Brcanje v temo
Za slovenske zmage
Nesmiselno dejanje ali slabo prikrito nevednost ljudje označimo kot «brcanje v temo«, kot nekaj, kar je brez učinka in zato čista izguba časa. Preudarni ljudje tega pač ne počnejo, še posebej kadar se izpostavljajo javnosti. Na primer tisti, ki objavljajo v časnikih ali pa nas s svojimi stališči prepričujejo na radiu, televiziji ali najnovejših družabnih omrežjih. Od ljudi, ki si želijo vplivati na javno mnenje, pričakujemo, da so dovolj samokritični in odgovorni do ljudi, ki jih naslavljajo. Vendar pogosto doživljamo prav nasprotno, tisto, kar označujemo kot »medijska scena«, je prepogosto onesnaženo z lažmi, polresnicami, podtikanji, navajanjem »trditev iz zanesljivih virov« … Kadar gre za tako imenovane rumene medije, ki najraje objavljajo novice o zasebnosti estradnikov, običajno skomignemo z rameni in si pač mislimo svoje. Drugače pa je, kadar gre za resne zadeve, takrat pa ima lahko zavajanje javnosti zelo resne posledice.
V evropski izkušnji poznamo primer častnika francoske vojske Alfreda Dreyfusa, ki so ga obsodili zaradi domnevnega vohunjenja v korist Nemčije. Ta afera je izbruhnila na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ko so se imperialne sile že pripravljale na vojno, ki naj bi na novo razdelila bogastvo kolonij. Svobodoljubni del francoske javnosti se je postavil v bran po krivem obsojenemu stotniku in njen glasnik pisatelj Emil Zola je v članku Obtožujem v časniku L'Aurore razkril ozadje tega procesa. Boj za resnico je trajal desetletje, posledice pa so bile daljnosežne. Francija oziroma njeno pravosodje je po krivem obsojenemu vrnilo čast in dobro ime, čeprav so odvetniki skušali s proceduralnimi zvijačami preprečiti takšen razplet.
V Sloveniji imamo kar nekaj primerov, ko različne afere sklenejo brez ugotovitve sodišča, ali je nekdo kriv za očitane zlorabe. Pri tem seveda ne gre za »kurje tatove«, temveč za ljudi, ki so državo in njene državljane oškodovali za ogromne denarje. O teh rabotah so pisali tudi novinarji, izšle so celo knjige, ki navajajo kopico dejstev, podkrepljenih z izvirnimi dokumenti. Tudi preiskovalne komisije v parlamentu so ostale brez jasnih odgovorov, domnevno zaradi ohranjanja politične stabilnosti v državi. Toda ali je lahko družba trdna, če se afere, v katere so vpleteni njeni politični prvaki, pometajo pod preprogo? Kdaj bomo vedeli, kdo se je okoriščal v trgovanju z orožjem, kdo je pobiral provizije pri gradnji TEŠ 6, nabavah preplačanih medicinskih pripomočkov, kopanju »bančne luknje«, kdo je omogočil in izvedel zloglasno »privatizacijo« nekdaj skupnega družbenega premoženja, vračanje v naravi nepremičnin, ki jih, upoštevajoč mednarodne pogodbe, sploh ne bi smeli vračati? O tem ni jasnih odgovorov, pa jih državljani zahtevamo.
Pri iskanju odgovorov na zastavljena vprašanja imajo novinarji zelo odgovorno nalogo. Velikokrat se je lotijo zelo zavzeto, težava pa je v tem, da njihovo prizadevanje izzveni v prazno. No, včasih pa se le obrne drugače. Takšen primer je pobuda nacionalnega radia Vala 202 in Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje. Gre za akcijo botrstvo, ki je omogočila stotinam družin, pahnjenih v revščino, zaživeti z upanjem, da v naši družbi še zmeraj ostaja upanje za popravo v nebo vpijočih krivic. Ob tem bi morda predlagali našim parlamentarcem (sedanjim in bivšim), naj se pridružijo tej pobudi, saj so s svojimi zakonodajnimi odločitvami pravzaprav »legalizirali« razmere, ki jih prostovoljci skušajo omiliti. Tudi izvršna oblast bi lahko storila več, kot je do zdaj. Morda bi ji svetovali, naj bolj kot bruseljskim direktivam prisluhne upravičenim pričakovanjem svojih državljanov. Ne nazadnje pa bilo za zdravje in dobro počutje vseh državljanov spodbudno, če bi vedeli, da bodo tisti, ki so obogateli na račun davkoplačevalcev, le prišli tja, kamor spadajo.
