Presajamo, ko rast skoraj miruje
Sorte turškega ali trajnega maka (Papaver orientale) kloniramo le z delitvijo in koreninskimi podtaknjenci. Tako se ohranijo velikost in oblika cvetja, barva cvetja in višina rasti.
Poletje je za marsikoga čas počitnic in oddiha, kar se prileže celo nam starejšim in delovno manj aktivnim. A na vrtu življenje nikakor ni zastalo. Tisto rastlinje, ki ne cveti in hiti v bujni rasti, le navidezno počiva. Za marsikoga je poletje zaradi tega pravi čas za množenje in presajanje.
Velikocvetni trajni maki so odcveteli enkrat maja in junija, zato si privoščijo čez poletje pošten odmor, ko se odpovedo vsem nadzemnim dejavnostim: njihova stebla in listje odmrejo, krepke korenine v tleh pa so pripravljene dremavo čakati na jesenski čas. Vrtnarji se pri njih lotijo prav posebnega načina razmnoževanja. Najbolj všečne primerke lahko razmnožimo s koreninskimi potaknjenci in si tako za domači vrt vzgojimo skupino kloniranih lepotcev. Kdor se bo lotil tega opravila, naj zgrabi za lopato, še preden izgine prav vse makovo listje, da ne bi zgrešil rastišča. Maki poganjajo korenine skoraj navpično v tla, zato moramo kar globoko kopati, da pridemo do njih. Korenine razrežemo na 3 do 5 cm dolge koščke in jih posadimo posamično v lončke s peščeno prstjo. Potem moramo biti potrpežljivi, a to se obrestuje, saj jeseni opazimo odganjajoče lističe, kar pomeni, da rastline morda že to jesen izlončimo in posadimo na stalno mesto.
Ko trajni maki odcvetijo, jim običajno odstranimo semenske nastavke. Stebla in listje kmalu odmrejo in takrat je čas za pripravo koreninskih potaknjencev. Če pustimo glavice dozoreti, lahko semena sejemo, vendar je začetna rast zelo majhnih rastlinic prav počasna.
Trajnim makom pogosto rečemo tudi turški ali vzhodni maki, čeprav predhodniki vrtnih različkov niti niso iz Turčije, temveč iz Armenije. Pred enoletnimi vrstami imajo to prednost, da enkrat zakoreninjeni ostajajo na istem mestu mnogo let. Njihovo naravno okolje je skoraj stepsko podnebje, zato jim v vročem poletju odmrejo vsi nadzemni deli. Vrtni turški maki imajo svoje botanično poreklo v vrstah Papaver orientale in Papaver bracteatum. Rastejo v vsaki vrtni prsti, le zelo mokrega terena ne marajo. Njihovo druženje z bradatimi perunikami in drugimi trajnicami je dobra kombinacija, ker nadzemni deli makov čez poletje odmrejo in korenike perunik nemoteno uživajo v suši in pripeki. Vrtnarjev in makov dopustniški čas je torej prav primeren za razrez odebeljenih korenin v koreninske potaknjence. Tako ohranjamo sortne lastnosti, kjer nam je najpomembnejša barva cvetja: od bele in vseh mogočih rožnatih odtenkov do oranžno cinobraste in prav do najtemnejšega karmina. Med novostmi zadnjih let so bele in rožnate sorte brez sicer značilnih temnih peg v sredini cveta. Seveda trajne make lahko tudi sejemo, če pustimo dozoreti njihove glavice, a tudi tu bodo potomci le omejeno podobni staršem.
Kako presajamo potonike
Presajanje potonik v avgustu in septembru je vrtnarska zapoved, saj si sicer rastline dolgo časa ne opomorejo. To velja tudi za drobnolistno potoniko (Paeonia tenuifolia, na levi), od katere sem nekoč pobral seme, in od matične raztine precej drugačen potomec je na desni.
