V vicah čakanja
Foto: Shutterstock
Približno 42.000 ljudi je po evidenci Nacionalnega inštituta za javno zdravje maja letos čakalo na zdravniški pregled ali poseg dalj časa, kot določa zakon o pacientovih pravicah. To je nezakonito, a tudi nevarno: bolezen se lahko zaradi predolgega čakanja poslabša, zdravljenje je lahko manj učinkovito. Nekatere morda celo doleti prezgodnja smrt.
Razlogov za daljšanje čakalnih vrst prek dopustnega roka je več: slabo načrtovanje potreb po različnih zdravniških profilih, daljšanje življenjske dobe, premalo denarja za zdravstvo nasploh, organizacijske hibe itd. Večine ni mogoče odpraviti čez noč.
Prizori obupa iz prenapolnjenih čakalnic, zlasti na urgenci in polikliniki ljubljanskega kliničnega centra, so nas že nekoliko utrdili. Presunejo izpovedi nemočnih pacientov. Takega stanja ne more ignorirati nobena vlada, vključno z našo. Najtežje ji gre pri iskanju dodatnega denarja. Zato išče zasilne ukrepe. Za skrajševanje čakalnih vrst vsako leto nameni posebna dodatna sredstva; tako je lahko opravljenih več pregledov in posegov. Zdaj spreminja še zakon o pacientovih pravicah, sprejet leta 2008. In to predvsem del, ki ureja naročanje na preglede in posege ter vodenje čakalnih seznamov. Veljavni predpis je, pravijo, premalo določen in zavezujoč. Marsikje se nanj požvižgajo.
Ministrstvo za zdravje se je problematike lotilo s pilotnim projektom, ki so ga izvajali v bolnišnicah Celje, Izola in Valdoltra ter v štirih zdravstvenih domovih. Odkrivali so dobre zglede, ki jih je vredno posnemati, pa tudi pomanjkljivosti. Javne zdravstvene ustanove pa tudi posamezni koncesionarji čakalne sezname vodijo nesistematično. Za to je deloma kriva tudi zdravstvena oblast. Enotnega računalniškega programa za vodenje teh evidenc na državni ravni na primer ni bilo, zdaj ima tako rekoč vsak zdravstveni zavod svojega. Marsikje vodijo sezname »peš«, torej ročno, čeprav sicer imajo računalnike. Tako je kar v 40 odstotkih zobozdravstvenih ambulant.
Skupni čakalni seznam
Posledice zanikrnosti so različne. Na čakalnih seznamih so še vedno ljudje, ki bi morali priti na pregled oziroma poseg, a jih ni bilo, in da jih ne bo, tudi niso vnaprej sporočili. Nekateri so na čakalnem seznamu nenavadno dolgo; poseg odlagajo zaradi siceršnjega slabega zdravja ali ker se zanj ne morejo odločiti. Marsikdo se za isti pregled ali storitev prijavi v več zdravstvenih ustanovah. Kot čakajoči so evidentirani tudi že pokojni. In da ne bo pomote: tu so pacienti, ki so zdravstveno storitev dobili, čeprav nikoli niso bili na čakalnem seznamu in tudi niso potrebovali nujne storitve. Zveze in poznanstva delujejo.
»Prikaz čakajočih na čakalnih seznamih je po našem mnenju prevelik,« že nekaj časa ponavlja ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc. Kako precenjeno je število čakajočih, pa na ministrstvu, kot priznavajo, ne vedo. Si pa želijo realnejšo sliko. Pričakujejo, da bodo do nje prišli z obveznim poročanjem o elektronskem naročanju v centralni računalniški sistem, ki je za izvajalce zdravstvenih storitev začelo veljati aprila letos. Spremenjen zakon o pacientovih pravicah, ki je v parlamentarnem postopku, izrecno določa, da morajo vsi izvajalci zdravstvenih storitev čakalne sezname voditi elektronsko, z izjemo osebnih zdravnikov, pediatrov, ginekologov in izvajalcev preventivnih storitev. Hraniti jih bodo morali dve leti (do zdaj 6 mesecev). Za primer, če bo šlo kaj narobe.
Tako bo, pravijo, na enem mestu obstajal elektronsko voden seznam za celotno državo, dolžina čakalnih dob po različnih krajih bo bolj natančna, mogoče bodo tudi hitrejše intervencije na kritičnih točkah.
