Učenje poživlja, miselna lenoba ubija

maj '17

Prof. dr. Ana Kranjc

Življenje po upokojitvi je lahko tudi čas, ko prisluhnemo sebi, svoji duši, ko začnemo delati to, česar prej zaradi prezaposlenosti nismo utegnili. Lahko začnemo peti v pevskem zboru, nabirati zdravilna zelišča, potovati, slikati, lahko varujemo vnuke, začnemo drugo kariero, postanemo prostovoljec te ali one človekoljubne organizacije ali pa znova sedemo v šolske klopi. Tudi v jeseni življenja nas učenje dela miselno dejavne, pozitivne, družabne, koristne in zadovoljne. Hkrati se človek, ki se uči, počuti živega, samozavestnega in vrednega življenja. Psihologi kot zdravilo proti malodušju ter brezciljnosti seniorjem celo predpišejo tako imenovano terapijo spoznavanja novih reči. O vseživljenjskem učenju smo se pogovarjali s prof. dr. Ano Kranjc, predsednico in soustanoviteljico Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje (SUTŽO).

Najprej nam, prosimo, povejte, kdo je za vas star človek.

O tem, kdo je star, ne odloča kronološka starost. Vidimo tudi mlade starčke, ljudi brez osebnih želja in interesov, zatrtih in zavrtih v letih, ko bi morali biti na višku svojih moči. Starost se meri glede na čustvovanje, želje, sanje in cilje ljudi. Star si, ko si sebe zavrgel in tudi o drugih ne razmišljaš več dobro, ko si ujet v zaprt svet svoje osamljenosti in nezaupanja do ljudi.

Tudi pri sedemdesetih ali devetdesetih letih naletimo na vitalne, dejavne in do drugih odgovorne ljudi. So to stari ljudje? Ne, psiha odloča, kdo je star. Star si, ko se nehaš učiti, ko izumre ena glavnih človekovih prirojenih lastnosti.

Vi trdite, da tudi človek v tretjem življenjskem obdobju potrebuje učenje in cilje.

Seveda, saj je že dolgo znano, da brezdelje ubija. Zato trdim, da je prav zaradi tega vloga Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje in drugih organizacij za starejše, ki se ukvarjajo s poučevanjem, neprecenljiva. Danes je vseživljenjsko učenje, pa tudi izobraževanje za starejše, način življenja. Brez učenja, brez vedno novih in novih spoznanj hira ali celo razpada posameznikovo duševno in telesno zdravje.

Ali je res, da si mora vsak novi upokojenec, tudi tisti, ki je mislil, da bo po upokojitvi živel kot v raju, ker mu življenja ne bodo več grenili zoprni šefi, v tem obdobju najti nove vsebine za svoje bivanje?

Z upokojitvijo lahko ostane človek brez ciljev. Če jih nima, ne more več načrtovati svojega časa in življenja. Cilji so tisti, ki ga ohranjajo živega, ki vzdržujejo potrebno napetost njegove psihe in telesa. Človek, ki se trudi za dosego tega ali onega novega cilja, navadno napne vse sile, da ga uresniči. In prav s tem si ohranja zdravje. Človek brez ciljev je kot voda brez posode: izgubi obliko in se razlije.

Baje lahko tisti, ki ne vedo, kaj bi počeli, že nekaj mesecev po upokojitvi zapadejo v krizo, depresijo, se vdajo alkoholu itd., saj postane njihovo življenje monotono in brezciljno.

V prvih tednih po upokojitvi se mnogim zdi, da so šli na dolgo zaželen daljši dopust. Potem pa, kot rečeno, če nimajo novih ciljev, konjičkov, če ne pazijo vnukov itd., se lahko začne rušiti njihovo osebno in psihično ravnotežje. 

Upokojitev najbolj zadene moške, ker smo jih vzgajali predvsem za poklic in službo, pa tudi z gospodinjenjem se ne znajo zamotiti kot ženske. Zato je v razvitih državah priprava na upokojitev po zakonu obvezna že od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja. Upokojitev namreč zahteva veliko prilagajanja. Človek ne more biti prepuščen sam sebi kot odrabljen, odvržen predmet.

Kako bi predstavili prednosti in slabosti upokojitve?

Nekaj glavnih prednosti upokojitve so: osebna svoboda, prenehanje pritiskov, kaj vse človek mora, uresničevanje osebnih želja, uveljavljanje neuresničenih osebnih talentov, poglobljeni medosebni odnosi, druženje po principu, kdo si in ne kaj si, povečani kulturni interesi in zaton potrošništva, obnavljanje starih odnosov (bivši sošolci, sorodniki).

Slabosti upokojitve pa so: izguba družbenega položaja in družbene moči, družbena izločenost, poslabšanje ekonomskega položaja, izguba legalne pravice do dela, ponižanja zaradi zastarelega gledanja na starost, pripisovanje negativnih lastnosti ne glede na dejanske lastnosti upokojenca (socialni stereotip), osamljenost.