V poletnih tednih so potonike na vrtni gredici še vedno zelene, a že proti koncu avgusta in potem še septembra jih vseeno izkopavamo, delimo in presajamo. To je izkušnja, ki se je obnesla v praksi, medtem ko pomladnemu presajanju, pa naj z delom še tako pohitimo, sledi neizbežno razočaranje in nekajletna obotavljiva rast potonik. Nekatera vrtna opravila so pač vezana na precej omejene čase in potonike so si nekako naredile svoj urnik, ki ga moramo upoštevati. Izjema so le rastline, ki so vzgojene v posodah, a še tu je bolje, če jim namenjeno stalno rastišče določimo kar zdaj. Potonike namreč s svojimi korenikami in koreninami niti jeseni niti pozimi ne morejo mirovati: neprestano po malem rastejo in pripravljajo svoje brstje za zgodnji pomladni začetek rasti. Še vedno pa drži, da bodo sadike potrebovale nekaj let, da se razrastejo v pošteno skupino. Glede časa sajenja ni bistvene razlike med sortami zelnatih (izhodišče za križanja in odbiranja sta predvsem vrsti Paeonia officinalis in Paeonia lactiflora) in lesnatih (Paeonia suffruticosa je njihova splošna strokovna oznaka, posebno elegantna pa je skupina križancev s poreklom v Paeonia rockii) potonik.
Ko se lotimo presajanja, uporabimo vilasto lopato in po potrebi celo kramp, da lahko odkopljemo matično rastlino. To razdelimo na dele, ki imajo po dva do tri dobro vidne brste. Na odebeljene korenine pazimo, kar je najbolj mogoče, manjše poškodbe pa ne bodo prizadele življenjske moči. Lesnate potonike, ki so kot cepljene rastline vzgojene največkrat v posodah, sadimo položno, tako da so spodnji brsti cepiča pod površino. Zelnatih potonik pa nikakor ne smemo saditi pregloboko, odebeljeni brsti naj bodo pokriti s prstjo le 3 do 4 cm. Ker štejemo vse potonike med dolgožive okrasne rastline, jim moramo dobro pripraviti rastišče, kjer ne bodo živele in cvetele le nekaj let, temveč morda kar več desetletij. V dovolj veliki sadilni jami prerahljamo tudi dno in po potrebi dodamo pesek, predvsem pa je potrebna izboljšava z organskimi gnojili.
Iz stepe v cvetličarno
To sploh ni smešno, ko imamo v mislih eremure ali stepske lilije (seveda botanično niso lilije), ki so vedno opazne tako na vrtu kot v cvetličnih aranžmajih. V resnici so to trajnice, ki pa po svojih stepskih navadah poletja prespijo, zato jih v tem času brez vidnih posledic tudi delimo in presajamo. V stalno mokrotni prsti smo vnaprej obsojeni na neuspeh. Rod s pokončnimi klasastimi socvetji in množico drobnih cvetov je doma v stepah Srednje Azije, a vsi njegovi predstavniki prav dobro uspevajo v naših podnebnih razmerah. Saditi jih moramo vedno na sončna mesta v prepustno prst. Že ob cvetenju se začnejo listni vršički sušiti, kar je normalna priprava na poletno spanje, ko ostane v tleh živa le morskim zvezdam podobna mnogokraka korenina. Močnejše rastline se razdelijo in končajo rast z dvema ali tremi brsti v središču zvezdastih krakov. Po previdnem izkopu jih ločimo in posadimo 15 cm globoko v peščeno podlago in zasujemo z navadno vrtno prstjo.
Najpostavnejši predstavnik je orjaški eremur (Eremurus robustus), ki zraste kar do dveh metrov in pol visoko. Množica drobnih rahlo rožnatih cvetov se odpira od spodaj navzgor in čebelic na njih nikoli ne zmanjka. Zato je tudi semenski nastavek navadno obilen, namenjen potrpežljivim sejalcem, ker do prvega cvetenja navadno pretečejo tri leta. V nasprotju z omenjeno vrsto je Eremurus stenophyllus le okoli metra visoka rastlina s 40 cm dolgim cvetočim delom socvetja. Cveti rumeno in z njegovo pomočjo so nastali mnogi križanci krepkejših barv. Med njimi so najbolj znani tisti pod imenom shelfor-križanci, ki cvetijo rumeno v različnih odtenkih, v mnogih rožnatih različicah, rdečkasto rumeno do bakreno oranžno ali snežno belo. Na vrtu se stepske lilije najlepše podajo pred kuliso zimzelenih iglavcev ali posajene v majhni skupini kot osamelec. Tudi družba drugih v suši trpežnih trajnic jim prija. Takšne so monarde, liatrisi, turški maki, kentrant, bradate perunike.
