Ne čakajmo vedno na tujo pomoč
Zdi se, da je zadnje čase ob vsakem večjem nalivu v pripravljenosti pol Slovenije, poleti trepetamo pred točo in požari, pred dvema letoma nas je pozimi temeljito ohromil žled. In medtem ko večina z grozo spremlja divjanje narave od daleč ali po televiziji, se številni gasilci in drugi reševalci spopadajo z ognjem ali deročo vodo, pri čemer celo tvegajo svoja življenja. O delu pripadnikov sil za zaščito, reševanje in pomoč (ZRP), kot se uradno imenujejo, pa tudi o dolžnostih prebivalcev smo se pogovarjali s poveljnikom Civilne zaščite. Srečko Šestan je zaposlen v Upravi Republike Slovenije za zaščito in reševanje kot vodja Sektorja za sistemske, organizacijske in pravne zadeve, naloge poveljnika Civilne zaščite pa opravlja od junija 2012. Tudi sam je gasilec že več kot 40 let.
»Sodelovanje v enotah, organih in službah Civilne zaščite Republike Slovenije je organizirano po načelu državljanske dolžnosti,« piše v uradni obrazložitvi. Kaj to pravzaprav pomeni?
Civilna zaščita je pri nas ožji del sistema zaščite in reševanja, to so specialne enote ali službe, ki jih nimamo v rednih sestavih, recimo za neeksplodirana bojna sredstva, radiološko, kemijsko in biološko zaščito, tehnično reševanje …
Praviloma se organizirajo, kadar nalog zaščite, reševanja in pomoči ni mogoče opravljati s poklicnimi ali prostovoljnimi reševalnimi službami. Poleg ljudi spadajo sem še zaščitna in reševalna oprema, objekti in naprave za zaščito in reševanje.
V sistemu zaščite in reševanja (ZiR) imamo več kot 50 tisoč operativnih pripadnikov, veliko večino predstavljajo gasilci. Odkar nimamo več naborniškega sistema, so to večinoma prostovoljci. V zakonu pa je še zapisana obveznost obveznega služenja prebivalcev, starih od 18 do 63 let, kar pomeni, da bi jih po potrebi lahko vpoklicali in razporedili na podlagi državljanske dolžnosti.
Kako sploh poteka reševanje pri nekem kriznem dogodku?
Pri požaru, na objektu ali v naravi organizacijo in vodenje reševanja prepustimo gasilcem. So pač strokovnjaki za to. Civilna zaščita jim po potrebi pomaga z logistiko, ljudmi, priskrbimo vojaške ali policijske helikopterje, če je treba, in druge resurse, s katerimi gasilci ne razpolagajo.
Vsaka občina ima svoj štab Civilne zaščite, imamo tudi 13 regijskih štabov in državni štab. V primeru nesreče, ki je večja, obsežnejša in zahteva več specializiranih enot, vodenje in koordinacijo prevzame pristojni poveljnik Civilne zaščite s štabom. Tudi gasilci tedaj delujejo pod njegovim vodstvom. Poveljnik je odgovoren, štab pa je njegovo posvetovalno telo, v katerem so zastopane vse strukture, ki delujejo v tistem okolju in imajo določeno vlogo pri zaščiti in reševanju. Vse občine seveda niso enako ogrožene, nekje je večja možnost poplav, drugje jih bolj ogrožajo požari, zato so tudi sestavi štabov zelo različni, kar je dobro.
Ste dovolj dobro opremljeni?
Za obvladovanje naravnih nesreč hranimo dodatna materialna sredstva in opremo v državnih rezervah. To so šotori, postelje, agregati, črpalke, protipoplavne vreče in podobno. Te zaloge seveda niso take, kot bi si želeli, ker se nam zadnje desetletje zmanjšujejo sredstva. Glede na ogroženost morajo imeti določena sredstva tudi občine na svojem območju.
Naj povem takole: ob večji naravni ali drugi nesreči je naša naloga vzpostavitev osnovnih pogojev za življenje, da ima človek streho nad glavo, da ima kje spati ter da ima vodo in hrano. Že več let si prizadevamo doseči možnost nastanitve (šotori, postelje ipd.) za deset tisoč prebivalcev v primeru množičnih nesreč, požarov v naravi, poplav, večjih neurij s točo ali nalezljivih bolezni.
Določena sredstva nabavljamo skupaj z zavodom za blagovne rezerve, ki spada pod ministrstvo za gospodarstvo. Zavod skrbi za rezerve žita, moke, sladkorja, bencina, ima pa tudi določeno število postelj, odej in drugega, kar lahko v res skrajnih situacijah na osnovi sklepa vlade uporabimo. Zaradi migrantov smo veliko večino teh sredstev porabili, se pa zdaj rezerve spet počasi polnijo.
