Skupaj smo močnejši
Janez Sušnik
Prvi mož največje upokojenske organizacije Janez Sušnik je dolgoletni član Društva upokojencev Šenčur. Pridružil se jim je takoj po upokojitvi leta 2007. Z izvolitvijo Antona Donka za predsednika Zveze društev upokojencev Slovenije (Zdus) je poleti 2015 postal eden izmed podpredsednikov. Po odstopu Donka zaradi zdravstvenih razlogov lani poleti je postal začasni predsednik, na decembrskem zboru članov pa je bil izvoljen za predsednika do konca mandata do leta 2019. Janez Sušnik ima izkušnje tudi iz politike, med letoma 2002 in 2007 je bil predsednik državnega sveta. Od leta 1997 pa do 2007 je bil član Slovenske ljudske stranke, zdaj ni v nobeni stranki. Čeprav je Zdus nepolitična organizacija, poudarja pomen sodelovanja z vsemi strankami, ki lahko prispevajo k izboljšanju življenja upokojencev. Predvsem pa se zaveda, da je moč upokojencev v združevanju in skupnem nastopu.
Za vami bo leto vodenja največje nevladne organizacije pri nas. Česa ste se najprej lotili?
Bolezen gospoda Donka nas je zelo presenetila, nikoli nisem računal, da bom kdaj vodil tako zahtevno organizacijo, vendar ko se je to zgodilo, s podpredsednico Vero Pečnik nisva odnehala, krepko sva zavihala rokave in delala naprej. Najprej smo se lotili pokrivanja finančne luknje v proračunu, in to uspešno delno uredili že lani. Zadali smo si štiri najpomembnejše smeri delovanja Zdusa: skrb za gmotni položaj upokojencev, za dostopno in urejeno zdravstvo, socialne pravice, bivalni standard, za aktivno, zdravo in varno staranje in krepitev pomoči starejšim in prostovoljstva. Zadovoljstvo, ki se čuti med člani, kaže, da je bila naša usmeritev pravilna. Za to imajo zaslugo tudi moji dobri sodelavci.
V skrbi za gmotni položaj upokojencev ste predlagali dvig najnižje pokojnine za 40 let dela na vsaj 500 evrov in izplačilo letnega dodatka za vse upokojence. Kot kaže, bo letos oboje uresničeno, le pri dvigu najnižjih pokojnin je vlada sprejela nekoliko drugačen predlog in upoštevala tudi pritožbe žensk. Ali ste zadovoljni?
Vesel sem vsake dodatne pobude in predloga, ki ga je dalo ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da se ugodi tudi ženskam, ki so takrat imele pogoje za upokojitev pri 35 letih delovne dobe. Tako bo do zvišanja pokojnin upravičenih namesto dobrih 33 tisoč okrog 45 tisoč upokojencev. Za izboljšanje najnižjih pokojnin za polno delovno dobo bo tako namenjenih približno 13,5 milijona evrov dodatnega denarja.
Ko smo razmišljali, kaj narediti pri tako nizkih pokojninah in kako preprečiti siromašenje upokojencev, smo imeli najprej v mislih dvig pokojninske osnove. Celo cenzus za varstveni dodatek, ki je socialna kategorija, je znašal 470 evrov, številne pokojnine za polno pokojninsko dobo pa so bile manjše. Za dvig pokojninske osnove se nismo odločili, ker bi tako preveč posegli v pokojninski zakon, vendar smo menili, da moramo doseči, da bodo pokojnine za ljudi, ki so delali 40 let ali za takratno polno delovno dobo, višje kot socialni cenzus, najmanj 500 evrov. Prag revščine je 617 evrov, če bi hoteli zadovoljiti vsem potrebam, bi jih morali dvigniti na 600 evrov. Vendar smo tudi mi dobili veliko pripomb glede predloga, češ da so med prejemniki nizkih pokojnin tudi tisti, ki bi v času zaposlitve lahko plačevali, pa niso, to se je nanašalo predvsem na samostojne podjetnike. Vendarle menim, da smo zajeli glavnino najbolj prizadetih.
Ali ste pričakovali, da vam bo s predlogom uspelo?
Močno smo si želeli, bolj optimistični pa smo bili po sestanku s predsednikom vlade, predsednikoma Desusa in Socialnih demokratov ter finančno ministrico. Svoj predlog smo predstavili s komentarjem, če to zavrnejo, potem ni več pameti v tej Sloveniji – če je lahko socialni cenzus 470 evrov, pokojnina za 40 let delovne dobe pa 420 evrov, to ni normalno. Predlog so takoj podprli in tudi kasneje na odboru in v državnem zboru ni bilo pripomb.
