Stoletniki – pristni pričevalci preteklega časa

apr. '17

Odkar obstaja človeštvo, verjetno obstaja vprašanje, kako dočakati visoko starost. Znanstveniki po vsem svetu se ukvarjajo z dolgotrajnimi in dragimi raziskavami, da bi našli ključ do dolgoživosti in se znali spopasti z izzivi starajoče se družbe. Dejansko pa bi se morali usmeriti v proučevanje življenjskega sloga ljudi, ki so v visoki starosti ohranili svoje telesno, duševno in socialno zdravje, pravi dr. Blaž Podpečan, ki velja za odličnega poznavalca stoletnikov pri nas in v tujini. Kateri so dejavniki, ki poleg tehnološkega razvoja in napredka v medicini obetajo dolgo in predvsem vitalno življenje?

Ali ste v pogovorih s stoletniki izvedeli, v čem je skrivnost dolgega življenja?

Velika večina ne ve, zakaj tako dolgo živi, pa saj na to vprašanje ne zna odgovoriti nihče, tudi veliki znanstveniki ne. Se pa rad spomnim zanimive misli, ki mi jo je izrekel profesor Martin Čokl, ki je dočakal 107 let. Rekel mi je, da so za visoko starost pomembni trije dejavniki. Prvi je genetika, drugi je življenjski slog, tretji dejavnik pa je sreča. Prva dva sta že znanstveno dokazana, tretji pa pravzaprav tudi. Vemo, da ima marsikateri človek dobre pogoje, da bi dočakal visoko starost, pa ga ustavi kakšna nesreča – padec, pljučnica ali kaj podobnega.

Naj vam povem primer. Najstarejša Slovenka do zdaj je bila Katarina Marinič, umrla je leta 2010 v 111. letu. Pri 97 letih se je preselila v dom starejših občanov, kjer je že živela gospa enake starosti. Malo pred njuno stoletnico sta obe zboleli za blažjo obliko pljučnice. Druga gospa je umrla, gospa Marinič pa je živela še deset let. Vprašamo se, zakaj je bilo tako, ne obratno.

Ameriški psiholog in raziskovalec človeške dolgoživosti John W. Santrock je na podlagi znanstvenih raziskav prišel do petih dejavnikov dolgoživosti, to so dednost in družinska zgodovina, zdravje (npr. teža, prehrana, kajenje), stopnja izobrazbe, osebnost in življenjski slog. V tujini, še posebej v Združenih državah Amerike, vlagajo veliko denarja, da bi ugotovili dejavnike dolgoživosti. Genetske raziskave so obširne, dolgotrajne in tudi drage. Lažje je raziskovati življenjski slog in značilnosti stoletnikov, pri katerih raziskujejo družinsko zgodovino, način življenja, navade, prehrano ipd. V Sloveniji žal ne izvajamo nobene.

Pa bi jih morali, glede na to, da se naša družba vedno bolj stara.

Seveda. Te raziskave so namreč pomembne z dveh vidikov. Z zgodovinsko-etnološkega vidika so stoletniki pričevalci preteklega časa, so neizčrpen vir podatkov o preteklosti, ki ga premalo cenimo. Največkrat se ne zavedamo, kaj za vedno izgine v pozabo, ko umre star človek.

Še bistveno pomembnejše za celotno družbo pa so raziskave zdravega življenjskega sloga in dejavnikov dolgoživosti pri stoletnikih, ker so v visoki starosti v veliki večini ohranili telesno in duševno zdravje.

Ne zavedamo se prav dobro, koliko stvari dolgoživost potegne za sabo, prilagoditev zdravstvene dejavnosti, razvoj socialne oskrbe, da ne govorimo o bivalnih enotah, storitvenih dejavnostih … S povečanjem števila zelo starih ljudi z zmanjšano telesno dejavnostjo se bodo neizmerno podaljšale čakalne vrste v zdravstvu. Si predstavljate, kako preobremenjeni bodo naenkrat zdravniki? Žal si zatiskamo oči pred tem.

Zakaj vendar?

Francoski zgodovinar in filozof Phillippe Aries je v svoji študiji o dojemanju smrti v zahodni družbi razvil tezo, ki govori o tem, da je v 21. stoletju smrt postala tabu. V 19. stoletju je bila na primer tabu spolnost, v sodobnem času pa jo je nadomestila smrt.

