Brez besed in brez dotikov
Milena Miklavčič
Mileno Miklavčič so že od nekdaj privlačile »prepovedane« stvari, posebno tiste, o katerih so v času njene mladosti le šepetali. Želela je o njih vedeti več. Veliko pozneje je na svojih novinarskih pohodih srečala Veharjevo mamo. Ta ji je sem in tja žarečih in smejočih oči namignila, kako so fantje in dekleta iskali priložnosti, da so bili na skrivaj malo več skupaj. Njene besede so bile polne nedorečenosti in skrivnostnih pomenov, ki jim je Milena želela priti do dna. Zamikalo jo je, da bi o tistih prepovedanih stvareh izvedela kaj več. Začela je zbirati zgodbe in pričevanja ljudi.
To je bilo pred petindvajsetimi leti ali še malo več, pred dvema letoma pa je v samozaložbi (kot sicer vse njene knjige) izšla odmevna knjiga s pomenljivim in udarnim naslovom Ogenj, rit in kače niso za igrače. S tem ljudskim rekom so tako na žirovskem območju kot na Koroškem svarili pred napačnimi odločitvami. Milena je zbirala osebne zgodbe in pričevanja ljudi, knjiga pa je zato polna zanimivih, presenetljivih in pretresljivih zgodb o spolnosti na naših tleh od začetka 20. stoletja in do 60. let. In vendar ne samo to: piše tudi o tem, kako so včasih skrbeli za higieno, kako so se oblačili, skrbeli za otroke, kakšni so bili odnosi med ljudmi nasploh, kaj so kuhali in jedli, kako so čustvovali.
Užitek, rezerviran za moške
Kot izvemo iz pričevanj, se o tem, kaj je orgazem, včasih ženskam niti sanjalo ni. Spolni odnos je bil zelo boleč, saj možje niso poskrbeli, da bi v njem uživala tudi žena. O tej plati intimnega odnosa niso niti razmišljali, o tem jih nihče ni poučil. Krščanska vera, tako so bili prepričani Milenini sogovorniki, ni nikoli govorila o čutnosti žensk drugače kot o grehu. Ženske, ki jih je lastno telo kdaj »izdalo« in so ob dotiku doživele sladostrastje, so se ga morale spovedati. Lucija, rojena leta 1921, je povedala, da je njen mož vsakič, »ko se je spravil nanjo, moral tisto (spermo) spustiti noter«. Njen mož kot tudi vsi drugi so spolnemu odnosu rekli gonjenje. Gonila se je živina v hlevu, prizori med bikom in kravo pa so bili edino, kar je ljudi poučevalo o seksu. »Spominjam se najine poročne noči, tista reč mu je štrlela iz hlač, on pa je na glavi še zmeraj obdržal klobuk, ko se je spravil name. Izpod pazduh se mu je širil kisel vonj, podoben vonju silirane krme. Miren fant, ki sem ga poznala, se je spremenil v sopihajočo žival, ki me je je bilo strah. Z vso močjo se je zarinil vame, se izpraznil ter se že naslednji hip zvalil na posteljo. Tega, kako me je bolelo, ko mi je vzel nedolžnost, ne bom nikoli pozabila. Ko se je obrisal ob cujnco, se je usedel in začel govoriti o travniku, ki sem ga prinesla v zakon. Komaj sem zadrževala jok, krvavela sem, peklo me je kot še nikoli. Najraje bi ušla domov, če bi lahko. Enkrat, dosti pozneje, sem o svojih bolečih težavah potožila teti, ki mi je svetovala, naj se vsak večer tam doli namažem z mastjo, da bom bolj voljna, ko se bo ulegel name. Bila sem ji zelo hvaležna, saj mi je bila prihranjena marsikatera muka. Niti enkrat nisem doživela užitka, niti enkrat! Najlepši trenutek v mojem življenju je bil tisti, ko mož ni zmogel več.«
Togost v čustvovanju
Zelo težko si danes predstavljamo, da je nekoč življenje v družinah potekalo brez osebnih pogovorov, brez kazanja čustev, izkazovanja nežnosti in naklonjenosti. Zakonci so vedeli, da bi bilo vsako izmikanje spolnemu aktu greh, zato so se otroci rojevali vsako leto.