Kot vem, vam gredo številni stereotipi o starejših in upokojenih zelo na živce.

Najbolj mi gre na živce, da starost enačijo z boleznijo oziroma s koncem življenja. Tretje življenjsko obdobje sploh ni kratko, saj traja v povprečju od trideset do petintrideset let. Zato seveda čudi, da se politiki in druge državne ustanove ne ukvarjajo z dejavno starostjo, vseživljenjskim izobraževanjem, pravzaprav z dejavnimi državljani. Čeprav je starejših vse več, upokojenih je že več kot 613 tisoč ljudi, pa se zdi, da nihče v državi zares ne ve, kaj bi s to množico. Zakaj je za sožitje generacij ne vključimo v danes prepotreben človeški kapital?

Baje na raznih sestankih, tudi na najvišji ravni, in v dokumentih starejše največkrat obravnavajo kot bolnike, nemočne ljudi, potrebne tuje pomoči.

Res je. Ne vprašajo pa se, kako bi družba obogatila svoj človeški kapital z upokojenci, polnimi energije, motiviranosti, znanja in izkušenj. To je tudi velika gospodarska škoda.

Pravite, da ima starejša ženska še nižji položaj od starejšega moškega.

Da. Gube in sivi lasje niso v modi. Predvsem pri ženskah. Poleg tega seniorji za preostalo prebivalstvo preprosto ne obstajamo več. Pri polnih sposobnostih in zdravju vam tudi med sorodniki skušajo začeti poveljevati mlajši, ker vi nič ne veste. Pri raznih opravkih (v banki, državnih uradih, trgovinah itd.) se obnašajo do starejšega človeka, kot da je debilen, gluh, skratka defekten. Pa je samo star. Začnejo mu celo glasneje govoriti.

Vse te in še številne druge stvari so za starejše ljudi lahko zelo boleče, celo žaljive. Če hočemo to stanje v družbi spremeniti, se moramo v prvi vrsti spremeniti starejši in glasno zahtevati dostojanstvo zase ter svoj prostor v družbi.

Zdi se, da je na nastajanje nove podobe starosti, ki se tudi uveljavlja, močno vplivala tudi mreža SUTŽO.

To pa z veseljem potrdim. Pri nas se lahko namreč starejši ljudje izobražujejo in imajo kakovostne odnose v medsebojno povezanih skupinah. O teh babicah in dedkih, ki kiparijo, slikajo, se učijo tujih jezikov, raziskujejo medsebojne odnose, odhajajo na študijska potovanja itd., vnuki že drugače razmišljajo. Zdijo se jim pametni in vredni poslušanja nasveta.

Ali veste, da mnogi vaši študentje pravijo, če v Sloveniji ne bi imeli univerze za tretje življenjsko obdobje, bi si jo morali izmisliti?

Torej je potrebna. Zadovoljuje celo vrsto psihičnih in socialnih potreb starejših v Sloveniji. Starejši nam pogosto pravijo, da se niti ne zavedamo prav dobro, koliko ljudem smo polepšali in osmislili zadnjo tretjino življenja. Njihovi potomci pa pravijo, da jim na misel ne pride več, da bi bili na starost pasivni, slabo razpoloženi, osamljeni in zapuščeni. Starost si mnogi že zdaj predstavljajo kot kakovostno, dejavno in učeče se obdobje. Od ljudi srednje generacije pogosto tudi slišimo, da jih ne bo več strah iti v pokoj, ker že zdaj vedo, kaj se bodo učili in počeli.

Lahko torej rečem, da se počasi spreminja tudi pogled na starost v prid sodobne podobe tretjega življenjskega obdobja. A veliko prej med ljudmi kot v politiki, ki je okorela in se ne zna prilagoditi novim družbenim smerem.

Bistvo je, da SUTŽO potegne upokojence izza domačih zapečkov nazaj med šolske klopi, v učenje, družbo, dejavno življenje, kjer se svet vrti naprej in zahteva njihovo sodelovanje.

Zasnovo izobraževanja starejših smo skrbno pripravljali na podlagi andragoške teorije in potreb prakse. Šolskih klopi pri nas ni. Sedimo v krogu: mentor, animator in študentje (najpogosteje študentke), vsi enakopravni, vredni spoštovanja in v medsebojnem zaupanju.

Od samih začetkov naprej (že 33 let) imajo študijski krožki za starejše dva cilja: novo znanje in uporabo znanja. Zato študentom odpiramo različne možnosti za delovanje. Tako so kulturni mediatorji, vrtni prostovoljci, pripovedovalci pravljic, izdelovalke lutk za UNICEF, prostovoljni mentorji za računalniško opismenjevanje, prostovoljke, usposobljene za pomoč otrokom z učnimi težavami, prirejajo razstave svojih slik, sodelujejo v srebrni ekonomiji, so dejavni državljani, soodločajo pri problemih vseh generacij itd.

Vem, da velika večina študentov pri vas ostaja dvajset in več let, ker jim postane učenje način življenja.