Smrt je nekakšen končni mejnik, ki ga ni mogoče preseči. Zato želijo ljudje na zahodu po umetni poti podaljševati življenje, znani so primeri balzamiranja, zamrzovanja celic, poskusi kloniranja … Ljudje odrivajo vse, kar je povezano s smrtjo, ne upajo si na pokopališče, ne hodijo na pogrebe, tudi s starimi ljudmi se ne želijo družiti. Strah jih je lastne starosti in smrti.

To je seveda zatiskanje oči, saj ne bomo doživeli biološke nesmrtnosti – če jo bo sploh kdo kdaj. Mi pa se bomo kmalu srečali z resničnostjo: vedno več bo starih bolnih ljudi, ki bodo potrebovali oskrbo, primanjkovati pa bo začelo delovno sposobnih. Ta problem lahko ublažijo le vitalni starostniki.

Zato sociologi stare ljudi imenujejo strokovnjaki iz izkušenj?

Tako je. Danes vsi poudarjajo, kako zdrav življenjski slog vpliva na vitalnost in dolgo življenje. Samo poglejte reklame. Lahko jim verjamemo ali pa ne. Nekomu, ki je doživel visoko starost, pa lahko verjameš, ko ti pove, kako je živel in kaj in koliko je jedel, kdaj je hodil spat …, zato so strokovnjaki iz izkušenj.

Kako to, da ste se že kot študent lotili proučevanja najstarejših ljudi? 

Pravzaprav se s starimi ljudmi družim vse življenje. Pri nas je živela mamina teta, ki je ogromno vedela. Dobro je znala pripovedovati zgodbe iz preteklosti in rad sem jo poslušal, potem sem začel načrtno zbirati pričevanja.

Vse bolj sem ugotavljal, da stari ljudje niso samo zakladnica vedenja o preteklosti, preteklih dogodkih in ljudskem izročilu, temveč tudi o drugačnem načinu življenja. Ta je moral biti očitno zelo kakovosten, da jim je uspelo doživeti tako visoka leta in ohraniti telesno in duševno zdravje.

Zakaj nas prav stoletniki tako navdušujejo? Mediji poročamo o njihovem praznovanju le takrat, ko dosežejo sto let ali več ...

Res smo včasih krivični do ljudi, ki dočakajo »samo« 97, 98, 99 let, to je lepa starost, ki ni dana vsakomur. No, sto let je pač taka prelomnica. Vemo, da je starost zelo kompleksen pojem, poznamo kronološko, fizično, psihološko, socialno in še kakšno starost. Ne moremo nekoga opredeliti le po rojstni letnici. Lahko je kdo pri sto letih enako miselno svež kot nekdo pri šestdesetih. To opazimo po tem, ko se pogovarjamo o preteklosti, pa sogovornik z lahkoto preklopi na sedanjost in aktualne razmere. Takih res ni veliko, jih pa najdemo.

Pogovarjal sem se s približno 120 ljudmi, starimi sto let ali več, včasih je bil tudi kdo kako leto mlajši. Bil sem prijetno presenečen, kaj vse ljudje povedo in česa se spominjajo. Vedno poudarjajo, da nekoč ni bilo tako kot danes, a večina pravi, da se jim zelo dobro godi.

Ali se strinjate, da pravzaprav ni pomembno, kako dolgo živimo, pač pa kako živimo?

Zagotovo je najpomembnejša kakovost življenja, obremenjevanje z »nujno« dolgoživostjo nima smisla. Tudi stoletniki so mi pripovedovali, da niso nikoli razmišljali o tem, da bodo dočakali 100 let in več; nekateri so rekli, da za takšna ugibanja niti niso imeli časa. Zavedati se moramo tudi, da je življenje v nekem smislu nepredvidljivo, naj imenujemo to usoda ali kako drugače. Bolj kot želja po izjemni dolgoživosti bi moralo biti pomembno zavedanje dejavnikov za doseganje dolgoživosti. In če se jih bomo držali, je veliko večja verjetnost, da nam bo uspelo in bomo dejansko živeli dlje.

Katere značilnosti so skupne večini ljudi, ki so doživeli visoko starost?

Živeli so po stari modrosti. Že rimski zdravnik Galen je povedal, da je potrebno troje: vedrina, počitek in zmernost. Vedrina, česar se mogoče ne zavedamo dovolj, pomeni, da moramo optimistično sprejemati življenje, se ne vznemirjati za vsako stvar.