Pomembna novost je rok, v katerem bo moral biti pacient obveščen o uvrstitvi na čakalni seznam za poseg ali pregled in kakšna je čakalna doba. Mojci Mahkota, zastopnici pacientovih pravic v Ljubljani, se to zdi sploh najboljša določba. »Marsikateremu pacientu sploh ne povedo, kdaj bo prišel na vrsto, če pa po dolgem čakanju v prazno na vrsto že pride, mu storitev nemalokrat odpovejo ali ga celo na dan napovedanega posega odslovijo iz bolnišnice.«
Zakon naj bi prinesel novosti tudi pri stopnjah nujnosti. Do zdaj so pacienti lahko dobili napotnico z oznako nujno (sprejeti so morali biti v 24 urah), hitro (v 3 mesecih) in redno (v 6 mesecih). Po novem naj bi imel napotni zdravnik možnost napisati tudi napotnico z oznako zelo hitro, pacient bo moral biti sprejet v 14 dneh. Pri malignih obolenjih naj bi se zdravljenje začelo najpozneje v enem mesecu od uvrstitve na čakalni seznam, pri ortopedskih posegih pa v pol leta. Pri zobozdravniku bi moral biti prvi pregled, na katerem se določi način zdravljenja, opravljen najpozneje v 6 mesecih.
Bolj kot do zdaj bo omejen tudi čas veljavnosti napotnic z različnimi oznakami. Napotnica z oznako nujno naj bi veljala le še dan po izdaji, z oznako zelo hitro 7 dni, z oznako hitro in redno pa 30 dni. Če je bolnik v tem času ne bo predal, bo njena veljavnost propadla.
Tudi pacienti imamo dolžnosti
Na splošno bodo morali biti pacienti, ki se nemalokrat naročijo, a potem na pregled ali poseg ne pridejo, po novem bolj disciplinirani. Začarani krog, ki ga povzročajo taki izostanki, naj bi prekinili. Izvajalci bodo morali paciente opomniti na pregled oziroma storitev, pacienti pa se bodo morali v primeru izostanka opravičiti. Če tega ne bodo storili v predpisanem roku, bodo po predlogu zakona črtani s seznama, nanj pa se bodo lahko znova uvrstili šele čez tri mesece. »Pomiloščeni« bodo le v primeru, če bo njihovo zdravje ogroženo. Nesolidarnost do drugih bolnikov bo torej po novem kaznovana.
Reakcije na predlagane spremembe zakona, ki jim bo sledil tudi okrepljen nadzor (zaposlili bodo štiri dodatne zdravstvene inšpektorje), so različne.
V Zdravniški zbornici Slovenije pravijo, da se bo administrativno delo zdravstvenega osebja podvojilo, ostalo naj bi manj časa za bolnike ali pa se bo podaljšal čas obravnave. Zastopniki zdravnikov imajo, se zdi, predvsem pomisleke.
Tudi Vlasta Cafnik, zastopnica pacientovih pravic v Mariboru, je kritična. Po njenem mnenju bi bilo treba spremeniti tudi marsikatero drugo določbo zakona o pacientovih pravicah. Roki za pritožbe bolnikov, opozarja, ostajajo še naprej prekratki. Ljudje se v tako občutljivih zadevah, kot so konflikti z zdravniki, v tako kratkem času (15 oziroma 30 dni) težko odločijo za pritožbo. Bolj izobraženi in premožnejši si pomagajo z odvetniki, drugi pa svojih pravic pogosto ne zmorejo uveljavljati.
Mojca Mahkota je prizanesljivejša. »Pravica do spoštovanja pacientovega časa je največkrat kršena pravica, zato je dobro, da se to bolje uredi. Nova pravila bodo po mojem povečala preglednost pri uvrščanju na čakalni seznam, kar je za čakajoče bolnike zelo pomembno. Morda ne bo prišlo do skrajšanja čakalnih vrst, prav nobenega razloga pa ni, da bi se podaljšale.« Sama pričakuje pozitivne učinke, tudi zaradi e-naročanja. Nekaj podobnega, pravi, se je zgodilo v lekarnah z uvedbo elektronskih receptov.
Vsaj v nečem pa se vpleteni bolj ali manj strinjajo: potrebno bo še kaj več kot preglednejše vodenje čakalnih seznamov – predvsem več zdravnikov in drugega osebja, več denarja za zdravstvo.