Milenine sogovornice se ne spomnijo, da bi bile od svojih staršev deležne kakšne posebne nežnosti. Objemanje in poljubljanje nista bila v navadi. Morda je mati stisnila k sebi otroka tedaj, ko je bil bolan, če je bila v skrbeh zanj, ali pa takrat, ko je dobila menstruacijo in je vedela, da tisti mesec ni zanosila. Nasploh so bili naši predniki v kazanju čustev zelo togi, nerodni. Mame so, če že, nagrajevale pridnost tako, da je otrok lahko polizal skledo po kosilu. Zelo redko so jih pohvalili. Menda zato, ker bi jih pohvala pokvarila in izpridila. Mirko, rojen leta 1932, se spominja, da je njegov oče za vsako stvar, ki jo je naredil, dejal, da je sicer dobro, a bi lahko bilo dosti boljše. »Mama pa je moj trud izničila s tem, da me je ošinila s pogledom, rekoč, da je na primer slišala, da je bil sosedov Tinček dosti bolj priden kakor jaz. Spominjam se, da sem se nekoč od bridkosti zjokal. Skril sem se za kozolec, k sebi stiskal psa in po licu so mi tekle solze. Naslednji dan je naš Pazi čudežno izginil. Ko je oče videl, da ga iščem, mi je dejal, da je šel pes od hiše zato, ker je iz mene delal babo. Če ne bi čutil toliko privzgojenega strahospoštovanja do očeta, bi skočil vanj in ga toliko časa tepel, dokler bi bilo v njem še kaj življenja …«
Zgodbe osvobajajo
Tako kot je v letih nastajanja zgodb Milena Miklavčič prepotovala precejšen del Slovenije, je v dveh letih s knjigo obiskala prenekateri kraj in se pogovarjala z ljudmi. In kakšni so odzivi? »Razdelim jih lahko v dve skupini: v prvi so tisti, ki ne verjamejo. V drugi pa so tisti, ki jih knjiga, zlasti mlajše, šokira. Menim, da so v sebi nosili globoke vzorce že iz otroštva, ki so jih želeli spremeniti in se jih otresti. Niso pa vedeli, kakšni ti vzorci so. Ko so brali knjigo, so ugotavljali, da so opisani odnosi tudi del njihove družinske zgodovine. Takšni so bili odnosi med njihovimi starši ali starimi starši. Spoznali so, da so tudi sami obremenjeni s temi zgodbami, vendar jih niso znali povsem ozavestiti, ubesediti in definirati. Vtisnile so se v njihovo podzavest in jih tako spremljale ter uravnavale njihovo življenje. Z branjem so te nezavedne ali napol zavestne vsebine prišle na dan. Tisti, starejši od 70 let, pa so začutili, da se tudi oni sami lahko začnejo nekoliko svobodnejše izražati. Vse ovire, sram in moralni zadržki so odpadli, in tako so začeli tudi sami pripovedovati svoje zgodbe otrokom, zlasti hčeram. Knjiga ima zato tudi močan terapevtski učinek. Ugotavljam, da je med nami zelo veliko ljudi, ki jim soočanje s preteklostjo, z življenjem njihovih prednikov, pomaga. Celo mnogi vodje terapevtskih skupin so mi povedali, da branje knjige očiščujoče in zdravilno deluje na člane teh skupin.«
Celjenje lastnih ran
Kaj pa je njo samo privedlo, da se je lotila te sicer zamolčane in tabujske teme? »Tudi sama sem odraščala v zelo nazadnjaški družini, zelo zadržani smo bili glede čustev in odnosov. Nas, otrok, ni nikoli nihče objel ali potolažil, tudi dotiki niso bili pogosti. To je veljalo za slabost. Naših staršev tega nihče ni naučil. Morda moji dve sestri tega nista toliko pogrešali, jaz pa sem bila, kot kaže, čustveno bolj odprta in sem bolj hrepenela po telesni bližini in toplini. Spominjam se dogodka, ko je mama očetu naročila, naj me natepe, ker sem v šoli dobila slabo oceno. Ubogal jo je kot vedno. Potem ko me je hudo natepel, je zvečer prišel v sobo, kjer sem jokala, in mi rekel: "Saj bo bolje, saj bo zjutraj nehalo boleti." Te besede so bile zame ob vsem pomanjkanju topline in izkazovanja ljubezni takrat največja tolažba. Pozneje me je začelo zanimati, kakšno je bilo življenje v drugih družinah. Odleglo mi je, če sem ugotovila, da so tudi drugje imeli podobno življenje.