Rožnik v znamenju vrtnic
Zbirko rožnih sort, ki je praviloma javno dostopna, imenujemo rožnik ali rozarij. V Botaničnem vrtu Univerze v Mariboru je na ogled prenovljena in bogato dopolnjena zbirka.
Naša revija vas tokrat pozdravlja na začetku meseca, ki ima nekoliko pozabljeno ime po vrtnicah, četudi vsaj nekatere med njimi zacvetijo že maja in bodo cvetele tudi še julija ter pogosto ne omagajo niti v prvem snegu. Kraljica rož, pogosto enostavno kar roža, sicer pa vrtnica, v Prlekiji ščipek, drugje spet gartroža, zajema obsežno območje v prostoru in času, zato je ta prispevek le kamenček ali dva v mozaiku njene lepote. Uživajte v razkošju barv in oblik, v nežnosti vonjav in enostavno pozabite, da imajo nekatere rože tudi trne, ampak samo za obrambo pred rastlinojedimi živalmi.
Brez vrtnic skoraj ni vrta in tudi v našem samoniklem rastlinstvu je po priročniku Mala flora Slovenije kar 22 vrst iz botaničnega rodu Rosa. Sicer pa so učenjaki našteli kar več kot sto vrst in marsikatera, pomembna za nastanek sodobnih sort, izvira iz Azije. Najstarejši ohranjeni podatki o gojenju vrtnic segajo v čas starodavnih Sumercev, to pa je bilo 2700 let pred začetkom našega štetja. Precej pozneje je o knjižnih delih, posvečenih vrtnicam, pisal kitajski filozof Konfucij, še mlajši grški učenjak Teofrast pa je že poročal, da ima posamezen cvet nekaterih vrtnic več kot 50 cvetnih listov. Tudi starim Rimljanom to ni bil neznan cvet, moderna zgodovina pa se začenja s križarji, a v Evropi se je žlahtnjenje razmahnilo v 18. in 19. stoletju z dostopnostjo vzhodnoazijskih botaničnih vrst.
Prešeren in Trubar
Po zaslugi vztrajnega ukvarjanja s križanjem in odbiranjem vrtnic se je akademiku Matjažu Kmeclu, mojemu dolgoletnemu vrtnarskemu znancu in žlahtniteljskemu kolegu, pred leti prvič nasmehnil temno rožnat cvetni popek in odprl se je bledo rožnat vrtnični cvet sorte, ki je dobila ime po Francetu Prešernu. To je bila prva slovenska sorta, ki je bila vpisana v mednarodni sortni register pri American Rose Society, in nobena druga lepotica ne sme nositi tega imena. Njen avtor je nekoč izpovedal, da je temu velikemu dogodku botrovalo kar tri tisoč opravljenih križanj, preden se je našla izbrana genska kombinacija. Nekaj pozneje se ji je pridružila podobno nežna sorta, poimenovana po Primožu Trubarju. Obe vrtnici rasteta ter cvetita na mnogih javnih rožnikih (recimo v tivolskem parku, Volčjem Potoku in botaničnem vrtu v Pivoli pri Hočah) in zasebnih vrtovih. Z njima smo se Slovenci pridružili plejadi več kot 40.000 vrtničnih sort, ki so nastajale in še nastajajo od antike naprej.
Kot pozdrav miru
Ena najlepših velikocvetnih križanih čajevk se ponaša z imenom "Peace" ter z zgodovinskim izročilom izpričuje tudi danes tako potrebno hrepenenje po miru. To sorto pogosto srečamo še pod imenom "Gloria Dei".
Veličastno zgodovino ima za seboj sorta velikocvetne čajevke, ki je razširjena vsaj pod dvema imenoma, kot sta 'Peace' in 'Gloria Dei'. Že leta 1935 je francoski žlahtnitelj Francis Mailand po zapletenem navzkrižnem opraševanju z udeležbo petih sort prišel do drobnega sejanca, ki se je pozneje izkazal z veličastno cvetivostjo nežno rumene slonovinaste barve in rahlih rožnatih obrobkov. Med vojno je razposlal cepiče prijateljem v Ameriko, Italijo in Nemčijo. Vsem je vrtnico uspelo ohraniti, a jo je zaradi takrat onemogočenih mednarodnih komunikacij poimenoval vsak po svoje. Do mirovniškega imena pa je prišla takole. Žlahtnitelj Mailand je na začetku leta 1945 pisal maršalu Alanu Brooku (enemu od zavezniških strategov, ki je bistveno pripomogel h končanju vojne), da bi se mu zahvalil za osvoboditev Francije, ter ga prosil za poimenovanje vrtnice po njem. Izkušeni vojak je to odklonil, češ da bo njegovo ime vendar kmalu pozabljeno, mnogo bolje in trajneje pa bi jo bilo poimenovati mir – 'Peace'. To uradno sprejeto ime je bilo v ZDA objavljeno prav na dan, ko je padel Berlin, 29. aprila 1945, ob prelomnem datumu na poti k miru. Pozneje je vsak delegat uvodnega zasedanja Združenih narodov v San Franciscu dobil njen cvet z dopisanim spodbudnim sporočilom, da naj ima vrtnica 'Peace' pomemben vpliv na ohranjanje trajnega miru v svetu.
