Marsikdo ve, a nihče ne ukrepa

jun. '17

Če smo še pred desetletji na vprašanje, koliko je družinskega nasilja, odgovarjali, da ga pri nas sploh ni, zdaj priznavamo, da ga je precej oziroma ga je precej več, kot ga odkrijemo, je bilo slišati na okrogli mizi, ki jo je pripravilo društvo Opuščeni program. Lotili so se teme, o kateri v javnosti skoraj ne govorimo – nasilja nad starejšimi moškimi. Izkazalo pa se je, da niti organizatorji niti sogovornice (družinska zdravnica, državna tožilka in sociologinja) ne poznajo nobenega tovrstnega primera.

Kar še zdaleč ne pomeni, da moški ne doživljajo nasilja. Le da ne raziskovalci ne pravosodje ne zbirajo evidenc žrtev po spolu, pogosto niti po starosti. Kolikor pa je raziskav (tudi po svetu), te kažejo, da je med žrtvami nasilja v domačem okolju znatno več žensk, med storilci pa je od 69 do celo 96 odstotkov (odvisno od raziskave) moških. Morda je tu vzrok, da so, kar zaznavajo le redki, ob telefonskih številkah svetovalnic pogosti zapisi, da so namenjene ženskam in otrokom – žrtvam nasilja. Čeprav je seveda jasno, da bodo tudi moški dobili pomoč ali vsaj nasvet, jih lahko tako sporočilo odvrne od klica.

Nasilje nad starimi ljudmi se pojavlja v vseh družbah in je značilno za vse družbene skupine ne glede na spol, družbeni status, etnično in versko pripadnost, kraj bivanja ali katero drugo značilnost. Večja verjetnost je, da bodo podvrženi nasilju, če živijo v skupnosti in ko potrebujejo nego in oskrbo. Raziskovalci prav tako odkrivajo, da je nad starimi ljudmi manj fizičnega in spolnega nasilja, zato pa več zanemarjanja, verbalnega ter ekonomskega nasilja.

Ker se nasilje dogaja v zasebni sferi, kjer vlada visoka stopnja intimnosti, je prijav zelo malo. Zaradi zgodovinskih dejstev je moškim še toliko težje. Kot je pojasnila sociologinja dr. Maca Jogan, je bil v vseh družbah moški pripoznan kot gospodar, ki ne izraža čustev, razen jeze. Moški niso smeli priznati, da potrebujejo pomoč, v javnem življenju so bili zaradi dela ali družbenega položaja podrejeni drugim moškim, to ponižanje pa so od nekdaj zdravili z dominantno vlogo v družini. Tako je morala večina žensk stoletja prenašati nasilje moških, od katerih so bile skoraj v celoti odvisne.

Po mnenju specialistke družinske medicine dr. Nene Kopčavar Guček je najbolj boleče, da se vzorec nasilja v družini ponavlja iz generacije v generacijo. Družinski člani pač ne znajo drugače razreševati konfliktov kot tako, kot so se naučili. Da pacienti spontano ne razlagajo družinskih težav v ambulanti, je več vzrokov: sram zaradi morebitne izgube lastnega ugleda in ugleda družine, strah pred povzročiteljem, občutek krivde in nemoči, češ, saj se ne bo nič spremenilo.

Zdravnikom pa najpogosteje zmanjka časa za tehten pogovor s pacientom ali pa ne poznajo definicije nasilja v družini oziroma kompetenc drugih služb. Poleg tega se pogosto dogaja, da svojci ves čas sedijo ob pacientu v ambulanti, tako da ni priložnosti za pogovor. Najbolj hromeč pa je občutek nemoči, ko pacient zdravniku vendarle zaupa svojo zgodbo, a ga hkrati prosi, naj ne ukrepa, ker gre za njegovega bližnjega. Predlani je s sodelavci naredila raziskavo med obiskovalci družinskih ambulant in ugotovila, da je bil med 4415 obiskovalci ambulant vsak peti žrtev nasilja. Prepričana pa je, da je družinskega nasilja še več.