Se nam samo zdi ali je res v zadnjih letih vse več naravnih nesreč (poplave, potresi, neurja s točo, suša…)?
Statistično gledano, ni velike razlike, verjetno takih dogodkov ni več, kot jih je bilo nekdaj. Morda se malo spreminjajo karakteristike teh nesreč. Je pa dejstvo, da se je v štirih letih mojega mandata zgodilo toliko večjih naravnih nesreč, kot jih je moj predhodnik doživel v petnajstih ali dvajsetih letih.
Največja izjema je seveda žled, ki je bil zares nekaj izjemnega in ekstremnega. Po ocenah vseh nas, ki se ukvarjamo z reševanjem, je bila to največja naravna nesreča, ki nas je doletela v samostojni Sloveniji in verjetno tudi v času nekdanje Jugoslavije.
Ali na terenu opažate, da je solidarnost še živa med ljudmi? Ali smo ob nesreči, taki ali drugačni, pripravljeni pomagati sokrajanom in tudi neznancem?
Nedvomno, to s sodelavci redno opažamo na terenu. V kriznih razmerah tistih pregovorno slovenskih značilnosti, kot je nevoščljivost, ni opaziti. Morda pride do kakih nesoglasij kasneje, ko je najhujše mimo. Sicer pa smo Slovenci solidarni.
Kaj menite, se znamo tudi dovolj dobro samozaščitno obnašati ali smo preveč brezbrižni, češ, saj meni se pa ne more nič zgoditi?
Zagotovo je za lastno varnost in tudi premoženje odgovoren vsak sam. Recimo: vsi vemo, na kakšnem območju živimo. Če vemo, da teren tako ali drugače ni varen in da nas lahko doleti nesreča, moramo biti kar najbolje pripravljeni na take dogodke. Nekatere lahko preprečimo, nekaterih ne moremo, lahko pa zmanjšamo škodo in posledice.
Če je napovedana poplava, seveda če ne pride do nenadnega silovitega neurja, se lahko pripravimo tako, da iz kleti umaknemo hrano, zamrzovalno skrinjo in druge stvari, in nam ni treba čakati gasilcev. Prav je, da imamo doma gumijaste škornje pa kakšnih deset praznih vreč, ki jih lahko napolnimo s peskom, če ga nimamo, zasilno velja tudi zemlja, in zavarujemo vhod v garažo, klet ali kak drug prostor.
Za zmanjšanje škode pri neurju s točo je seveda dobro poskrbeti, da je kritina na strehah iz materialov, ki so odporni proti udarcem, da so avtomobili pod streho in podobno. Seveda poljščin ne moremo zaščiti. Lahko pa predhodno poskrbimo za zavarovanje pred točo. Z odškodnino, ki jo izplača zavarovalnica, so posledice manjše.
V Nemčiji so prebivalcem svetovali, naj si za primer izrednih razmer pripravijo dvotedensko zalogo hrane in vode. Kaj pa vi svetujete, kaj naj bi imeli v vsakem stanovanju?
Vodo v plastenkah je že dobro imeti doma. Pa kot sem že omenil, ustrezno obleko in obutev. Vse pa je odvisno od tega, na kakšnem in kako ogroženem območju živimo. Žled nam je na primer pokazal, da je dobro, če imamo v gospodinjstvu radijski sprejemnik na baterije in prav tako svetilko, če že nimamo električnega agregata.
Mnogi bralci so pred leti sodelovali v preventivnih akcijah Nič nas ne sme presenetiti. Bi bilo smiselno kaj podobnega organizirati tudi zdaj?
Sodeloval sem tudi sam, takrat sem bil še zaposlen v gospodarstvu, mislim, da smo imeli vaje eno soboto v mesecu … Kolikor se spomnim, so bile te vaje večini ljudi v breme in odziv ni bil velik. Zdi se mi, da tudi bistvene koristi nismo odnesli.
Trenutno takih akcij nimamo in sem prepričan, da jih v taki obliki niti ne potrebujemo. Seveda pa je treba prebivalce ozaveščati o morebitnih nevarnostih, ogroženosti in varnostnih ukrepih, da vedo, kako pravilno in pravočasno ravnati. To tudi delamo zlasti v vrtcih in osnovnih ter srednjih šolah. Najbolj dovzetni so šolski otroci in napotke prenašajo v svoje domove, na starše. Tudi mediji imate pri tem neprecenljivo vlogo, z roko v roki lahko veliko naredimo. Sicer pa lahko prebivalci dobijo napotke v zgibankah, letakih, na naši spletni strani. Na željo posameznih skupin, društev ali drugih organizacij pa z veseljem pripravimo in izvedemo predavanja s tega področja.
Kako pogosto pa do nesreče oziroma večje škode pride zaradi malomarnosti?
