Družina Golob – kjer je glasba doma

Zgodbe | jul. '17

Skupaj na odru - oče in sin Rok Golob

Kdo se ne spomni pesmi iz oglasa Slovenija, moja dežela! Čeprav smo jo poslušali leta 1987, nam še vedno prijetno zveni v ušesih. Avtor le-te je Jani Golob, ki je napisal tudi glasbo za film Poletje v školjki in še mnogo filmske glasbe, popevk in predvsem veliko resne glasbe. Tudi njegov mlajši sin Rok Golob je večkrat nagrajeni glasbenik; oba pa sta tudi profesorja na Akademiji za glasbo. Seveda se osredotočamo predvsem na glasbeni del družine Golob, toda tudi starejši sin Matej in predvsem žena in mama Zvezdana sta pomemben del uspešne družinske zgodbe.

Že oče Janija Goloba je bil amaterski glasbenik. Živeli so na Rožni ulici v stari Ljubljani, kjer je imel svojo krojaško delavnico. »Bil je dober človek, dober krojaški mojster, toda več posluha kot za posel je imel za glasbo. Zato smo tolkli revščino,« se skladatelj Jani Golob spominja svojih otroških let. Kljub temu je kmalu dobil majhno harmoniko, nato pa ga je učil igranja na klavir očetov prijatelj Anton Vračko. Toda klavir je le eno izmed glasbil, ki jih obvlada, sicer pa je predvsem violinist. Za to je zaslužen Fran Stanič, ki je na Janija, ki ima popoln posluh, kmalu postal pozoren. Poudari, da so bile glasbene šole takrat brezplačne, otroci pa so dobili v uporabo tudi glasbilo. Zato je Jani Golob lahko izrazil svoj talent; če bi bilo glasbeno šolanje plačljivo, kot je danes, to skoraj ne bi bilo mogoče. Ko se je že izkazal kot nadarjen mlad glasbenik, je dobil tudi štipendijo in takrat si je kupil glasbilo – violino, ki jo je izdelal še Blaž Demšar. Še vedno zaigra nanjo. Pogovor hitro zaide k cenam violin; najdragocenejše in najdražje violine na svetu so še vedno »stradivarke«. Kljub starosti jih je še kar nekaj, saj so neverjetno kakovostne, njihov zven pa izjemen. Jani Golob je vesel, da so bila tudi nekatera njegova dela zaigrana na tej čudoviti violini.

Soseda Lili Novy

Iz otroštva ima veliko lepih spominov, v njegovi bližini so bili pomembni kulturniki, med njimi tudi prijazna in zanimiva soseda Lili Novy. Prav ona je povezala Frana Staniča z Janijem Golobom. V spominu mu je ostala kot velika dama, vedno zelo urejena in naličena. Z mamo sta jo obiskala tudi nekaj dni pred smrtjo, takrat je bil pri njej tudi Josip Vidmar.

Za učitelja Staniča je veljalo, da svoje najboljše učence pripravi tako dobro, da preskočijo srednjo glasbeno šolo in se vpišejo neposredno na akademijo. Naš sogovornik pa pravi, da je bilo to narobe. Čeprav se je kot violinist izkazal in dobival različna priznanja v Sloveniji in širše, meni, da mora mladostnik dozoreti za študij: »Akademija in vzporedno gimnazija je bila zame kot najstnika prava kombinacija predvsem za iskanje izgovorov – pri študiju sem se izgovarjal na gimnazijske obveznosti in obratno. Hkrati sem se navdušil nad jadralnim letenjem, vse to pa ni šlo skupaj ... No, gimnazijo sem končal, naredil izpit za jadralno letalo, študij violine pa opustil.«

Multiinštrumentalist

Takrat je začel igrati zabavno glasbo v manjših zasedbah, predvsem je bila odmevna skupina Delial. Postal je multiinštrumentalist, še zlasti ljuba pa mu je še vedno bas kitara. Začel pa je tudi pisati aranžmaje za te skupine in kot zelo nadarjenega za to delo ga je prepoznal tudi Jože Privšek.