Enako meni tudi višja državna tožilka Mirjam Kline, ki je povedala, da nekdaj sodniki psihičnega nasilja sploh niso prepoznavali (ker ni bilo fizičnih znakov) in so ga obravnavali kot običajen družinski prepir. Zdaj so se ti pogledi že bistveno spremenili. V naši zakonodaji je dovolj mehanizmov za prijavljanje in ukrepanje proti nasilju. Žal pa se pogosto dogaja, da se priče med postopkom premislijo in ne pričajo, zaradi česar mora tožilstvo odstopiti od pregona. V javnosti pa to sproži govorice, češ da se po prijavi ni nič zgodilo. Kot je pojasnila, neko dejanje velja za kaznivo dejanje, če je storjeno z naklepom, torej da nekdo namenoma opusti skrb za drugega, ki se je zaradi tega znašel v podrejenem položaju in se iz tega položaja ne more rešiti sam. Sicer pa tožilci po uradni dolžnosti preganjajo storilca le, če je zagrožena kazen za nasilno dejanje zaporna kazen več kot tri leta. 

Družinske zadeve

Z odkrivanjem nasilja nad starejšimi imajo precej izkušenj prostovoljke (med njimi so le redki moški) programa Starejši za starejše Zveze društev upokojencev Slovenije (Zdus). Med obiski vrstnikov na domu so pozorne na morebitne zlorabe, saj se tudi izobražujejo o tem in sledijo posebnemu protokolu. Že če jih svojci ne spustijo v hišo, je lahko znak, da odnosi niso najboljši. Samo v letih od 2011 do 2014 so prijavile 233 primerov, med katerimi je bilo največ verbalnega nasilja (zmerjanje, žaljivke, poniževanje …), zanemarjanja in ekonomskega nasilja (ko posameznik ni mogel razpolagati z lastno pokojnino ali drugo lastnino). Kot pa je opozorila Anka Ostrman, upokojena sociologinja in prostovoljka Zdusa, starejši ljudje izredno težko priznajo, da se do njega grdo obnaša njegov svojec, na primer otrok, na katerega je bil nekoč tako ponosen. Kako naj zdaj prizna, da ga tepe? Kako naj dopusti, da bo »njegov« bližnji kaznovan? Včasih jih je strah, da se bo potem, če komu povedo, stanje še poslabšalo. »Obstaja še večja dilema: kam pa naj se star človek sploh umakne? Nimajo kam iti, saj imajo starejši običajno majhno socialno mrežo, pogosto so slabega zdravja.« Če že kdaj komu potožijo, pa ne želijo, da bi kdor koli ukrepal – želijo si samo miru, da se jim več ne dogodi kaj slabega. Žal pa je toleranca do nasilja med ljudmi še vedno visoka. (Pre)pogosto se dogaja, še posebej na podeželju, da okolica žrtve (sorodniki, sosedje) tolerira verbalno nasilje. » Zgodi se, da vsaj pol vasi ve, kako se godi starejšemu sosedu, pa nihče nič ne reče, ker 'da naj pač malo potrpi', sploh pa 'gre za družinske zadeve' …« je omenila Anka Ostrman.

Kaj je nasilje in kako ven iz njega

Psihično nasilje: uporaba slabšalnih izrazov, poniževanje, žaljenje, zmerjanje, vpitje, omalovaževanje, zaklepanje v stanovanje, preprečevanje stikov z ljudmi, omejevanje gibanja, odrekanje obiska zdravnika ipd.

Fizično nasilje: pretepanje, lasanje, klofutanje, odrivanje, davljenje, grobost pri negi, brcanje, povzročanje opeklin ipd.

Zanemarjanje: odtegovanje življenjsko potrebnih stvari (zdravil, hrane, pripomočkov ipd.), opuščanje skrbi za osebno nego ipd.

Ekonomsko nasilje: odvzemanje denarja, prisila k podpisu pogodbe ali oporoke, nadzor nad porabo denarja, zloraba bančne kartice, ponarejanje podpisa ipd.

Spolno nasilje: vse oblike spolnega nadlegovanja, dotikanje, ob katerem se počutite neprijetno, prisila v spolni odnos ipd.

Če se vam dogaja kaj hudega, ne odlašajte s prijavo na številko 113, saj se nasilje ne bo končalo samo od sebe. Obrnite se na najbližji center za socialno delo ali pokličite Zaupni telefon Samarijan: 116 123, svetovalci so na voljo 24 ur na dan, klici so anonimni in brezplačni. Ne glede na spol lahko pokličete tudi na SOS TELEFON za ženske in otroke – žrtve nasilja: 080 11 55 vsak dan od 18. do 22. ure, ob delavnikih od 12. do 22. ure.

Anita Žmahar


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media