodobnih komunikacij, je človek za hiter prenos sporočil uporabljal golobe pismonoše. Golob je vzdržljiv letalec, ki se vedno vrne v svoj golobnjak, zato so ga uporabili kot enosmernega prenašalca sporočil. Golobe so v kletki prinesli na kraj, od koder je bilo treba odnesti sporočilo. Na nogo ali na hrbtni del so mu pripeli tulec s sporočilom, lahko pa so ga skrili tudi v umetno pero. Pomembne novice o osvajalskih pohodih je z njihovo pomočjo domov pošiljal že Aleksander Veliki, stari Grki pa so z njimi domov pošiljali imena olimpijskih zmagovalcev. Golobi so se še posebej izkazali v vojnem času, ko so s prenašanjem sporočil reševali življenja. Uporabljali so jih v prvi in drugi svetovni vojni. Še posebej pomembno vlogo so odigrali v bitki za Normandijo – kar 32 so jih odlikovali z vojaškim priznanjem Dickin Medal, namenjenim živalim.