Počitek pomeni, da si znamo pravilno razporediti, kdaj bomo delali in kdaj počivali, brez pretiravanja v eno ali drugo smer, torej najdemo pravo razmerje med njima.

Zmernost pa se mi zdi, da povezuje skoraj vse stoletnike. Vsi so nekako poudarjali zmernost pri hrani, delu, tudi pri odnosih z drugimi ljudi, odnosu do sveta, brez skrajnosti. Živeli so po načelu življenjske nujnosti: življenje je tako, kot je, kar prinaša slabega, moramo sprejeti in se temu nekako prilagoditi, ne pa kar naprej jamrati, obupovati ali se upirati. Moramo s tokom naprej. Ta tok je bil seveda počasnejši, saj niso bili vsak dan bombardirani s številnimi informacijami kot danes.

John W. Santrock še navaja, da sto let doživi več tistih, ki so preživeli travmatične dogodke in so se naučili bolje obvladovati stres in pomanjkanje. Je to res?

Tudi tu velja načelo življenjske nujnosti. Tako so lažje sprejeli težave in krize, pomanjkanje hrane, smrt otrok … Za marsikatere je bila najbolj travmatična izkušnja vojna, naj bo prva ali druga, vse je nekako zaznamovala. Ampak vedeli so, da morajo skozi to, ohranili so upanje, da bo bolje, in so lažje premagovali stres.

Poleg tega so živeli v sožitju z naravo, ko jim je leto za letom kazala, kako se stvari obračajo: po dežju pride sonce, po zimi pomlad … Če je letos slaba letina, bo pa drugo leto boljše. Spet je povezano z zmernostjo: kolikor nam narava da, toliko vzamemo. Tega so se držali …

Mar to pomeni, da mlajše generacije, za katere velja, da so bolj razvajene, usmerjene le v lastne potrebe ter hočejo vse doseči takoj, nimajo možnosti za daljše življenje?

Morda pa v družbi le bolj opazimo tiste, ki želijo do vsega priti hitro in brez truda. Tisti, ki imajo za vrednote le uživanje, pač bolj izstopajo. V resnici pa je veliko mladih, ki so prizadevni, odgovorni, ki jim ni vseeno, a o njih manj slišimo. Zato predvidevamo, da je taka pač vsa družba. Saj posplošujemo tudi pri starejših, namesto da bi vsakega človeka sprejemali individualno kot posameznika s svojimi željami in potrebami. Tako gradimo domove, tako razvijamo storitve – za vse enako. Preveč posplošujemo, čeprav so že generacije osemdesetletnikov zelo drugačne od stoletnikov. Sicer pa v obljube o vedno daljšem življenju ne verjamem najbolj.

Zakaj pa ne?

Glavni razlog je vedno hitrejši življenjski ritem, ki je neizogibno povezan s stresom, ter temu prilagojena organizacija dnevnih dejavnosti, ki škoduje našemu organizmu (nezdrava hitra prehrana, nezdravo razmerje med delom in počitkom, ki ga narekuje življenjski tempo, itd.). Škodljiva sta tudi pretirana urbanizacija, ki se širi prek vseh racionalnih mej, in posledično vse bolj onesnaženo okolje. Škode, ki jo organizmu povzročajo ti dejavniki, morda ne bomo opazili takoj, a posledice se bodo prej ali slej pokazale. Niti polno obremenjen stroj ne zdrži tako pretiranih obremenitev, le kako bi jih človeški organizem. To kaže tudi vedno več primerov težjih bolezni, ki bodo morda sčasoma postale kronične, toda medicina jih za zdaj še ni premagala. Nadaljnja desetletja bodo dala natančnejši odgovor, a glede na trenutno stanje sem žal precej pesimističen.

 Večkrat vas vprašajo, tudi jaz ne morem mimo tega, zakaj je med stoletnicami toliko učiteljic.

Res je, zelo opazna skupina so stoletnice, ki so bile po poklicu učiteljice. Tudi v svetu je tako, recimo v Veliki Britaniji sta do zdaj le dve gospe dočakali 115 let, obe sta bili učiteljici. To povezujem z drugačnim načinom pedagoškega usposabljanja. Takrat so bile v ospredju vrednote, kot so: vestnost, natančnost, skrb za higieno, lepopisje. Te gospe vseh teh vrednot niso samo prenašale na mlajše generacije, pač pa so jih ponotranjile. Vse življenje so se držale takega reda. Poleg tega so upočasnile socialno staranje, ker so se tudi po upokojitvi družile z vrstnicami, brale, morda pisale pesmi ali zgodbe, pomagale so otrokom pri učenju … Sploh je med stoletniki veliko več žensk. Je pa res, da so moški, ki jim uspe doživeti sto let, pogosto vitalnejši od vrstnic. Trenutno je najstarejši Slovenec Nikolaj Dragoš, ki bo avgusta star 110 let.