Ves čas opozarjate na nujnost usklajevanja pokojnin, odkar imamo nov pokojninski zakon ZPIZ-2, se pokojnine še niso redno uskladile. Ali imate zagotovilo politike, da se bo to zgodilo drugo leto? Kaj pa poračun za nazaj?
Od leta 2012 do 2015 ni bilo usklajevanj pokojnin. Novi pokojninski zakon Zpiz-2 je začel veljati leta 2013 in je bolj restriktiven kot prejšnji, saj podaljšuje delovno dobo kot tudi obdobje za izračun pokojninske osnove. Ker veliko delavcev prejema zelo nizke plače, je odprto vprašanje dostojnih pokojnin tudi za naprej. Predlagali bomo, naj se pokojnine ustavijo pri najmanj 60 odstotkih povprečne plače, moja želja bi bila pri 65 odstotkih. Zavzemamo se tudi, da se odpravijo določila Zujfa in da se vrnejo nazaj pogrebnine. Tudi to je zelo prizadelo ljudi.
Na sestanku s predsednikom vlade Mirom Cerarjem smo se pogovarjali tudi o nujnosti rednega usklajevanja pokojnin. Če smo iz krize, potem je treba določene varčevalne ukrepe umakniti. Prav upokojenci smo bili zaradi neusklajevanja pokojnin ogromno prikrajšani, realna vrednost pokojnin je padla za 9 odstotkov. Dvomim, da se bo kdaj nadomestila škoda za nazaj, ampak vsaj za naprej moramo zagotoviti redno in sprotno usklajevanje in tudi letni dodatek za vse upokojence v polnem znesku. Lani smo po uskladitvi pokojnin za 0,7 odstotka, ki je bila prenesena iz leta 2015, že spomladi predlagali uskladitev pokojnin še za 0,4 odstotka, do katere je prišlo šele oktobra. Čeprav se nekateri radi pohvalijo, da so poskrbeli za dvig pokojnin upokojencev, je pobuda prišla prav z naše strani.
Zakaj je za upokojence, ki so zgradili to, kar imamo danes, tako težko dati denar, za bančne luknje, TEŠ-e, številne avtocestne nadvoze in obvoze pa ne?
Ob lastninskem preoblikovanju je bila pri nas narejena huda napaka. Mislili smo, da bo zasebna iniciativa povzročila močno rast bruto domačega proizvoda. Nismo računali, da bodo šla nekatera podjetja v stečaj zaradi špekulacij, zaradi tega je bilo ogromno delovnih mest na prepihu, ljudje niso dobili plač, niso se plačevali prispevki. Nastal je nered, ker smo hkrati ukinili tudi Službo družbenega knjigovodstva, ki je bila dober regulator plačilnega prometa. Zato smo v Kadu, v katerega smo sicer namenili 10 odstotkov od lastninskega preoblikovanja, zbrali premalo denarja. Če bi ta denar tako spretno vlagali, kot to delajo Hrvati in z njim kupujejo naša podjetja, potem bi že imeli demografski sklad. Iz njega bi črpali za povečanje in usklajevanje pokojnin, tako pa smo to priložnost zapravili. Poleg tega je vsaka vlada iz kapitalskega sklada potegnila nekaj denarja za druge namene, na ljudi pa se je pozabilo.
Bliže smo volitvam, bolj stranke tekmujejo za naklonjenost upokojencev. Kako sodelujete s političnimi strankami?
Ko sem prevzel vodenje Zdusa, sem se odločil, da se je treba pogovarjati z vsemi strankami, ne glede na to, da je stranka Desus velik pobudnik za izboljšanje gmotnega položaja upokojencev. Ni dovolj, če sprejme pobudo le ena stranka, ampak je treba v dobrem sodelovanju to doseči s pozicijo kot tudi z opozicijo. Pred volitvami so v političnih govorih upokojenci velikokrat omenjeni, potem pa nastane zatišje. Naša naloga je, da politike večkrat spomnimo na dane obljube.
Zavzemate se za dostopno in urejeno zdravstvo. Katere so bile vaše glavne pripombe glede predloga zdravstvene reforme?
