Dobre prometne povezave pospešile razvoj kraja

Zgodbe | jun. '17

ODSTRTE PODOBE – GROSUPLJE

Na območju današnjega občinskega središča sta bili na prelomu iz 19. v 20. stoletje samostojni vasi Grosuplje (na vzhodu) in Stranska vas (na zahodu). V Grosupljem so bile upravne službe, v Stranski vasi pa železniška postaja. Meja med krajema je tekla po sedanji Ljubljanski cesti, podaljšani čez Cerkveni hrib. Leta 1931 sta se naselji združili pod imenom Grosuplje. »Na njegov razvoj sta poleg deželne ceste proti Karlovcu odločilno vplivali gradnja ceste proti Žužemberku (1869) ter gradnja železniške proge od Ljubljane proti Kočevju (1893) in Novemu mestu (1894). Zaradi dobrih prometnih povezav in bližine Ljubljane se je kraj nenehno širil, se razvil v gospodarsko in upravno središče z več kot sedem tisoč prebivalci in leta 2005 dobil status mesta,« nam je nekaj več kot stoletno preteklost svojega rojstnega kraja na kratko opisala Marija Samec, upokojena profesorica slovenskega in ruskega jezika ter višja bibliotekarka.

Veliko obsežneje pa je to in drugih 66 naselij v Občini Grosuplje oziroma desetih njenih krajevnih skupnostih lani popisala v vsebinsko bogati domoznanski monografiji Razglednice z zgodbami, dve leti prej pa je v 44. knjigi zbirke Glasovi pod naslovom So z vilicami pisali objavila 555 etnoloških in drugih pripovedi s tega območja. Že v zgodnji mladosti so jo namreč pritegnile zgodbe o divjih lovcih, ki jih je oče Franc Vintar, doma z Ilove Gore, ob večerih pripovedoval ob kmečki peči, in kasneje zgodbe o Grosupeljčanih, ki jih je ogromno vedela mama Marija. Kmalu si jih je začela zapisovati in jih dopolnjevati še s pripovedmi drugih starejših domačinov, ki so se hitro razgovorili, ko so izvedeli, da je Centova, se pravi, doma z mamine domačije. »Poglejte, to je tale hiša na desnem robu razgledniške fotografije iz časa med svetovnima vojnama,« nam pokaže in nadaljuje, da je bila to »manjša kmetija, na kateri smo imeli nekaj zemlje, dve kravi, dva prašiča, kokoši in zajce. Oče je bil kovač, ki je najprej delal v Stični in na gradu Boštanj, ko pa se je povpraševanje po kovaških izdelkih zmanjšalo, se je še pred drugo svetovno vojno preusmeril in zaposlil pri železnici. Mama pa je kot predica delala v tovarni Motvoz in platno, kjer se ji je kot terica sezonsko pridružila tudi stara mama Marija Dolinar.«

Motvoz in platno, cerkev sv. Mihaela in šola

To tovarno, ki jo prikazuje manjša slika v spodnjem levem kotu, je zaradi bližine železniškega križišča leta 1920 ustanovil Anton Šinkovec iz Kranja. A že šest let pozneje je šlo podjetje v likvidacijo, nakar ga je Ljubljanska kreditna banka najprej sanirala, po požaru leta 1933 pa proizvodnjo povečala in preuredila v predilnico in tkalnico lanu. Vrvarna je predelovala konopljo, ki so jo večinoma nabavljali v Vojvodini, v razne vrvi, uzde, zaprežnice, mreže in druge vrvarske izdelke. Terilnica je laneno in konopljeno slamo predelovala v vlakna, predilnica lanu je iz njih predla različne fine in bolj grobe preje, iz katerih je tkalnica izdelovala tudi blago za žimnice in zastore, brisače, prte, platno za obleke in rjuhe. Laneno slamo so večinoma kupovali v bližnji okolici, kjer so kmetje pod strokovnim vodstvom tovarne začeli gojiti za te kraje posebno primeren pomladni lan, imenovan tudi jari lan. Pri tem je eden najbolj znanih direktorjev Metod Dular pridelovalcem pomagal tudi s časopisom Lan in konoplja. Po letu 1969 so začeli proizvajati izdelke iz sintetičnih materialov, ki so postopoma izpodrinili konopljo in lan. Podjetje se je leta 2007 preoblikovalo, šlo v stečaj in propadlo.

V ozadju panoramskega posnetka, narejenega s Koščakovega hriba, vidimo zvonik župnijske cerkve sv. Mihaela vrh Cerkvenega hriba, ki jo stiški urbar omenja leta 1662. Leta 1896 so postavili nov glavni oltar in dve leti pozneje obnovili oba stranska oltarja. Okoli leta 1970 so vse tri oltarje uničili, tako da so ostali le kipi zavetnika in svetnikov, nastali v 18. stoletju. Barvna okna so delo slikarja Staneta Kregarja iz leta 1965. Pokopališče ob cerkvi so leta 1967 opustili, ostal je le grob Košakovih pod lipo in v stene pokopališkega zidu vzidana plošča družine Gale. Leta 1972 so na pobudo župnika Toneta Bohinca in po načrtih arhitekta Janeza Fürsta postavili novo cerkev, ki je prav tako posvečena sv. Mihaelu.

