Ščitnica narekuje tempo našega delovanja
Doc. dr. Katja Zaletel, dr. med. predstojnica Klinike za nuklearno medicino UKC Ljubljana
Kadar nas pestijo utrujenost, slabša zmogljivost ter motnje spomina in koncentracije, težav običajno ne pripisujemo slabšemu delovanju ščitnice. Po drugi strani pa so tudi hujšanje, znojenje, živčnost in razbijanje srca lahko znak marsikatere bolezni, ne le presežka ščitničnih hormonov. Marsikdo se okvare delovanja te pomembne metuljaste žleze v predelu vrata dolgo ne zaveda, a vendar niso tako redke, še posebno pri ženskah.
Najpogostejši vzrok prevelikega ali zmanjšanega delovanja ščitnice je avtoimunska bolezen ščitnice, nam je povedala doc. dr. Katja Zaletel, dr. med., predstojnica Klinike za nuklearno medicino Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, na kateri deluje tudi oddelek za bolezni ščitnice. Avtoimunska bolezen pomeni, da začne proti ščitničnemu tkivu delovati lastni imunski sistem. Sogovornica razlaga, da do tega ne pride zaradi enega samega razloga, saj k nastanku bolezni prispevajo različni dejavniki, še najbolj naša genetska nagnjenost. Ob njej svoje prispevajo še različne okužbe, kajenje, obremenitev z jodom, stres in pri ženskah tudi porodi. »Z leti, ko je telo izpostavljeno večjemu številu teh dražljajev, lahko le-ti ob ustrezni genetski podlagi izzovejo bolezen.«
Pomanjkanje joda je redko
Nekoč je bil eden izmed pomembnih razlogov za pomanjkanje ščitničnih hormonov (in pojav povečanja ščitnice oz. golše) pomanjkanje joda v prehrani. Brez joda namreč ščitnica hormonov ne more tvoriti. Ti so ključni za rast, razvoj in presnovo. »Ščitnični hormoni so že pri plodu in pri otroku nujni za normalen telesni in duševni razvoj,« pojasni zdravnica. Njihovo pomanjkanje vodi v stanje telesne in duševne manjrazvitosti (kretenizem).
V zelenjavi, sadju, mesnih ali mlečnih izdelkih je joda premalo, a odkar je v Sloveniji sol jodirana z 20 do 30 miligrami kalijevega jodida oziroma z nekoliko večjo količino kalijevega jodata, to zadostuje za ustrezno preskrbo z jodom, to je 150 mikrogramov dnevno, ugotavlja doc. dr. Zaletel. »Problem so lahko nejodirane soli, kot je himalajska sol, ki nimajo tistega osnovnega elementa, ki ga ščitnica potrebuje. Nekdo, ki se prehranjuje presno in uporablja samo nejodirano sol, ima zaradi tega lahko pomembne zdravstvene težave. Ščitnica ne izloča dovolj hormona, kar se lahko konča z resnimi zapleti.«
Po drugi strani so težava lahko tudi prehranska dopolnila z jodom. »Z njimi ga hitro dobimo preveč, ker pogosto vsebujejo dnevno potrebno količino joda. Že s 5 ali 6 grami jodirane soli (s tremi kosi kruha) namreč zadostimo dnevno potrebo. Na ta način lahko zaužijemo 300 mikrogramov joda ali celo več, kar lahko predstavlja tveganje za avtoimunsko bolezen ščitnice, če imamo zanjo genetsko podlago.« Okno optimalnega zaužitja je torej ozko.
Pogoste in raznolike
A pri okvari delovanja te pomembne žleze z notranjim izločanjem, ki vpliva na presnovo in igra v telesu zelo pomembno vlogo, ne govorimo le o eni, ampak o več različnih bolezni, in v celoti gledano, so te zelo pogoste, ugotavlja sogovornica. Vozliče (noduse ali gomolje) v ščitnici, ki so večinoma nenevarni in jih pokaže le ultrazvok, ima po nekaterih večjih raziskavah kar 50 do 60 odstotkov ljudi, bistveno manj jih je mogoče otipati.
Tudi pogostnost avtoimunskih bolezni ščitnice z leti narašča. Po 60. letu jih ima četrtina do tretjina žensk. Odražajo se lahko v zmanjšanem (hipotiroza) ali povečanem delovanju ščitnice (hipertiroza). Med njimi so bazedovka (hipertiroza, povečana ščitnica, lahko očesna prizadetost), Hashimotov tiroiditis (vodi v propad ščitničnega tkiva), poporodno vnetje ščitnice (poporodni tiroiditis), tih tiroiditis in druge. Lahko tudi prehajajo iz ene v drugo obliko. »Od vrste bolezni je odvisno, kakšno motnjo v delovanju bo povzročila in ali bo ta motnja prehodne ali trajne narave, jo je treba zdraviti ali ne. Ključno je, da najprej najdemo vzrok in šele nato se lahko odločimo za obliko zdravljenja,« razloži doc. dr. Katja Zaletel.