« Takrat je že delala na radiu in začela je premišljeno zbirati te zgodbe. Po eni strani so se jim vsi čudili, zdele so se jim neverjetne in drzne. Leta 2003 je bil del tega njenega raziskovanja objavljen kot podlistek v reviji Naša žena. Te objave so imele učinek buma. »Iz vse Slovenije so me ljudje klicali ali mi pisali ter pripovedovali svoje zgodbe. Tako sem ugotovila, da nas je veliko z enakimi ali zelo podobnimi izkušnjami. In to mi je bilo v veliko olajšanje. Veliko nas je odraščalo v družinah brez nežnosti, brez izkazovanja čustev in vzgoja je potekala s tepežem. Hkrati smo vse ženske dobile podobna sporočila o moškem spolu: da moški želijo žensko samo izkoristiti in da se jih je treba paziti.«
Ko je Milena raziskovala vse to, je tešila svojo gromozansko radovednost in hkrati zdravila svojo ranjeno dušo. »Zato se nisem mogla ustaviti. Na začetku seveda nisem pomislila, da bi iz tega nastala knjiga. Prav tako nisem shranjevala prvih zapiskov, saj se mi potem, ko sem nahranila lastno dušo, niso zdeli pomembni. Kasneje pa sem začela posnetke shranjevati. Tako imam danes nekaj večjih škatel, polnih kaset s temi zgodbami.« In še vedno jih zbira.
Ali je dobila zase tisto, po čemer je hrepenela? »Že po prvi zgodbi se je začelo premikati. Pomembno pa se mi zdi tudi to, da sem se o teh rečeh pozneje pogovarjala z mamo. Takrat mi je veliko povedala tudi o svoji družini. Vendar le do neke mere. Najpomembnejše pa se mi zdi, da v sebi ne gojim več zamere do staršev. In do tega sem se prikopala tako, da sem iskala, poslušala in zapisovala zgodbe drugih. Zdaj lahko razumem svojo mamo in ji tudi odpustim.«
Povsod enake zgodbe …
Svoje raziskovanje žirovskega območja je razširila na vso Slovenijo. Nekatere zgodbe je že prej objavila v Gorenjskem glasu (v tem časopisu ima svojo redno rubriko, ki jo je poimenovala Usode), a je pri tem izpustila del o spolnosti. »Ljudje so se namreč zelo bali, da bi jih kdo prepoznal v zgodbi. Tako sem zgodbe, povezane s spolnostjo in intimo, dajala na stran. Nekateri so me prosili, naj jih objavim šele, ko bodo umrli. Ker sem se pogovarjala s starimi ljudmi in je to trajalo veliko let, se je seveda začelo dogajati, da so ti ljudje res začeli odhajati. In tako sem imela proste roke pri objavljanju. Zanimivo se mi je zdelo tudi to, da so bile zgodbe med seboj precej podobne, ne glede na to, ali so izvirale iz Baške grape ali pa Lendave.«
