Kam z očetom, materjo, ko zbolita?

feb. '17

Zlom ali napad resne bolezni sta za dotlej razmeroma samostojne starejše in njihove svojce huda nadloga, včasih prava mora. Po tednu, desetih dneh od prihoda v bolnišnico otroci pričakujejo, da se bo mami ali očetu zdravje popravilo. Velikokrat se to zgodi, ne pa vedno. Starostnik pa tudi njegovi svojci se znajdejo v stiski. Nemalokrat se pojavi vprašanje, kaj storiti.

Po oceni dr. Jožeta Ramovša z Inštituta Antona Trstenjaka, ki se ukvarja z gerontologijo in medgeneracijskimi odnosi, pri nas družine skrbijo kar za tri četrtine ljudi, ki ne morejo več sami opravljati osnovnih vsakodnevnih dejavnosti – vstajanja, oblačenja, higiene, hranjenja, izločanja, navezovanja stikov. Med njimi prevladujejo prav starostniki.

dr. Jože Ramovš

Večina starejših pa tudi njihovih svojcev se praktičnemu razmišljanju o morebitni starostni onemoglosti izogiba. Podobno kot smrt je do neke mere še vedno tabu. To je slabo. »Vsakdo bi se moral informirati o sodobnih oblikah in sistemu dolgotrajne oskrbe v onemoglosti,« pravi Ramovš. »Samo tako bo znal sebe in svoje stanovanje pripraviti na starostno pešanje in najti možne rešitve, ko pride potreba.«

Vsi v stiski, tudi svojci

Zgodbe naenkrat onemoglih, včasih celo povsem negibnih starostnikov so si bolj ali manj podobne. Pozno v starost živijo v svojem stanovanju ali hiši, opravljajo velik del rutinskih gospodinjskih del, si tudi kuhajo, negujejo sebi ljube rituale. Nekateri so prav aktivni – dobro skrbijo zase, po svojih močeh celo pomagajo drugim. Sem ter tja kaj pozabijo, toda pozabljamo vsi, kaj ne bi človek v visoki starosti.

Življenje tako dolgo teče po ustaljenih tirnicah. Toda lepega dne starostnik pade in si zlomi kolk, zadene ga kap ali pa se mu kronična bolezen, zvesta spremljevalka, tako poslabša, da mora v bolnišnico.

Vida Oražem

»Hospitalizacija, bolečine, operativni poseg z narkozo in tuje okolje lahko včasih povzročijo, da se starejši povsem izgubi. Je neorientiran, zmeden, odklanja hrano in pijačo, posledično je dovzeten za bolnišnične okužbe, pljučnico, za uroinfekte. Če je hkrati kronični bolnik, to dodatno poslabša njegovo stanje. Trpi zaradi izgube dostojanstva, saj včasih ne more sam niti na stranišče. Boji se, da bo moral opustiti dosedanji način življenja, hkrati pa ga je strah, da bo svojcem v breme. Nemalokrat pade v depresijo,« pravi Vida Oražem, vodja negovalne bolnišnice, odprte za potrebe ljubljanskega UKC.

Tudi svojci se v takem položaju težko znajdejo, še posebej, če je zdravstveno stanje enega izmed staršev zahtevno. Katere so rešitve?

Prvi mogoči korak po odpustu iz klasične bolnišnice je začasna nastanitev v negovalni bolnišnici ali oddelku za bolnike, ki potrebujejo podaljšano neakutno zdravljenje z dodatno rehabilitacijo, recimo fizioterapijo. Tam se lahko starostniki tudi v zahtevnih primerih znova postavijo na noge, svojci pa si lahko medtem ustrezno organizirajo življenje.

Največja taka javna ustanova je bolnišnica v Sežani, prenovljena, z močnim poudarkom na rehabilitaciji s fizioterapijo in delovno terapijo, tudi največ izkušnjami. Sprejemajo predvsem starejše iz osrednje Slovenije in Primorske. Druga, nekajkrat manjša, je negovalna bolnišnica UKC v Ljubljani.