Burbonke in Burboni
Zgodovina nas poduči, da so bili Burboni francoska vladarska dinastija, zemljepisje pa dodaja, da se je po njih nekoč imenoval otok v Indijskem oceanu. Tam sta cveteli v živo mejo posajeni vrtnici 'Parson's Pink' (s poreklom v Rosa chinensis) in 'Autumn Damask' iz skupine evropskih damaščank. Iz njunega naključnega potomstva so domačini eno izmed potomk poimenovali 'Rose Eduard' in od nje pridelano seme so poslali v Francijo. Tam pa so ob prvem cvetenju sejančkov vrtnarji prepoznali, da so to prav posebne vrtnice. Nadaljevali so križanja ter odbiro in nastala je množica sort, ki so jih poimenovali burbonke. Veliko jih je cvetelo od pomladi do jeseni, kar je bila pred sto leti prvovrstna senzacija. Iz te množice naj bi bilo živih še 65 sort in lepo število jih vsako leto cveti pri frančiškanskem samostanu na Kostanjevici nad Novo Gorico, tudi kot spomin na francoske Burbone, ki po spletu zgodovinskih naključij počivajo v tamkajšnji grobnici.
Zelenka in druge elegance
V ogrlico nanizano enojno cvetje ima kitajska zlata roža, Rosa hugons, ki je lep vrtni okras kljub nepožlahtnjeni botanični prvobitnosti.
Na splošno smo prepričani, da zelena barva pristaja le listju in igličevju, a v redkih primerih si narava privošči tudi približno zelene cvetove, in rod vrtnic ni izjema. Tu imamo opraviti z mutacijo kitajske vrtnice Rosa chinensis s sicer precej običajno rožnatimi cvetovi, našli pa so jo okoli leta 1833 v Južni Karolini v ZDA ter jo poimenovali 'Viridiflora'. Nov mutant ima vse cvetne dele spremenjene v listno obliko, ki omogoča fotosintezo. Cvetovi imajo premer okoli 5 cm, skoraj ne dišijo in včasih se med listnim zelenilom komaj opazno nakazuje rdečkasta barva. Tudi pri cvetju nekaterih žlahtnih vrtničnih sort imamo vtis, da se bo žvepleno rumena barva prevesila v zanesljivo zelenkasto, a barva je običajno najizrazitejša, dokler je cvetje mlado in še ne popolnoma odprto.
Iz vzhodnoazijskih botaničnih zakladnic prihaja znamenita zlata kitajska roža (Rosa hugonis), ki zraste do 2,5 m visoko ter konec maja in junija bogato cveti na lanskoletnih šibah, kjer so zlato rumeni cvetovi gosto nanizani. Vse leto je lep in zanimiv rdečelistni šipek (Rosa glauca), ki samoniklo raste tudi v Sloveniji. Ima rdeče veje z redkimi bodicami, listi in mladi poganjki so tudi rdeči z modrim nadihom. Cvetovi so rdeče rožnati in kot zanimivost velja omeniti, da je njegov poenostavljeni cvet tudi v logotipu Društva ljubiteljev vrtnic Slovenije.
Drobiž za dodatek
Kogar mika, lahko pristavi svoj lonček k regionalnemu kongresu Svetovne zveze društev ljubiteljev vrtnic, ki poteka od 12. do 15 junija v Ljubljani in se začenja v nedeljo z ogledom rožnega vrta v Tivoliju. Naslednji dan je med drugim na programu predavanje o burbonkah, a tudi torek in sreda sta natrpana z zanimivimi prispevki in dogajanji tako iz domačih kot tujih logov. Za sodelovanje in udeležbo na kongresu naj bi bili prijavljenci kar iz 22 držav. Pomembnost dogodka poudarja tudi izid štirih slovenskih znamk s četverico vrtnic, kar se do zdaj še ni zgodilo. Zanimiv spomin na lansko poletje pa je podatek, da je pri glasovanju skoraj tristo obiskovalcev rožnika v Volčjem Potoku ob takratnem dnevu vrtnic med 600 sortami dobila največ glasov prav naša domača, po Trubarju imenovana sorta, lepotica v nekoliko antično rožnatem cvetnem odtenku.