Nekoč je imela predstavitev v Črnomlju in nekateri obiskovalci so zatrjevali, da se v njihovih krajih kaj takšnega ni moglo dogajati. Pa je vstala neka starejša gospa in rekla, da bo povedala, kaj je bilo res. Razkrila je, da je v njihovi vasi živela ženska, ki je imela veliko otrok. Takrat je bila navada, da so ženske, ki so delale na polju, odšle ob določeni uri domov in skuhale svoji družini, predvsem otrokom. Ona ni šla nikoli. Spraševali so jo, kako to, da ne gre. Potem jim je nekoč povedala, da zato, ker kasneje ko bo prišla, bolj gotovo bodo kakšna usta pri hiši manj. »Za prisotne je bil to šok, saj so tako ugotovili, da je bila lahko tudi njihova stara mama, teta ali mama ena od tistih žensk, ki nastopajo v knjigi. Da, velikokrat se tolažimo s tem, ko si rečemo, da se je to dogajalo drugim in da z nami nima neposredne zveze.«
Pisala je tudi o tem, kako so nekoč bogati kmetje svoje hčere, ki so zanosile pred zakonom, pošiljali rojevat v Trst pod pretvezo, da se gredo učit kuhanja in gospodinjskih del. V resnici so odšle k nunam, ki so vodile sirotišnico. Tam so rodile in tam tudi pustile otroka. »Tudi ob poslušanju tovrstnih zgodb je neki starejši moški vstal in začel protestirati, da se kaj takšnega v njihovih krajih ni nikoli dogajalo. Ker sem vedela, da je ena izmed teh žensk prav iz njegove vasi, sem mu predlagala, naj se odpravi v Trst v arhive, kjer so natančno zapisani podatki o rojstvih otrok. To je res naredil in lahko se je prepričal, da je bilo tudi iz njegovega okoliša kar nekaj takšnih žensk.«
… nekaj tudi srečnih
Življenje naših prednikov je bilo res trdo in posuto s trnjem, a so bili vendarle, kot je začutila naša sogovornica, bolj povezani z naravo in s tem na neki način tudi s samimi sabo, kot smo danes. Kot pravi Milena: »Bili so nekaj posebnega, z dobrimi in slabimi lastnostmi. Takšni torej, kakršni smo tudi mi, njihovi nasledniki.« Zgodbe, ki jih je zbrala in napisala, njej sami vzbujajo upanje in vlivajo vero. Ob vzponih in padcih, ki jih spremljamo pri svojih prednikih, se učimo in verjamemo, če so zmogli oni, bomo še mi. Knjiga nas tudi sicer opominja, da se iz vsake še tako slabe stvari lahko rodi nekaj dobrega. Kar pomeni, da ne smemo nikoli obupati in vreči puške v koruzo, sporoča avtorica.
Pa zaključimo z eno izmed srečnih in veselih zgodb, ki so v knjigi sicer bolj redko posejane. Marija je pripovedovala, da jo je Jože začel osvajati, ko je štela komaj 15 let. To so bili drugačni časi in tudi dekleta so bila zrela veliko prej kot danes. Prihajal je na obiske in zmeraj vprašal, ali imajo zanj kakšno delo. Mlajši Marijini sestri, ki je imela štiri leta, je prinašal bombone. Zato je bila zelo navezana nanj in je nenehno spraševala, kdaj pride »njen Jože« na obisk.
Starši so ga počasi sprejeli, kot da je njihov. Velikokrat je ostajal do desetih zvečer, a ko so šli starši spat, je moral oditi. Nekega dne sta se dogovorila, da jo bo prišel obiskat okoli ene ponoči. Računal je, da bodo takrat starši že zaspali. »Potrkal bom na okno, ti mi boš odprla, potem se bova na hitro poljubila,« ji je zašepetal. To se je res zgodilo. »Takrat ko so se najine ustnice dotaknile, sem v sebi začutila ljubezen s silovitostjo, ki me je potem prevevala vse življenje. Spominjam se, da se je takrat, ko je odhajal, nekje spotaknil in je zaropotalo. Hitro sem skočila v posteljo in se naredila, kakor da spim. Očeta je ropot prebudil, stopil je na prag pogledat, kaj je. Jože je bežal okoli hiše, da ga oče ne bi dobil. Tako je hitel, da je padel v jamo za žganjekuho. Pozneje mi je povedal, da je bil moker od glave do peta.«