Pri poplavah je to kar pogosto, in sicer zaradi slabega vzdrževanja jarkov, zamašenih odtokov, neurejenih ali slabo speljanih vodotokov, zaraščenih brežin … Zaradi tega so posledice hujše, kot bi morda bile.
Zadnje čase imamo veliko težav z meteornimi vodami, ki poplavijo nešteto kleti. Včasih so razlogi prav banalni. Samo jašek bi morali očistiti, prečistiti odtok, morda očistiti samo mrežico … S takimi stvarmi nima država nič, vzdrževanje je dolžnost lastnika ali upravljavca in tudi to je neposredno povezano z ozaveščenostjo posameznikov.
Ali mislite, da bi zmogli preživeti, če za dalj časa zmanjka elektrike? Večkrat ste že dejali, da »da smo od elektrike bolj odvisni kot od hrane«.
Res je. Zelo zrelo izkušnjo s tem smo imeli pri žledu. Če elektrike ni, mobitel dela en dan, morda še manj, ker je takrat veliko klicev, baterije so izpraznjene, repetitor lahko izpade, nekateri si ne morejo niti ničesar skuhati …
Dobro je, da imamo doma radijski sprejemnik na baterije pa kakšno baterijsko svetilko, opremo, ki jo uporabljamo na primer pri kampiranju.
Kaj bi bilo še dobro narediti, da bi bili pripravljeni na morebitne nesreče? Morda očistiti kleti, vodnjake, kjer jih imajo, najti zaklonišče v svoji bližini …?
No, zaklonišč zadnja desetletja po mojem védenju lastniki ne vzdržujejo, kot bi jih morali. Veliko krajanov verjetno niti ne ve, kje v njihovem kraju sploh je zaklonišče.
Vseh skupaj jih je čez dva tisoč. Vzdrževati jih mora lastnik, večinoma so to občine, stanovalci, gospodarske družbe … S spremembo stanovanjske zakonodaje so zaklonišča v večstanovanjskih hišah v lasti etažnih lastnikov, zanje bi morali skrbeti upravniki. Zaklonišča so običajno bolje vzdrževana, kadar gre za dvonamenski objekt, ki ga redno uporabljamo za kaj drugega. Ko je treba, pa ga moramo v 24 urah usposobiti za osnovni namen.
Katera nesreča bi po vašem mnenju povzročila najhujše posledice in bi bilo reševanje najtežje?
Najhujša nesreča, ki nas lahko prizadene, je seveda rušilni potres v osrednji Sloveniji. V starem delu Ljubljane je veliko starih stavb, ki niso potresno dovolj odporne. Za ta dogodek obstaja verjetnost, ki je resda zelo majhna, a še zmeraj obstaja. To je taka nesreča, ki lahko povzroči najhujše posledice tako za ljudi kot za državo. Pravzaprav tudi za sosednje države. Seveda se pripravljamo tudi na take črne scenarije, ki pa jih lahko ublažimo tako, da ob različnih adaptacijah, energetskih sanacijah ali pa tudi samostojno poskrbimo za izboljšanje potresne odpornosti objekta. Včasih ti vložki niso previsoki.
Ali se lahko vnaprej pripravimo na tak dogodek?
Strokovnjaki trdijo, da potresa ni mogoče napovedati, in jaz jim verjamem. Vemo, da je na ogroženih območjih, bodisi na poplavnem ali potresnem območju, postavljenih preveč stavb. Tega dejstva zdaj ne moremo spremeniti, lahko pa z določenimi ukrepi preprečimo preveliko škodo ali posledice. Tako posamezniki kot država.
Najboljši ukrep je potresno odporna gradnja. Po potresu v Skopju leta 1963 smo spremenili zakonodajo in ena izmed določb zahteva takšno vrsto gradnje.
A kar je bilo zgrajeno pred tem in ne ustreza tem merilom, pač že stoji in bi bilo treba sanirati, kar je tudi edini ukrep pri teh stavbah. Te možnosti obstajajo, sanacije so bolj ali manj zahtevne. Vsekakor pa velja preveriti, kaj je mogoče narediti, da je objekt varnejši. Vsaj okvirno oceno odpornosti lastnega objekta lahko dobimo z aplikacijo POTROG, ki je izdelana za ta namen, na spletni strani www.sos112.si, seveda če poznamo osnovne karakteristike objekta. Natančnejšo in verodostojno oceno izdelajo strokovnjaki.
Ali so slovenski reševalci pomagali italijanskim ob nedavnem katastrofalnem potresu?