Poleti je v študentskem taboru v Ankaranu spoznal svojo ženo, prihodnjo defektologinjo, in kmalu sta se poročila. Poroka je bila v marsičem prelomna – zaposlil se je kot violinist v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija, še naprej pisal aranžmaje ter se – delno tudi s spodbudo Jožeta Privška – vrnil na Akademijo za glasbo, in sicer na študij kompozicije pri Urošu Kreku.

V okviru kompozicije je sprva deloval pretežno kot aranžer, kasneje se je posvetil tudi avtorski glasbi. Pomemben pečat je pustil tudi kot urednik uredništva za resno glasbo in balet na TV Slovenija, ves čas pa ga je vodila izjemno plodovita skladateljska dejavnost. Dobri dve leti je upokojen, toda na akademiji bo delo dokončal šele, ko bo vse svoje študente pripeljal do diplome, saj je študij kompozicije individualen in sta študent in profesor neločljivo povezana. Kako cenjeno je celotno delo Janija Goloba, pa pove tudi podatek, da je od leta 1992 član Evropske akademije znanosti in umetnosti.

Družina

Pripoveduje, kako sta z ženo, ki je bila zaposlena na zavodu Janeza Levca, varčevala denar, in ko sta dobila še posojilo za nakup stanovanja, sta bila zelo srečna. In še vedno sta zelo zadovoljna v tem stanovanju, kjer sta zrasla oba sinova Matej in Rok in kjer je nastalo ogromno glasbenih del.« Čez dan je bil moj urnik natrpan – orkester, študij ... Zato sem desetletja vstajal ob štirih zjutraj, saj sem lahko takrat v miru ustvarjal. To je trajalo do pred kratkim ...«

Poleti so družinsko kampirali in uživali ob morju. »Še vedno se rad potapljam; očitno gredo moji interesi v vertikali – visoko v nebo in globoko v morje. Z jadralnim letalom že dolgo več ne letim, me pa še vedno mika. Upam, da bom v prihodnje še kdaj jadral med oblaki – ob inštruktorju seveda, saj licence nisem obnavljal. Potapljam se pa še ...« Dodajmo, da tudi to »skoraj« na profesionalni ravni.

Seveda sta se glasbeno izobraževala tudi oba sinova – Matej je igral flavto in bil član nekaj uspešnih skupin, po služenju vojaškega roka pa se mu je glasba malce oddaljila. Oče pravi, da je njegova vojaščina prav posebna zgodba, saj se je vse skupaj dogajalo v času osamosvajanja Slovenije, zato je bilo zelo stresno in skrb vzbujajoče za starše in seveda zanj. Toda vse se je srečno končalo. Glasbi pa se seveda ni povsem odpovedal – igra za svoje veselje in za veselje vseh okoli njega. Z ženo Matejo imata dva otroka – Zalo in Ano.

Rok

Tako kot oče naj bi bil tudi Rok violinist, pa je – tako kot oče – tudi on profesor kompozicije na Akademiji za glasbo. Na srednji glasbeni šoli je bil učenec Tomaža Habeta in že kot študent je prejel več glasbenih nagrad zlati petelin. Na tej prireditvi je bila pod taktirko Tomaža Habeta izvedena Rokova skladba za revijski orkester. Čeprav je študiral violino, mu ni bilo do tega, da bi igral v orkestru; igral pa je v raznih sestavah, in to več glasbil, in predvsem – že zgodaj – veliko skladal. »Ko sem povedal doma, da bom 'na svobodi' in živel od komponiranja, me je oče opozoril, da je bilo to vedno težko, v sedanjem času pa skoraj nemogoče. Sam je vedno ustvarjal ob službi, ker svobodni poklic ni bil nikoli varen. No, meni je to dokaj uspevalo, kljub temu pa sem vesel, da sem zdaj zaposlen na akademiji.« Tako kot oče ima tudi Rok posebno afiniteto do morja; prav v času najinega pogovora je delal izpit za »barko«. In oba sta odprta za vse zvrsti glasbe. Že oče je bil brez predsodkov – glasbe ni delil na dobro in slabo po zvrsteh, ampak po kakovosti.