Negovalni oddelki obstajajo tudi drugje – na Golniku, Ptuju, Jesenicah, v Murski Soboti in Trbovljah. Nekaj postelj je tudi v nekaterih zdraviliščih (Laško, Topolščica, Dobrna, Dolenjske Toplice).

Kot se vidi na prvi pogled, so negovalni oddelki po državi neenakomerno porazdeljeni. Maribor ga na primer sploh nima. Njegovo vlogo deloma opravlja tamkajšnja klasična bolnišnica, deloma drugi. Kot pravi David Felser, pomočnik direktorja za zdravstveno nego v UKC Maribor, premestitev za starostnike po končanem zdravljenju urejata socialni delavki v domu starejših občanov. »Če bolnik pred vrnitvijo v domače okolje ali zavod potrebuje še določeno zdravljenje, fizioterapijo in rehabilitacijo, saj bi siceršnji prezgodnji odpust lahko povzročil pomembno poslabšanje bolezni, urejajo premestitev v splošni bolnišnici na Ptuju ali Murski Soboti.«

Nihče na cesto

»Zmogljivosti za take primere so v naši državi nezadovoljive,« pravi Vida Oražem. V negovalni bolnišnici UKC Ljubljana včasih v enem samem dnevu prejmejo po 15 vlog za sprejem, torej za skoraj polovico postelj, s katerimi razpolagajo.

V tej bolnišnici je načelno mogoče ostati največ 30 dni. Vendar se tega pravila ne morejo dosledno držati. Že štiri mesece je pri njih starejša gospa z okužbo; sin zanjo ne more poskrbeti, nastanitve v domu jim še ni uspelo zagotoviti. Dokler starejši nima zagotovljenega varnega bivanja, ga ne odpustijo.

Nihče se skratka ne more znajti na cesti. Če otroci ali svojci starostnika ne morejo vzeti k sebi, se začne procedura za sprejem v dom za starejše. Preverjajo njegovo finančno stanje, dogovarjajo se z otroki oz. svojci o sofinanciranju doma; to je njihova zakonska dolžnost. Kar manjka, plačuje občina. Če je starostnik na svetu povsem sam, je postopek hitrejši, ugotavljajo samo njegovo stanje. Manjkajoč del tudi v tem primeru sofinancira občina.

Zaradi pomanjkanja postelj pa so prisiljeni k razmeroma trdemu pristopu. »Svojcem že ob sprejemu povemo, da načrtujemo odpust, kar je zanje velikokrat šok,« pravi Vida Oražem. Zelo hitro, po enem tednu, jih povabijo na pogovor. »Zdravnica jim opiše zdravstveno stanje starostnika. Pojasnimo jim, da jih bomo naučili, kako ga obračati v postelji, kako ravnati v primeru stalnega urinskega katetra ipd. Napotimo jih k njegovemu osebnemu zdravniku, ki pripravi vse, kar je potrebno za okrevanje doma ali pri svojcih, tudi pripomočke – posebno posteljo, invalidski voziček, plenične podloge. Povemo jih, da bomo obvestili patronažno službo v najbližjem zdravstvenem domu. Ko se starostnik vrne domov, so ključne stvari urejene.«

Ko svojcem čez teden ali dva dokončno sporočijo, da je mati ali oče v primernem stanju za odpust, pa se kljub temu marsikdaj zaplete. Pride do razburjenja, celo vpitja. Večina pričakuje, da bosta mati ali oče ostala v bolnišnici ves mesec. 

To je po svoje razumljivo. Delno so tu čustva, gre vendar za starše. Pogosto pa so v ozadju tudi socialne, finančne težave. Nekateri otroci so brezposelni, nekateri celo odvisni od pokojnine enega izmed staršev. Samo kakšna petina sprejetih nima finančnih skrbi, pravi Mari Potokar, socialna delavka v ljubljanski negovalni bolnišnici. To kaže na slabo socialno stanje v državi, ki v ustavi zase trdi, da je socialna.

»Večina otrok bi za svoje starše naredila vse, celo preveč. Ni jim težko priti vsak dan na obisk, sodelovati, jim na vse načine pomagati,« pravi Vida Oražem. Drugače je pri starejših, ki s svojimi najbližjimi nimajo urejenih odnosov, včasih tudi po lastni krivdi. V nekaterih primerih otroci s starši nimajo stikov tudi po 20 let. Ne želijo jih niti obiskati niti se pogovoriti z osebjem o njihovi nadaljnji oskrbi.