Ko se je sprejemala resolucija o zdravstvu, smo dali jasno vedeti, da mora biti javno zdravstvo vodilni steber zdravja v Sloveniji, pri tem pa se nismo odrekli tudi zasebnemu zdravstvu, samo ločeno naj bo. Opozarjali smo tudi na slabo gospodarjenje v zdravstvenih ustanovah, na predolge čakalne vrste in na pomen ureditve zdravstvenega zavarovanja. Na nedavnem obisku na upravnem odboru nam je ministrica za zdravje pojasnila spremembe, ki naj bi jih prinesel novi zakon, vendar imamo do predlaganih rešitev nekoliko drugačna razmišljanja, ki jih bomo v kratkem predstavili, čeprav je javna obravnava že zaključena. Še posebej smo se posvetili zakonu o zavarovanju, kjer želimo natančno vedeti, kako bo potekalo financiranje in kako bodo obremenjeni upokojenci.
Spremljate tudi nastajanje zakona o dolgotrajni oskrbi, o katerem se govori že več kot 10 let. Glede na staranje prebivalstva in z njim povezanih težav bi ga potrebovali že včeraj.
Zakon, ki naj bi uredil oskrbo starejših, je v pripravi že 12 let. Spodbudil naj bi neformalno oskrbo v domačem okolju in omogočil, da tudi na stara leta ljudje čim dlje ostanejo doma in dobijo pomoč za nego. Domovi za starejše bodo še vedno ostali za tiste, ki ne bodo imeli možnosti, da zanje skrbijo domači ali sorodniki, in za tiste, ki imajo boljši gmotni položaj. Predsednik vlade je obljubil, da bo zakon pripravljen še letos, a žal se vedno vse ustavi pri denarju. Če hočemo dobiti denar tudi za te namene, bi morali poceniti delovanje naše države. Toda nobena vlada se ne loti stroškov javnega sektorja. Ali res potrebujemo toliko inštitutov, agencij in zavodov?
Že leta opozarjate na nujnost ustanovitve neodvisnega avtonomnega demografskega sklada, ki naj bi zagotavljal dodatna sredstva za pokojnine, vendar ga še vedno nimamo. Kakšen je vaš predlog?
Glede zakona o demografskem skladu, ki ga pripravlja posebna skupina, smo imeli že precej pripomb, med drugim smo proti, da se vanj vključi Nepremičninski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj bo to zavrlo razvojne sinergije sklada, ki zagotavlja namenska najemna in oskrbovana stanovanja za upokojence. Predlagali smo preoblikovanje Kada, vključitev naložbe Zpiza v Zavarovalnici Triglav, delež od prodaje podjetij pri SDH-ju pa tudi morebitno vključitev nekaterih energetskih virov. Vzpostavitev demografskega sklada je nujna, saj naj bi nekje čez 20 let predstavljal dolgoročen vir za pokrivanje vse višjih izdatkov za pokojnine, seveda če bomo z njim pametno gospodarili. Tako zakon o dolgotrajni oskrbi kot tudi zakon o rezervnem demografskem skladu naj bi bila predstavljena do septembra. Če se politika ne bi lotila priprave demografskega sklada, smo nameravali sami pripraviti zakon in ga vložiti v proceduro.
Konec aprila je končno stopil v javno razpravo osnutek strategije dolgožive družbe. Kaj prinaša?
Demografski trendi, ki kažejo, da se bo v naslednjih desetletjih še povečeval delež starejših ljudi, nas sili k resnemu razmisleku, kako bomo čez dve ali tri desetletja sploh še lahko na primeren način izplačevali pokojnine, kako bomo reševali zdravstvo in tudi vse drugo, kar je povezano s starejšimi ljudmi. Zato pozdravljamo osnutek strategije dolgožive družbe, o katerem smo razpravljali tudi pri predsedniku države. Različni sogovorniki smo prišli do podobnih vprašanj – kako pospešiti gospodarski razvoj na nivo z višjo dodano vrednostjo in kako poskrbeti za zaposlitev mladih, da ne bodo odhajali v tujino. Zelo se bomo morali potruditi pri pridobivanju prihodkov, da se bosta polnili tako zdravstvena kot pokojninska blagajna. Pomembno je tudi, kako bomo naravnali izobraževanje. Pred nami sta robotizacija in digitalizacija, ko bodo nekatera preprosta dela odpadla. Ker je vse manj rojstev otrok, bodo pomembne tudi migracije. Predlagana strategija je dobra osnova, da se konkretno lotimo izzivov dolgožive družbe.
