Od nekdanjih naših uspešnih podjetij ostajajo le spomini

Zgodbe | jul. '17

 ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA, GORJUŠA

»Ko je leta 1935 nastala objavljena razgledniška fotografija s podobo začetka nekdanje Karlovške ceste oziroma zaključnega dela današnjega Gornjega trga, se je naša družina iz Trnovega že preselila v veliko hišo na levi strani, katere lastnik je bil Tihomil Jenko. Oče Joško Majhenič je bil slikarski in pleskarski mojster in je potreboval večje prostore za svojo obrtno dejavnost pa tudi za štiričlansko družino. Zato je v dvoriščnem delu te zgradbe za tisoč dinarjev mesečne najemnine najel desno krilo, v pritličju je bila delavnica, v prvem nadstropju pa stanovanje, v katerem smo živeli z mamo Karlo in sestro Jožico, ki pa je kmalu zbolela in na hitro umrla,« je obudila spomin na svoje otroštvo 89-letna upokojenka Saša Tančič, držeč v roki eno izmed številnih razglednic njenega sina Zmaga, lastnika najpopolnejše zbirke starih razglednic Ljubljane.

Poleg Majheničeve obrtne dejavnosti sta bili tu tudi konfekcijska tovarna Kuverta ter milarna in svečarna Dolničar & Richter. V prvi, ustanovljeni leta 1923, so iz papirja, ki so ga nabavljali v Združenih papirnicah Vevče, Goričane in Medvode, d. d., izdelovali ovojnice, vrečice, pisemski papir, vizitke in drugo papirno galanterijo. Drugo tovarno so odprli tri leta prej in v njej proizvajali različne sveče, nagrobne lučke, kristalno sodo, pralni lug in milo, razne praške za namakanje perila ipd. Hkrati je bilo to podjetje, ki je zaposlovalo okrog trideset delavcev, edino v Kraljevini Jugoslaviji, ki se je ukvarjalo z rafiniranjem vseh vrst voska.

Karlovška cesta se je proti središču mesta nadaljevala v Sv. Florijana ulico, na začetku katere je na levi strani (glej sliko) stala hiša mesarja Jakoba Jesiha, ki je imel na prostoru proti Ljubljanici tudi hleve in klavnico. Ena od njegovih dveh hčera Pavlina Marija oziroma Pavla je bila znana slovenska alpinistka, med svetovnima vojnama ob Miri Marko Debelak tudi med najuspešnejšimi evropskimi alpinistkami. Naša sogovornica pravi, da je bila odločna in samozavestna ženska, ki je že kot dekle vzljubila gore, in kadar se je odpravljala v hribe, si je za malico najraje pripravila krompirjevo solato. V Julijskih Alpah je opravila 19 prvenstvenih vzponov, med drugim v stenah Triglava, Škrlatice, Špika, Široke peči, Šit, Travnika, Frdamanih polic, Jalovca, Rakove špice. Svoj plezalni vrh je doživela leta 1945, ko je z Jožem Čopom preplezala osrednji steber v severni triglavski steni, zdaj po njem imenovan Čopov steber. Sicer pa je bila Pavla Jesih prva naša samostojna kinopodjetnica, lastnica znanega ljubljanskega kinematografa Matica v stavbi današnje Slovenske filharmonije ter kinematografov v Celju in na Ptuju.

Cerkev sv. Florijana, vila Samassa, tovarna Tribuna

»Nasproti Jesihove hiše je bila trgovina z živili Višnjevec, nato pa so si sledili: trgovina z oblačili Lampret, pek, gostilni Zagorc in Amerikanec ter podružnična cerkev sv. Florijana, katere zvonik kuka iznad streh. Gostilna Amerikanec je imela tudi veliko dvorišče in hleve, kjer so dolenjski kmetje puščali vozove in konje ter od tod odšli na ljubljansko tržnico prodajat svoje pridelke,« odstira preteklost te ulice Saša Tančič, ki je po njej hodila v dekliško ljudsko šolo pri sv. Jakobu. Potem je končala nižjo gimnazijo na Poljanah in trgovsko akademijo na Prešernovi cesti ter se leta 1947 pri devetnajstih letih zaposlila v finančno-računovodski službi Pivovarne Union, ki jo je pred upokojitvijo leta 1982 tudi dolga leta vodila. Ob tem se prijazno nasmehne in pristavi, da se je tako letos njena upokojenska doba izenačila z delovno – 35 let.

Cerkev sv. Florijana je bila posvečena leta 1696, zvonik pa je leta 1840 dobil novo streho, potem ko je prejšnjo leta 1774 uničil požar. V nišah na pročelju sta kipa škofa in kardinala Karla Boromejskega in cesarja Karla VI., ki so ju sem prenesli z nekdanjih mestnih vrat na Dvornem trgu. Ko je v letih 1933/34 arhitekt Jože Plečnik urejal okolico cerkve, je dal v prvotni glavni vhod vgraditi kompozicijo sv. Janeza Nepomuka s kipom Francesca Robbe iz kapelice pri črnuškem mostu. Stranska oltarja iz črnega marmorja sta nastala v kamnoseški delavnici Mihaela Kuše, ki je stala v bližini zdajšnje Gruberjeve palače. Mimo cerkve sv. Florijana je nekdaj vodila cesta, ki je bila najpomembnejša povezava mesta z jugovzhodom in dolenjskim kolodvorom.