Italijanom smo takoj po potresu ponudili pomoč, vendar so se zanjo zahvalili. Postopek v mehanizmu civilne zaščite EU je sicer tak, da država, ki jo je prizadela naravna nesreča, zaprosi za pomoč in natančno navede, kakšno pomoč potrebuje (materialna pomoč, kadri …). Na prošnjo se odzovejo druge države prek centra za koordinacijo pomoči v Bruslju, in ko država prejemnica posamezno pomoč potrdi, gremo lahko šele v akcijo. Imamo pa tudi dvostranske sporazume s sosednjimi državami, kjer je ves proces hitrejši, brez usklajevanja z Brusljem.
Je treba mednarodno pomoč plačati?
Zelo različno. Načeloma ne oziroma je strošek države, ki ponudi pomoč. V bilateralnih sporazumih je reševanje različno opredeljeno, vključno s pomočjo.
Kadar pri nas pride do nesreče, je pomoč gasilcev in drugih reševalcev za prebivalce brezplačna. Pri nesreči manjšega obsega stroške prevzame občina. Če se aktivira državni načrt, torej ko gre za večjo nesrečo, neposredne stroške prevzame država, na primer pri reševalcih so to stroški refundacij, goriva, hrane, vode ter poškodbe in okvare opreme.
Je Slovenija kdaj zaprosila za tujo pomoč?
Da, pri žledu smo zaprosili za agregate. Zraven so prišle tudi ekipe, ki so jih vzdrževale. Zaprosili smo tudi za pomoč pri prihodu migrantov.
Migrantski val je bil verjetno posebna preizkušnja. Kako ste pomagali?
Po sklepu vlade smo bili zadolženi za postavitev začasnih nastanitvenih centrov in njihovo oskrbo. Lokacije je pripravilo ministrstvo za notranje zadeve, pripadniki civilne zaščite pa smo postavili začasne objekte, skrbeli za hrano, pijačo in obleko. Pri tem smo seveda sodelovali s številnimi humanitarnimi in nevladnimi organizacijami. Koordinirali smo delo vseh prostovoljcev. Sami nismo imeli težav, bila sta manjša incidenta pri delitvi hrane, dokler se nismo vsega skupaj navadili. Za varnost sta skrbeli policija in vojska, tako smo se vsi počutili varno.
Ali se pripravljate na nov val beguncev?
Uprava za zaščito in reševanje ima še vedno skladno s sklepom vlade v pripravljenosti nastanitvene šotore, ki smo jih imeli v Dobovi, Šentilju in Lendavi.
Če bo treba, smo pripravljeni. Ne vemo pa, kaj nas čaka, saj tudi prvič nihče ni pričakoval tako množičnega prihoda ljudi.
Oktober je mesec požarne varnosti in letošnji slogan je Delujmo preventivno – varstvo pred požarom ter pred naravnimi in drugimi nesrečami?
Projekt Oktober – mesec požarne varnosti je pripravila Uprava RS za zaščito in reševanje v sodelovanju z Gasilsko zvezo Slovenije in Slovenskim združenjem za požarno varstvo.
Izdelana sta bila zgibanka in plakat, namenjena za gospodinjstva, šole, vrtce. Pomen preventivnega delovanja bo predstavljen tudi s telopi na TV SLO. V šolskem letu 2015/2016 so otroci v vrtcih in osnovnih šolah sodelovali na 20. natečaju Naravne in druge nesreče na temo Delujmo preventivno. Preventivne aktivnosti smo že predstavljali na terenu, na prireditvah, kot sta Otroški bazar in evropski festival prve pomoči FACE. Gasilska zveza Slovenije in Slovensko združenje za požarno varstvo bosta izvajala različne aktivnosti za prebivalce. Za strokovno javnost pa je predvidenih več strokovnih posvetov.
Pripadniki sil za zaščito, pomoč in reševanje ukrepajo oziroma priskočijo na pomoč pri požarih, potresih, poplavah, plazovih (zemeljskih, snežnih), nesrečah na vodi, v vodi in ob njej, na zaledenelih površinah, ob neurjih, močnem vetru in udarih strele, vročinskih valih in suši, hudem mrazu, visokem snegu in žledu, pri aktivnostih v gorah, pri najdenih neeksplodiranih ubojnih sredstvih, nesrečah z nevarnimi snovmi, jedrskih in radioloških nesrečah ter ob drugih nesrečah in pojavih (epidemije nalezljivih bolezni …).
Poleg gasilcev (poklicnih in prostovoljnih), ki so običajno prvi na prizorišču nesreče, po potrebi ali pri dogodkih večjih razsežnosti sodelujejo enote prve pomoči, reševalci z reševalnimi psi (kinologi), gorski reševalci, jamarji, potapljači, člani Rdečega križa in Slovenske karitas, skavti in taborniki, radioamaterji, aeroklubi, imunologi, veterinarji, ekološki laboratorij …
Na spletni strani Uprave RS za zaščito in reševanje (www.sos112.si) so številni koristni napotki, kako ravnati ob posamezni nesreči oziroma kako se ji izogniti.