S projektom Starejši za starejše ste menda reševali tudi življenja nekaterih upokojencev. Kako boste projekt pomoči vrstnikom razvijali naprej? Ima dovolj podpore države?
To je zelo pomemben projekt Zdusa, ki prinaša širše družbene koristi, zato si želimo, da bi mu država bolje prisluhnila. Naši prostovoljci so izobraženi in usposobljeni ne le za pomoč starejšim, ampak tudi za opazovanje in odkrivanje znakov demence. Če na obiskih vrstnikov opazijo te znake, poskušajo partnerja ali svojce nagovoriti, da čim prej obiščejo zdravnika. Sicer pa ljudi vozijo k zdravniku, jim pomagajo pri nabavi, vrtnih opravilih, predvsem pa so dobrodošli družabniki. Projekt Starejši za starejše, ki je edinstven v Evropski uniji, bomo še naprej krepili in širili po Sloveniji. Za prostovoljce, ki jim plačamo le potne stroške in izobraževanje, bi radi dosegli vzpostavitev kartice prostovoljec, s katero bi za svoje delo prejeli določene bonitete in popuste. Za čas, ko so na poti, bi jih radi tudi nezgodno zavarovali.
Lani je Zdus praznoval 70. obletnico delovanja, v tem času se je organizacijsko in vsebinsko spreminjal.
Vsako okroglo obletnico je treba praznovati in družbo opozoriti na vlogo in pomen organizacije skozi desetletja. Lani smo ob tej priložnosti razvili društveni prapor, na katerega smo zelo ponosni, saj je simbol naše prepoznavnosti. Ob 70. obletnici nas je obiskal predsednik vlade in tudi precej ministrov, pokazali smo, da je združenje upokojencev pomembno v širšem slovenskem prostoru. Prejeli smo veliko čestitk in pohval za svoje delo.
Lani smo sprejeli tudi novi statut organizacije. Osnovna celica je društvo upokojencev, ki ga ustanovijo člani. Naredili smo piramidni sistem, in sicer so društva upokojencev ustanovila pokrajinske zveze društev upokojencev, ki pa so povezane v Zvezo društev upokojencev Slovenije. Pokrajinske zveze so bližje društvom in njihovim članom, naloga Zdusa pa je, da se bolj posveti zakonodajnim iniciativam in v sodelovanju z vlado in drugimi institucijami poskrbi za boljše pogoje za upokojence.
Zadnja leta članstvo v upokojenskih društvih pada. Kako gledate na konkurenčna društva, ki nagovarjajo upokojence?
Velik osip našega članstva je zaradi umrljivosti, vsako leto jih umre več tisoč, novi pa se ne vključujejo tako, kot so se včasih. Eden izmed vzrokov je tudi manjše število novih upokojencev zaradi nove pokojninske zakonodaje, ki je številnim podaljšala odhod v pokoj. Poleg tega se mladi upokojenci vključijo v društvo šele kasneje, ko ugotovijo, da potrebujejo druženje. Seveda je veliko odvisno tudi od društev – če so zelo aktivna, so zanimiva tudi za nove člane. Žal opažamo, da je majhno zanimanje za vključevanje v društva pri intelektualcih, čeprav jih zelo potrebujemo in vabimo. Mlajše pa privabljamo predvsem z različnimi športnimi in kulturnimi dejavnostmi ter pohodništvom. Pomembno je tudi, kako se v društvu razumejo. Dobro je, da se ne preštevamo na leve in desne. Nekateri upokojenci sicer odletijo v druga društva, tudi stranke imajo svoja upokojenska društva in celo sindikat, kar nekaj jih je, vendar je med našimi člani še vedno veliko pripadnosti naši organizaciji.
Koliko članov imate zdaj in zakaj menite, da je pomembno, da se upokojenci včlanijo v upokojenska društva?
Imamo 13 pokrajin, članov pa je skoraj 210 tisoč v več kot 500 društvih po Sloveniji. Zavzemamo se za pravice upokojencev tudi v zakonodajnih in drugih iniciativah, borimo se, da se pravice upokojencev ne zmanjšujejo, da jim je zagotovljena pravica iz dela – pokojnina, zato je pomembno, da se upokojenci združujemo in povezujemo v upokojenska društva, saj smo skupaj močnejši.