Kakorkoli, veliko starejših se iz negovalnih bolnišnic ali oddelkov, kot že rečeno, vendarle vrne domov ali k svojcem – v Sežani je bilo takih okoli 60 odstotkov, v ljubljanski negovalni bolnišnici pa lani slaba tretjina. A tudi po vrnitvi v domače okolje starostniki pogosto potrebujejo zdravstveno nego in pomoč pri vsakodnevnih opravilih.

Za prvo poskrbijo zdravstveni domovi s patronažno službo, ki jo opravljajo medicinske sestre. Zaradi preobremenjenosti te službe je velikokrat preskromna. »Gre za kratkotrajne intervencije, mnogi starostniki pa bi potrebovali 24-urno zdravstveno nego,« pravi Vida Oražem. Zdravstvene in terapevtske storitve pa tudi pomoč pri vsakodnevnih opravilih že četrto leto zagotavlja tudi Zavod za oskrbo na domu Ljubljana, ki ga je sofinancirala norveška vlada.

Pomoč na domu pri vsakodnevnih opravilih je bila v letu 2015 formalnopravno zagotovljena v skoraj vseh občinah (210 od 212). V šestih so jo, je ugotovil Inštitut za socialno varstvo, resda zagotavljali le na papirju, deklarativno. Občini, ki v letu 2015 sploh nista podelili koncesije ali sklenili pogodbe za izvajanje pomoči na domu, pa sta bili samo dve – Jezersko in Kostel.

Pomoč na domu po državi izvaja 79 različnih izvajalcev, med katerimi so posebni zavodi, centri za socialno delo, domovi za starejše pa tudi nekaj zasebnih izvajalcev s posebno koncesijo ali dovoljenjem za tako delo. Imena izvajalcev pomoči na domu iz celotne države in cene storitev je mogoče najti na spletni strani Inštituta za socialno varstvo (www.irssv.si/pomoc-na-domu); podatke tekoče osvežujejo.

Leta 2015 so izvajalci pomagali nekaj več kot 6.100 starostnikom. Mnogi, po oceni okoli 700, bi jo potrebovali v večjem obsegu, kot so jo dobili. Kakšnih 400 ljudi pa bi jo potrebovalo, vendar se zanjo zaradi različnih razlogov sploh niso potegovali. Nekateri za to pravico ne vedo, drugi se – neupravičeno – bojijo, da bi bili njihovi potomci zaradi delnega državnega financiranja prizadeti pri dediščini.

Privilegij prijetnega starostnika

Podobno kot v primeru zmogljivosti negovalnih oddelkov so tudi pri pomoči na domu potrebe daleč večje od zmogljivosti.

Tako je tudi na območju Maribora. Tamkajšnji Center za pomoč na domu, ki zaposluje 79 socialnih oskrbovalk, močno občuti stiske betežne starosti. Trenutno ponuja različne oblike pomoči 394 starostnikom, dve tretjini sta starejši od 80 let. Za pomoč se odločijo, ko res ne gre drugače. In to za minimalno število ur, pol ure zjutraj, uro opoldne, pol ure zvečer; toliko, da lahko preživijo. Večina si več ur pomoči tudi ne more privoščiti.

Čakalna vrsta se kljub temu iz dneva v dan podaljšuje. Na čakalnem seznamu je bilo na začetku januarja 132 ljudi. Še leto nazaj jih je bilo samo 50.

»To je nesprejemljivo. Država bi morala skupaj z lokalnimi skupnostmi zaradi naglega staranja prebivalstva sprejeti strategijo razvoja pomoči na domu in načrtovati nove zaposlitve,« pravi direktorica Jonata Potočnik. V njihovem centru bi trenutno potrebovali osem dodatnih socialnih oskrbovalk, da bi lahko pokrili vse potrebe. Vendar jih ne morejo zaposliti.