Prav oče je Roku prvi zavrtel posnetke Gina Vannellija, ki je sicer roker, vendar z glasom opernega pevca (v šali doda, da zaradi komercialnega uspeha ta glas »uspešno« skriva). Kasneje pa je Rok z Vannellijem posnel ploščo. Ko je v ZDA študiral filmsko glasbo, ga je obiskal in hitro sta našla skupni jezik. V ZDA je Rok navezal veliko prijateljskih stikov, tudi s kolegi iz tamkajšnje gospelske skupine, ki ga imajo za svojega »hišnega skladatelja«. Sicer pa je sodeloval z mnogimi priznanimi tujimi in domačimi izvajalci, tudi s Stingom in njegovim kitaristom Dominicom Millerjem, ter pri obsežnejšem projektu s Tonijem Cetinskim. Doma pa ga poznamo kot avtorja mnogih uspešnic pa tudi iz različnih televizijskih oddaj, kot je Zvezde pojejo, ali pa kot strogega žiranta v oddaji Slovenija ima talent.     

V pogovoru sva se dotaknila tudi starih staršev po mamini strani, ki so živeli v Žetalah (Haloze). Z bratom sta tam preživela lep del počitnic in med drugim »igrala« na lonce, pokrovke pa na piščal ... Družina Golob si je tam ustvarila tudi vikend. Žetalam, ki v Roku sprožijo asociacijo na zelenje, mir, gozdove, živali ..., pa je posvetil tudi eno izmed svojih del – Planet življenja.

Tudi Rokova žena izhaja iz glasbene družine, oba otroka – štiriletni Lianmai in enajstletni Tai – nosita v sebi velik glasbeni potencial. Toda za to, kam se bosta usmerila, je še čas. 

Odmeva tudi v svetu

Slovenci premalo poznamo svoje skladatelje, še zlasti sodobne, zato je prav, da opozorimo na glasbeni opus Janija Goloba, ki zajema resno, zabavno in džezovsko glasbo. Njegova komorna in orkestralna dela so izvajali slovenski glasbeniki tudi na turnejah po svetu, znana pa je tudi njegova filmska in zabavna glasba. Je tudi avtor aviza, ki vsako leto – že od leta 1997 – obide svet in se ga je prijelo ime Planica Slow Motion Theme. To je glasbena podlaga ob počasnih posnetkih poletov iz Planice.

Izjemnega pomena pa je tudi pedagoško delo Janija Goloba. Od malega je podpiral tudi glasbeno pot obeh sinov, še zlasti Rok ga je spremljal na mnogih dogodkih. Oba se spominjata snemanja filmov, toda skozi Rokove otroške oči in ušesa je bilo tam vse zelo lepo, zabavno, zanimivo in sploh super. Oče pa pravi, da je to zelo stresno delo, saj se vedno mudi, ker grozijo roki in penali ... Toda ko se melodija zlije s filmom, ko ostaja v spominu še leta in leta, je vse to pozabljeno.

Vrnila se je glasba

Kramljanje z očetom in sinom vedno znova pripelje do glasbe – tudi o tem, kaj vse vpliva na sprejetost določenega dela ali celo na uvrstitev določenega dela v radijske programe, na koncertne odre ... In ker smo tik po Evroviziji, za katero sta oba tudi že pisala melodije, ju vprašam, kako ocenjujeta portugalsko zmagovalno pesem Ljubezen za dva. Če povzamem njuna odgovora, se je glasba vrnila.

Lidija Jež , fotografija: arhiv družine Golob


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media