Kako na dolgoživost vpliva zakonski stan? Ali dlje živijo ljudje, ki so si ustvarili družino, ali samski?

Približno tretjina stoletnikov si ni ustvarila družine. Med stoletnicami je kar precej žensk, ki niso bile nikoli poročene ali niso imele otrok. Enako je v drugih državah. Vzrok je verjetno najbolje iskati v bioloških dejavnikih, zagotovo so živele manj stresno, kot bi, če bi imele otroke. Po drugi strani pa je dočakalo visoko starost precej žensk, ki so tudi po devetkrat ali desetkrat rodile.

Kaj lahko poveste o temeljnih vrednotah, ki družijo stoletnike?

Vladale so družbeno neformalne norme, vedeli so, da jih bodo upoštevali, če bodo pridni, delavni, pošteni .... Na ta način jim bo v življenju uspelo.

Delo je bila velika vrednota, to je bil edini način, da se osamosvojijo, družba je tiste, ki niso delali, hitro izločila. Trdo so morali delati praktično vse življenje, a so cenili tistega delodajalca, ki je bil pravičen do njih, tudi če je zahteval veliko. Zato je večina mojih sogovornikov kritična do slabih strani, privatizacij, tajkunizacij. Saj so včasih tudi poznali bogate veleposestnike, velike kmete, tovarnarje, ampak so vedeli, da so večinoma bogastvo pridobili skozi več generacij, pri nas pa je marsikdo obogatel čez noč. Tega naši stoletniki ne morejo sprejeti in razumeti. Včasih so veliko dali na poštenje, držati dano besedo je bilo nekoč sveto. Tistemu, ki je prelomil besedo, nikoli več niso zaupali.

Veliko jih je poudarjalo, da so se morali nenehno učiti novih stvari. Gospa, ki je bila rojena v okolici Rogaške Slatine, je pripovedovala, česa vsega se je morala že kot otrok učiti. Starši so ji rekli, da bo tako lahko marsikaj naredila sama, v nasprotnem primeru bo morala nekomu plačati – denarja bo pa vedno primanjkovalo. Drug stoletnik mi je pripovedoval, kako so se kot otroci podili po vasi, pa ga je starejši sosed vprašal, zakaj tako nesmiselno zapravlja čas, namesto da bi se rajši česa koristnega naučil. Povabil ga je k sebi in ga naučil plesti košare in koše. In kot mi je pravil gospod, je nato s pletenjem vse življenje dodatno služil.

Kako pa gledajo na prihodnost?

Med starejšimi najdemo na tisoče odtenkov. So tudi taki, ki so duševno in telesno dokaj zdravi, pa so nekako naveličani življenja. Spet drugi upajo, da bodo dočakali še naslednji rojstni dan, morda pravnuka ali kak drug pomemben dogodek … Ne bojijo se smrti, ker je pač samoumevna, strah jih je edino trpljenja. Težava je, da večina stoletnikov nima vrstnikov, nimajo se s kom pogovarjati, tudi zato se hitreje socialno starajo. Večina jih želi ohraniti samostojnost, zelo poudarjajo osebno, eksistencialno in ekonomsko neodvisnost.

Blaž Podpečan je diplomirani arheolog, sicer pa samozaposlen v kulturi. Sodeluje z Inštitutom Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje v Ljubljani. Leta 2006 je izdal znanstveno monografijo z naslovom Nagrobnik, podoba živih, leta 2008 pa je izšla njegova knjiga folklornih pripovedi v narečju z naslovom Têdi ni blo tek ko dôns. Od študijskih let naprej sodeluje pri arheoloških raziskavah in raziskuje življenje zelo starih ljudi.

V Sloveniji je po podatkih statističnega urada 1. julija 2016 živelo 209 stoletnikov, od tega 178 žensk in 31 moških. Rekord je bil dosežen 1. januarja 2014, ko smo imeli 238 stoletnikov (201 žensko in 37 moških).

Anita Žmahar


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media