Če težave nastopijo hitro (kot na primer pri bazedovki), jih hitreje tudi prepoznamo. A nekatere se razvijajo počasi, mesece ali celo leta in takrat se človeški organizem težavam postopno prilagaja in jih morda niti ne zazna.
Znaki zmanjšanega delovanja ščitnice so med drugim:
- utrujenost,
- slabša telesna zmogljivost,
- motnje spomina in koncentracije,
- suha koža,
- slabša prebava oziroma zaprtost.
Znak povečanega delovanja ščitnice pa so lahko:
- izguba telesne teže,
- pospešena prebava,
- razbijanje srca,
- znojenje,
- nemir.
Usodna utrujenost
Gre torej za precej splošne znake, »kdo na primer dandanes ni utrujen«, ugotavlja doc. dr. Zaletel. Svetuje, da smo pozorni predvsem takrat, ko gre za skupek tovrstnih težav ali pa če se pojavita oteklina na vratu ali bolečina, »vse to so razlogi, ki si zaslužijo obravnavo pri zdravniku.«
Neprepoznano zvečano ali zmanjšano delovanje ščitnice se lahko konča celo usodno. »Pri otrocih lahko pride do nepopravljivih napak v razvoju, pri odraslih do hipertirotične krize oziroma hipotirotične kome, ki imata visok odstotek usodnih zapletov.« Poleg tega lahko slabše delovanje ščitnice vpliva na pojav drugih sistemskih bolezni. »Pomanjkanje hormonov vpliva na povišanje holesterola in večje tveganje srčno-žilnih bolezni. To pomeni seveda tudi srčno-žilne zaplete, kot so angina pektoris, srčni infarkt, možganska kap in podobno.«
Tudi ob vozličih (nodusih) v ščitnici – ščitnica običajno deluje normalno – je potrebna določena mera previdnosti. Zdravnik mora predvsem izključiti možnost raka na ščitnici, ki pa je v primerjavi z nekaterimi drugimi vrstami raka razmeroma redek. Na leto je okrog 150 primerov tega raka, ki je večinoma dobro ozdravljiv, le izjemno redki med njimi pa spadajo med zelo agresivne in celo usodne.
Če je osnovna težava oteklina na vratu, dodatne preiskave skoraj niso potrebne. »Izbrani zdravnik v teh primerih posumi, da se oteklina nanaša na spremembo na ščitnici, in bolnika napoti k tirologu. Kadar gre za skupek znakov in obstaja sum, da ščitnica ne deluje pravilno, pa bo najprej preveril ravni ščitničnih hormonov v krvi.«
Preiskava ščitničnih hormonov je smiselna tudi pri bolj ogroženih posameznikih, še meni sogovornica in med njimi našteje tiste, ki imajo druge avtoimunske bolezni ali imajo avtoimunske bolezni v družini (okoli 50 odstotkov sorojencev bolnika ima avtoimunsko bolezen) ali pa imajo povišane vrednosti holesterola v krvi.
Zdravljenje je spet odvisno od vrste bolezni. »Nekaterih sploh ne zdravimo, če pričakujemo, da se bodo spontano umirile. Taka je na primer hipertiroza zaradi poporodnega tiroiditisa.« Če se v ščitnici pojavi avtonomno tkivo, ga zdravijo z radioaktivnim jodom. Vnetja včasih zdravijo s kortikosteroidi ali z nesteroidnimi revmatiki. Pomanjkanje ščitničnih hormonov pa običajno zdravijo z nadomeščanjem. Večina ščitničnih bolezni je kroničnih, še pove sogovornica. Podobno kot pri drugih avtoimunskih boleznih imajo lahko obdobja mirovanj, pogosto pa se kasneje ponovno pojavijo.
Občutljivo določanje hormonov
Zelo pomembno je, kdaj poteka odvzem krvi za določanje ščitničnih hormonov, opozarja doc. dr. Katja Zaletel, dr. med. »Včasih dajo bolniki kri že ob sedmih zjutraj, skupaj z drugimi laboratorijskimi preiskavami, ampak za ščitnične hormone je to prezgodaj, ker je zaradi dnevnega ritma takrat koncentracija TSH lahko višja. Optimalna je določitev med 9. in 16. uro.«
Opozarja še, da gre za zelo občutljive meritve, zato je pomemben tudi pravilen transport in pogoji obravnave vzorca pred analizo. »Pri nas laboratorijska diagnostika poteka ob bolniku, da se izognemo motečim dejavnikom transporta krvi, in odvzemi potekajo v ustreznem času.«
Povratna zanka
Glavna ščitnična hormona sta tiroksin ali štirijodtironin (T4) in trijodtironin (T3). Drugi nastane z razgradnjo prvega. Trijodtironin pospešuje presnovne procese v telesu. Delovanje ščitnice uravnava hipofiza z izločanjem tiroideo stimulirajočega hormona (TSH). Ko je v obtoku veliko ščitničnih hormonov, ti onemogočijo izločanje TSH.