Velika zgradba levo od cerkve je šolsko poslopje, zgrajeno leta 1928, torej šele po dolgih 24 letih, saj se je redni pouk začel leta 1904 in se je najprej odvijal v Košakovi hiši, nato pa v gasilskem domu in Müllerjevi hiši. Število učencev je stalno naraščalo, tako da je štirirazrednico leta 1930 obiskovalo 136, leta 1941 pa že 217 otrok. Med drugo svetovno vojno je bila šola leta 1943 požgana, dve leti kasneje pa bombardirana. »Po vojni so stavbo obnovili in jo leta 1960 dozidali. Leta 1971 je bila ob Tovarniški cesti zgrajena nova šola, poimenovana po slovensko-ameriškem pisatelju in publicistu Louisu Adamiču, polovica učencev pa je še vedno obiskovala staro šolo. Leta 2000 so se ti učenci preselili v novo stavbo Osnovne šole Brinje ob Ljubljanski cesti. Tedaj so se v staro šolo vrnili nižji razredi Osnovne šole Louisa Adamiča, v popoldanskem času pa njene prostore zaseda Glasbena šola Grosuplje,« navaja Marija Samec, ki je po končanem študiju najprej poučevala na Osnovni šoli Stična in Srednji šoli Josipa Jurčiča v Ivančni Gorici, dokler se ni leta 1993 zaposlila v domoznanskem oddelku grosupeljske mestne knjižnice, kjer se je pred sedmimi leti upokojila. Vendar v njene prostore še vedno pogosto prihaja, saj vodi enega izmed krožkov Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje.

Koščakova hiša, gradič in mlin Brinje

Pa tudi midva sva kramljala v nekdanji gostilniški in od leta 1923 salonski sobi Koščakove hiše, ki jo je proti koncu 19. stoletja zgradil posestnik Franc Košak. Bil je podjeten mož, lastnik velike kmetije, zbiralnice mleka, gostilne in restavracije na železniški postaji, od katere je leta 1910 uredil cesto z lipovim drevoredom do svoje hiše. Kot pristaš ljudske stranke je bil leta 1869 sopodpisnik vabila na vižmarski tabor, od leta 1895 do smrti leta 1914 je bil poslanec v kranjskem deželnem zboru in v istem obdobju tudi grosupeljski župan. Svoje premoženje je krepko povečal, ko je na razprodaji odkupil pretežni del posesti gradiča Brinje, ki ga prikazuje starejša razglednica. Ko so leta 2007 postavili sodobno zgradbo nove knjižnice, so obnovili tudi staro Koščakovo hišo, v kateri so zdaj upravni prostori knjižnice, dvorana, kavarna, galerija in v nekdanji salonski sobi poročna dvorana.

Po Valvasorjevi grafiki sodeč, je bil sedanji mlin prvotni gradič, ki so ga na začetku 16. stoletja kot pristavo zgradili Lambergi z boštanjskega gradu; na zgornji desni sliki ga vidimo v ospredju. Skoraj kvadratno enonadstropno stavbo s piramidasto streho gradiča Brinje pa so postavili graščaki Pourji, ki so tu živeli v času od leta 1723 do 1894. Po smrti Ludvika Pourja, zadnjega predstavnika te rodbine, so njihovo posest razprodali. Več kot polovico brinjske zemlje je kupil Franc Košak, preostalo zemljo pa Ivan Rus in Anton Štrubelj, medtem ko je lastnik mlina postal Jože Šmuc iz Št. Jurija, zadnji lastnik gradu pa Ignac Valentinčič iz Ljubljane. Ta je leta 1909 kaščo predelal v trgovino z mešanim blagom, ki jo je vodila njegova druga žena Apolonija. Njuna hči Olga se je poročila z agronomom dr. Francetom Adamičem, sin Stanislav pa je bil doktor veterinarskih znanosti. Grad je podaril občini za muzejske prostore, a ga je ta prodala, zdaj so v njem stanovanja. Mlin je deloval do leta 1970, ko so regulirali potok Grosupeljščica.

»Voda je gnala tri kolesa na lopate. V mlinu so bili en kamen za belo moko, en kamen za črno moko ter vreteno s štirimi stopami. Vanj sem kot otrok s kolesom ali vozičkom vozila pšenico, in ko jo je mlinar zmlel in vzel svojo merico, sem moko odpeljala domov. Pozimi smo kruh spekli sami, poleti pa ga je mama zamesila, nato sem testo odnesla v Potočnikovo pekarno,« se spominja domoznanka Marija Samec in pristavi, da je to najstarejši vodni mlin na Slovenskem, zato ga je od zadnjih lastnikov odkupila občina, ki ga namerava preurediti v tehniški muzej mlinarstva.

 Boris Dolničar