Znanje je neskončno in nikoli vsega v neki stroki ne izčrpamo. Študijske skupine zadovoljujejo osnovne prirojene človekove čustvene potrebe, zato jih doživljajo kot družine, povezane z medsebojnim zaupanjem, socialno pripadnostjo, spoštovanjem in osebno varnostjo. Pri tečajih drugih ustanov ali na občasnih predavanjih se tovrstna kakovost izobraževanja starejših ne more doseči, ker so skupine občasne in samo formalne. 

Kot vem, obstajajo univerze za tretje življenjsko obdobje v 52 krajih po Sloveniji in imajo več kot 21 tisoč študentov. Katere študijske smeri so najpopularnejše?

Predvsem se programi držijo znanstvenih disciplin. Spremljata jih raziskovanje in razvoj. Vsaka tvorba ostaja živa, če se razvija. Med najpopularnejše spadajo računalništvo, tuji jeziki (zlasti angleščina), umetnostna zgodovina, geografija, umetnost (keramika, slikarstvo, kiparstvo), psihologija, medosebni odnosi in številni drugi programi, povezani z lokalnim okoljem.

Lahko še rečem, da so študentke in študentje univerz za tretje življenjsko obdobje zelo kritični in zahtevni učenci. Želijo se učiti v ugodnih in pozitivnih socialnih razmerah sobivanja brez negativnih čustev, kot so sram, sovraštvo in strah, saj je že Konfucij, kitajski filozof, ugotovil, da negativna čustva blokirajo učenje. Ste se morda kdaj vprašali, ali imajo takšne možnosti tudi mlajši ljudje? Lahko izbirajo svoje izobraževanje, kot ga izbirajo starejši? Mislim, da ne. Starejši študentje pa vedo, da lahko uresničijo svoje sanje z novim znanjem, ki jim odgovarja.

Večina izobraževanja prebivalstva na vaših univerzah je samoplačniška. Zakaj?

Naša mreža deluje kot društvo javnega pomena. Pod pritiski kapitala se razpisi, objavljeni v zadnjih letih, zelo ožijo in zapirajo, da za nekaj izbranih dobitnikov več ostane. Vladne službe pa nas izvržejo iz vseh razpisov, ker delujemo kot nevladna organizacija. Čeprav je vloga SUTŽO pozitivna, je država ne podpira tako kot druge izobraževalne ustanove.

Nekaj let je razvoj naše mreže prek projektov podpiral evropski strukturni sklad, ministrstvo za javno upravo, ker so eden izmed temeljev sodobne družbe prav nevladne organizacije. Postali smo zelo razvita mreža, povezana z lokalnim okoljem, razvojem dejavne starosti in aktivnega državljanstva. Zato imamo pomembno socialno vlogo in smo društvo javnega pomena. Ministrstvo za šolstvo letno podpre vse naše članice z minimalnimi sredstvi (1.500 evrov) za delovanje sedežev SUTŽO, za razpise nam je vrata zaprlo. Naprej nas ženejo humani cilji naše mreže in utrujenosti skoraj ne poznamo.

Našo mrežo vzdržuje velik delež tedenskega prostovoljnega dela. Članarine so glavna finančna podlaga za delovanje. Nekateri evropski projekti omogočajo vzdrževanje sedeža in nekatere brezplačne študije, odvisno od vsebine projekta. Tako smo brezplačno usposabljali starejše za snemanje kratkih filmov skupaj z AGRFT. Eden izmed filmov naših študentov je dobil prvo mesto v Evropi in bil predvajan za otvoritev mednarodnega festivala starejših v Frankfurtu leta 2015. Gotovo smo zelo ponosni na ta študijski krožek. Zdaj nadaljujejo snemanje filmov o beguncih. S študijskimi programi vedno sledimo tudi aktualnim družbenim temam.

Prednosti tretjega življenjskega obdobja

  • več osebne svobode
  • več možnosti, da ljudje prisluhnejo sebi
  • ritem življenja prilagajajo sebi
  • uresničevanje neizpolnjenih želja
  • bogate izkušnje
  • poglabljanje medsebojnih odnosov
  • oživljeni interesi za kulturo

Nevarnosti ob prehodu v pokoj nastopijo, če se človek

  • preneha boriti za dosego ciljev
  • si ne postavlja novih ciljev
  • se umakne v pasivnost
  • ne uveljavlja svoje osebnosti
  • se podreja pritiskom okolja in drsi v podrejen položaj
  • se odpove svojim sposobnostim in interesom

Neva Železnik

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji

JanezP | 4.5.2017 | 14:13

Odličen prispevek.

Komentiraj članek

Komentiranje je na voljo naročnikom. Za komentiranje članka se prosim prijavite tu.

Za prijavo potrebujete naročniško številko in PIN. Če ste naročnik, lahko za pridobitev številke PIN pošljete svoje podatke (ime, naslov, naročniška številka) na e-naslov evzajemnost@vzajemnost.si.

Če niste naročnik, se lahko naročite tu.

© 2017 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media