Skrb za naravo
Kako občutite in kako se prilagajate podnebnim spremembam? Ali lahko vsak posameznik pripomore k zmanjšanju teh sprememb in kako?
Dejan Savić, okoljevarstvenik, Ljubljana: »V vsakdanjem življenju se držim nekaj načel: ne jem mesa, ne hodim na dopuste z letali, izogibam se vožnji z osebnim avtom, varčujem s toplo vodo in energijo, s pametnim prezračevanjem stanovanja in pisarne zmanjšujem potrebo po klimatskih napravah. Moj najpomembnejši prispevek pa je okoljski aktivizem. Prizadevam si, da bi lahko vsak sam proizvajal energijo – iz sončne elektrarne na svoji strehi ali na strehi v širši skupnosti. Že zdaj pa lahko ljudje elektriko kupujejo le iz obnovljivih virov. Biti moramo dejavni državljani in pritiskati na poslance, župane in druge odločevalce, da bodo ukrepali.«
Nada Holc, višja pedagoška svetovalka, Maribor: »Po upokojitvi doživljam naravo intenzivneje kot včasih. Vedno znova me preseneča s svojo nepredvidljivostjo, kot da se odziva na odnos ljudi do nje in vrača udarce. Izogibam se agresivnim čistilom, v kuhinji ločeno zbiram odpadke, ne uporabljam plastičnih vrečk. Že sedem let ogrevamo hišo s toplotno črpalko voda/voda, kar pomeni brez škodljivih vplivov na okolje. Na vrtu pridelujem zelenjavo in sadje. Tudi stanovalci blokovskih naselij se vpisujejo v dolgo čakalno vrsto za košček zemlje. Pri tem ne gre samo za samooskrbo, pač pa za zavedanje o tem, da se moramo do zemlje, ki nam daje hrano, odgovorno obnašati.«
Jože Čakš, direktor knjižnice in kulturnega doma v Šmarju pri Jelšah: »Zadnja leta čutim spremembe načina življenja, saj se je zima premaknila v pomlad, v poletnih mesecih pa visoke temperature in suša zahtevajo drugačen odziv pri načinu kmetovanja. Veliko onesnaževanje okolja povzročajo plini prometnih sredstev tako na kopnem kot v zraku. Seveda je pri tem pomembna odgovornost države, da ustavi uničevanje planeta, vsak posameznik in vsi skupaj pa lahko prispevamo sorazmerni delež pri zmanjšanju onesnaževanja okolja.«
Milena Cimperman, upokojena višja medicinska sestra, Logatec: »Menim, da lahko vsak malo pripomore k boljšemu stanju, predvsem v smislu samoomejevanja. Zavržemo ogromno stvari, ker prekomerno kupujemo, življenje gradimo na kvantiteti namesto kvaliteti. Vsak posameznik lahko temeljito razmisli, kaj res potrebuje, in tako zmanjša število odpadkov. Po nakupih lahko gremo s platneno vrečko za večkratno uporabo. Trgovine bi morale plastične vrečke nadomestiti z razgradljivimi.«
Josip Zohil, upokojeni profesor matematike, Koper: »Julija in avgusta tukaj skoraj nikoli ne dežuje, zato smo se prilagodili tako, da sadimo zelo zgodaj spomladi in poberemo pridelek pred poletjem. Z zalivanjem poleti rastline samo ohranjamo, da se ne posušijo. Zadnja tri leta aprila ni deževalo, zato je bila suša od februarja naprej in tudi vode za zalivanje se ni nabralo dovolj. Ne morem reči, da je to posledica podnebnih sprememb, ker je to prekratko obdobje, da bi lahko sklepal o tem.«
Damjan Janežič, grafik, Naklo »Podnebne spremembe so občutne predvsem v neobičajnih temperaturnih nihanjih v vseh letnih časih. Mislim, da posameznik nanje nima velikega vpliva. Za to so odgovorni voditelji držav, predvsem tistih, ki so največji industrijski onesnaževalci. Morali bi voditi politiko zmanjševanja onesnaževanja in uporabe virov, ki ne škodujejo naravi. Sam skrbim za okolje tako, da se po opravkih peljem s kolesom namesto z avtom. Doma uporabljam ekološka čistila, na vrtu pa gnojilo iz rjavih alg.«
Neda Golobič, upokojena diplomirana pravnica, Ljubljana: »V zadnjih letih zaradi obilnih padavin, večkrat s točo, in posledično izrazitejše vlage vinogradniki in sadjarji pogosteje škropijo trte in sadna drevesa, kar ima lahko hujše posledice za zdravje ljudi. Na Vipavskem na primer opažajo povečanje števila obolelih za rakom na debelem črevesju. Prilagajanje podnebnim spremembam postaja nuja. Vsi skupaj, vključno z najvišjimi republiškimi ustanovami in vlado, z redkimi izjemami, smo še vedno premalo okoljsko ozaveščeni.«
Iva Košir, upokojena socialna delavka, Ljubljana:»Zaradi podnebnih sprememb se nam obetajo vse bolj sušna leta. Skrb za ohranjanje voda postaja resna naloga vseh nas. Z njo že zdaj varčno ravnam. Ostanke čiste vode porabim za zalivanje rož in vrtnin. Zbiram tudi deževnico in skrbno zapiram pipo. To so sicer stare navade, ki smo jih v času bolj razvajenega življenja opustili. A za ohranjanje naravnega ravnotežja je koristno, da ponovno postanejo del našega vsakdana.«