Malo naprej od njihove hiše je Karlovška cesta vodila pod vilo Samassa na južnem pobočju Grajske planote, ki jo je v času od 1869 do 1871 zgradil zvonar Albert Samassa, njegov sin Maks pa jo je po prvi svetovni vojni prodal Jadranski banki in se odselil na Dunaj. Dvonadstropna neorenesančna zgradba razgibanega tlorisa ima naprej pomaknjen trinadstropni osrednji del zunanje stene z dvema plastikama v nišah. Prostorno stopnišče in velike sobe z visokimi stropi v njeni notranjosti so bili bogato opremljeni z lestenci, litoželeznimi pečmi na koks in skulpturami. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je bila njena lastnica madžarska grofica Carlotte Varda iz Ljutomera, zdaj pa je v lasti ministrstva za izobraževanje, znanost in šport; v njej so različna društva in zveze. Nasproti te izstopajoče vile, ki od leta 1959 stoji nad vhodom v predor pod Ljubljanskim gradom, je leta 1919 vipavski podjetnik France Batjel postavil tovarno dvokoles, otroških vozičkov in njih delov Tribuna, prodajal pa je tudi motorje, pnevmatike in šivalne stroje. Podjetje je uspešno poslovalo in leta 1935 zaposlovalo 70 delavcev. Bil je inovator ter dejaven v različnih društvih in strokovnih združenjih. Na prostoru nekdanje tovarne Tribuna zdaj GH Holding gradi stanovanjsko-poslovni objekt.

Renesančni grad Krumperk še čaka na obnovo

Ko se je bližala druga svetovna vojna, je imel oče vse manj dela, pravi Saša Tančič, zato so se leta 1940 preselili v cenejše prostore v hiši na Zaloški cesti, ki je stala tam, kjer je danes park UKC-ja. »Oče je bil zelo navezan na svoje starše, ki so se iz Labotske doline na Koroškem preselili v Dob okrog leta 1900, ko je moj stari ata Karol Majhenič postal oskrbnik na gradu Krumperk v bližnjem naselju Gorjuši, katerega lastnica je bila takrat baronica Barbara Rechbach. Zato smo se poleti velikokrat s kolesi skozi Šentjakob odpeljali tja na obisk in še vedno se živo spominjam pripovedi stare mame Julijane o življenju na gradu, ki ga je dobro spoznala, saj je tam delala tudi ona.«

Današnjo podobo je renesančni grad vrh manjše vzpetine dobil okrog leta 1580, ko je, kot navaja poznavalec slovenske grajske zapuščine Ivan Jakič, baron Adam Ravbar prezidal starejšo grajsko zasnovo v imenitno dvonadstropno štiritraktno stavbo, ki so ji trdnjavski videz dajali štirje vogelni stolpi kvadratnega tlorisa in podstrešni konzolni venec, lepo arkadirano notranje dvorišče pa videz fevdalne rezidence. Potem se je zvrstilo še nekaj rodbin, od Rechbachov pa ga je leta 1928 kupila Stanka Pogačnik, posestnica iz Ruš pri Mariboru. Med drugo svetovno vojno je bila v gradu nastanjena nemška posadka, po vojni je bilo tu nekaj časa vojaško okrevališče za pljučne bolnike, nato so bila v njem stanovanja in nazadnje slamnikarska muzejska zbirka. Dediči zadnjih lastnikov Pogačnikov so v denacionalizacijskem postopku dobili vrnjen le grad, ne pa drugega posestva, tako da Krumperk še vedno čaka na obnovo.

V njenem bogatem življenju ima pomembno mesto Pivovarna Union, saj je bila v njej zaposlena od prvega do zadnjega dne, tu pa je spoznala tudi svojega moža Viktorja Tančiča. »V finančno-računovodski službi smo se izvrstno razumeli, dobro pa sem sodelovala tudi z vsemi tremi direktorji, ki so v mojem obdobju vodili podjetje: Francem Babnikom, Borisom Erženom in Mitjo Lavričem. Bili smo poslovno uspešni in nenehno širili obseg proizvodnje, pri čemer nismo imeli pomembnega prodajnega deleža le v takratni Jugoslaviji, marveč smo pivo tudi izvažali. Zato je mene in vse moje nekdanje sodelavke in sodelavce zelo zabolelo, ko smo izvedeli, da so 'našo' pivovarno, ustanovljeno leta 1864, pred leti prodali nizozemskemu Heinekenu,« prizadeto pripomni vitalna gospa, ki živi skupaj s sinom in snaho Magdo, se vsak teden srečuje s člani sekcije upokojenih finančnih in računovodskih delavcev, gre dopoldne na koseško tržnico in popoldne na sprehod ter zvečer z nekaj stavki v dnevniku zapiše, kaj se ji je tisti dan zgodilo, njeno najbolj priljubljeno čtivo pa je revija Vzajemnost.

 Boris Dolničar