Ni jih treba zalivati
Vrtnarji jim glede na njihove življenjske in oblikovne značilnosti pravimo, da so prezimno trdne sočnice. Tuji izraz zanje je sukulenta, kar jasno namiguje na to, da so njihovi listi (pogosto tudi stebla) sočni, saj si v času razpoložljive vlage med rastjo v tkivu nakopičijo dovolj vlažnosti, da jih tudi dolgotrajnejša suša ne prizadene. Zato se je vredno ustaviti pri sočnicah, ki na prostem preživijo tudi neprijazne zime. V mislih imam homulice s hermelikami in netreske. A ker zaradi osvajalskih apetitov homulic v njihovi neposredni bližini netreski omagajo, ostanimo tokrat le pri nizkih blazinastih homulicah.
Obstaja več vrst in nekaj sort, vse pa so prav hvaležne v skalnjaku, med škarpniki in na strešnih vrtovih. To je rod Sedum z nizkimi vrstami in sortami, ki se blazinasto razraščajo vsepovsod, kjer je na voljo dovolj sonca. Res so najlepše v cvetju, toda mikavne so tudi še pozneje, saj se s slikovito olistanimi poganjki lepo vključujejo v vrtno zelenje. Ko odcvetijo, razraslo skupino na robovih obrežemo ali pa odvečne poganjke enostavno populimo, da se ne morejo razširiti čez predviden prostor. Odrezane poganjke že lahko uporabimo za potaknjence. Posebno v starejšem nasadu je pomlajevalna rez zelo pomembna, obenem pa rastline dognojimo, da se do jeseni lepše obrastejo in pripravijo na cvetenje prihodnje leto.
Nekatere vrste homulic so doma kar v slovenskem rastlinstvu, drugi se jih morda spomnijo po obisku katerega izmed botaničnih vrtov, sicer pa jih ponujajo vrtnarije s trajnicami in vrtni centri. Drobna ostra homulica (Sedum acre) z nekaj drugimi vrstami naseljuje pri nas v naravi vroče in večino časa suhe zidne špranje in skalne razpoke. Vendar zaradi tega na vrtu ni manj cenjena, saj ji je v okras kratko igličasto lističevje in gosta rumeneča preproga cvetja. Bela homulica (Sedum album) ima tudi nekaj sort in je za spoznanje višja, vedno z belim ali rahlo rožnatim cvetjem. Nekako za pedenj visoko se izmed srebrnkasto poprhnjenega steblovja vzpnejo rumeni cvetovi pri upognjeni homulici (Sedum reflexum), spet v nekaj vrtnih sortah. Kavkaška homulica rečemo vrsti s strokovnim imenom Sedum spurium in v vrtni rabi so cenjene predvsem njene sorte 'Purpurteppich' (rdeče rjavi listi in rdeči cvetovi), 'Schorbuser Blut' (rdeče vijoličasti cvetovi in temno rdeči listi) ter različek zelenih listov z belimi do rumenimi obrobami. Nobena od teh sort ne zraste višje kot 15 cm, njihova socvetja pa imajo do 30 po en centimeter velikih cvetov v pladnjasti razvrstitvi. Razne vrste in sorte homulic cvetijo vsaka v svojem času, zato je cvetenje razporejeno na daljše obdobje. Prav vse homulice pa smemo vse poletje obtrgovati in si s potaknjenci namnožimo obilo rastlin za nov nasad.
Izjemno jesensko cvetenje
Navajeni smo, da čebulnice sadimo jeseni, da cvetijo spomladi. Tako počnemo s tulipani, narcisami in žafrani. A prav pri žafranu obstaja tudi vrsta, ki zacveti jeseni, vendar hitro za cvetenjem odgnalo listje v neugodnih zimah rado pomrzne. Drugi jesenski cvetnik, jesenski podlesek, se obnaša drugače, saj po cvetenju z razvojem listja počaka do pomladi. Naša domača vrsta (Colchicum autumnale) ima rožnato lilaste cvetove, njegov belocvetni različek pa posebno mikavno razsvetli vrtno senco. Tuje vrste in križanci so še lepši in posebno bogati so polnjenocvetni podleski. Če njihove gomolje najdemo v jesenski ponudbi, jih čim prej posadimo. Dobro se obnesejo pod grmovnicami, kjer je jesensko cvetje sicer vidno, košato listje pa med pomladnim zelenjem ni moteče. Gomolji naj kar ostanejo več let na istem mestu in jih ni treba izkopavati vsako poletje. Jeseni zacveti tudi šternbergija (Sternbergia lutea), ki je po poreklu sredozemska čebulnica, a njeni jermenasti listi precej zanesljivo prezimijo pod vejnatim pokrivalom tudi v celinski Sloveniji.