V Sloveniji že zelo dolgo vemo, da delež starejših od 65 let zelo hitro narašča, bolj kot v večini evropskih držav. V enem samem desetletju se je povečal za desetino. Kljub temu pa na področju dolgotrajne oskrbe, h kateri spada tudi pomoč na domu, ni ustreznega premika.

Eden izmed razlogov je po mnenju Jožeta Ramovša tudi slaba informiranost državljanov. »Samo tisti, ki so informirani, lahko na državno politiko naslovijo jasne zahteve, kakšen nacionalni sistem dolgotrajne oskrbe potrebujejo in hočejo,« pravi. »Brez pritiska ljudi tudi naši evropski sosedje ne bi bili prišli do sodobnih sistemov dolgotrajne oskrbe.«

Po njegovem bi bila pri nas najnujnejša povezava razdrobljenih storitev zdravstva, socialnega varstva, civilnih organizacij in domače družinske oskrbe v celovit nacionalni sistem dolgotrajne oskrbe, kakršnega poznajo drugje v razviti Evropi. Brez tega sistem ne more biti niti human niti finančno vzdržen, pravi.

To je naloga politike. Korak v pravo smer pa lahko po Ramovševem mnenju stori tudi vsak starostnik sam, dokler je še pri močeh: »S hojo krepi svoje zdravje in skrbi za oblikovanje svojega značaja tako, da bo čim prijetnejši prejemnik pomoči, ko jo bo potreboval. Oskrbovalci, domači in poklicni, lahko namreč prijetnemu staremu človeku pomagajo trikrat bolj kot sitnemu.«

Najbolj zavzeta skrbnica – družina

V Sloveniji po zadnjih uradnih podatkih živi nekaj čez 360.000 ljudi, starejših od 65 let. Konec leta 2015 je bilo v domovih za starejše vsega 18.175 mest. Drugi prebivajo doma. Za tiste, ki zaradi starosti ali njenih spremljajočih pojavov niso sposobni za povsem samostojno življenje, država organizira javno službo pomoči na domu. Tako pomoč je konec leta 2015 uporabilo okoli 6.100 starostnikov, od teh 4.400 starejših od 80 let. Za oskrbo preostalih starostnikov, ki potrebujejo nego in pomoč, poskrbijo kar njihovi svojci. Ali pa so – zlasti samske, po navadi tudi revne ženske – prepuščeni sami sebi. Koliko je takih nesrečnežev, ni znano.

  

Polovica iz lastnega žepa

Po zakonu morajo občine za vsakega uporabnika pomoči na domu prispevati najmanj 50 odstotkov cene storitve. V dveh občinah, Igu in Odrancih, je pomoč na domu v celoti brezplačna. Delež, ki ga mora plačati starostnik sam, je po občinah zato različen.

Starostnik je v letu 2015 za uro pomoči ob delavnikih plačal 5,04 evra, ob nedeljah in praznikih pa dober evro več. Kdor nima zadosti denarja, je plačila lahko oproščen. V letu 2015 je bilo plačila pomoči oproščenih 495 uporabnikov, več kot polovica v celoti. O oprostitvi odloča pristojni center za socialno delo.

Učenje družinske nege

Inštitut Antona Trstenjaka je že pred šestnajstimi leti začel izvajati posebne tečaje za svojce, t. i. domače oskrbovalce, kjer so jim predstavljali odgovore na vprašanja, ki so bila za svojce najbolj problematična: kako komunicirati z bolnikom, ko je težaven, kako ravnati v primeru demence, kako ob skrbi za bolnega paziti tudi na lastno zdravje. Tisti, ki skrbijo za nemočne svojce, so pač pogosto žrtve izgorelosti. Sčasoma so dodajali nove vsebine, zlasti o tehnikah nege, odhodu v dom, umiranju in žalovanju.

Vsako leto organizirajo po Sloveniji pet do deset tečajev. Tečaj vsebuje deset srečanj in traja dobre tri mesece. Cena je okoli 200 evrov. Stroške praviloma krije občina ali pa so poravnani iz kakšnega domačega ali evropskega projekta. Posamezni udeleženec včasih plača 20 evrov participacije.

Mija Repovž  


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media