Beguljke in čebelarji odleteli iz VRBINE 

Prosti čas | jul. '17

Branko Brečko gre vedno na sprehod s fotoaparatom.

Z upokojenim ljubiteljskim fotografom Brankom Brečkom iz Gornjega Lenarta v brežiški občini sva se po pogovoru še peš podala mimo gradbišča nasipov za novo brežiško hidroelektrarno, da bi mi pokazal ostanke nekdaj pisanega sveta Vrbine. Mokrišče, ki se razteza ob bregovih reke Save med Krškim in Brežicami, ko se ta sicer hitra reka umiri, je bilo še pred dobrim letom polno življenja. V opuščenih gramoznicah so si našli svoj življenjski prostor številne ptice, dvoživke, plazilci in žuželke. Z gradnjo nasipov za novo hidroelektrarno je del tega biotsko pisanega sveta za vedno potopljen in izgubljen; ko bo zgrajena, bo voda zalila še njegov preostanek. Odletele bodo še zadnje ptice, ki sva jih tokrat videla in fotografirala: pribe, labodi, kormorani, sive čaplje in tudi orel belorepec. Za Vrbino, ki se je razprostirala tako rekoč pred vrati Brežic, bo to dokončni »vesoljni potop«. Zelo neprijeten občutek te spreleti, ko se zaveš, da gledaš minljivo naravo, ki bo zaradi človekovega posega za vedno izginila.

Lani spomladi, ko so se v Vrbino vrnile številne ptice, so dolgo časa krožile po nebu, in ker niso več našle svojega prostora, so odletele. Branko je to opazoval s težkim srcem. Strmih sten gramoznice, kjer so gnezdili pari naše najmanjše lastovice breguljke in živo pisanega ptiča čebelarja, ni bilo več. Pred tem so tukaj gnezdile največje kolonije breguljk pri nas. V strmih stenah iz mivke so si izkopale vodoravne rove, globoke do enega metra, in na koncu naredile gnezda. Na veliki steni je gnezdilo tudi po 200 parov. Branko ima zelo lepe posnetke obeh ptic, navdušen je bil nad njihovim načinom življenja in še posebej pri breguljkah tudi nad njihovo številčnostjo. Od zgodnjega jutra do poznega večera so nad gramoznico in bližnjo Savo lovile manjše žuželke, predvsem komarje. V peščenih stenah gramoznice pa so si gnezdilne rove izkopali tudi pari čebelarjev. To so plahe in barvno zelo pisane ptice. Po glavi in hrbtu so rdeče-rjave barve, po prsih in trebuhu so modro-zelene, pod vratom pa živo rumene. Za hrano lovijo kačje pastirje, ki jih je bilo tu na pretek, pa tudi ose, čmrlje in čebele, od tod tudi njihovo ime.

Kronika zdaj že nekdanje Vrbine

Gnezdišče beguljk

Branko Brečko je že od nekdaj imel rad naravo, ko se je upokojil, pa ga je povsem pritegnila in okupirala. Začel je zahajati v bližnjo Vrbino in spoznavati njen svet, najprej s prostim očesom, potem z daljnogledom in nato še s fotoaparatom. Čeprav ima tehnično izobrazbo elektro smeri in ga je poklicna pot vodila skozi različne zaposlitve, nazadnje je bil več let projektant avtomatike v SOP Ikon Kostanjevica na Krki in tehnični vodja proizvodnje v Opekarni Brežice, je z večletnim opazovanjem in raziskovanjem postal velik poznavalec tako živali kot rastlinja. Že petnajst let si z vsakodnevnega večurnega pohajanja po Vrbini v dnevnik zapisuje opažanja, od vremena, živali, ki jih je srečal, do njihove značilnosti in števila, na začetku pa jih je tudi narisal. Na enem izmed sprehodov je s fotoaparatom v roki srečal Dušana Klenovška, prof. biologije in kemije, takrat zaposlenega na območni enoti Zavoda RS za varstvo narave v Novem mestu, in takoj sta začutila, da sta sorodni duši. Branko pravi, da se je od njega veliko naučil in se še vedno uči. Postala sta prijatelja, ki ju je povezala ljubezen do narave.

Prve ptice mu je predstavil njegov oče, ki je poznal veliko več ptic kot večina drugih ljudi. Danes jih pozna okrog sto petdeset, kar sedemdeset jih spozna po njihovem petju. Na poti v rezervni habitat, ki so ga nedaleč od nekdanjih gramoznih jezer naredili ob gradnji nasipov za hidroelektrarno in tja preselili nekaj avtohtonih želv sklednic, me je Branko nekajkrat ustavil, poslušala sva petje raznih ptic, med njimi se je oglašal tudi čebelar. Skozi visoke trave in drugo podrast sva se prebijala do stoječe vode in oprezala za želvami sklednicami. V senci velikih košatih dreves so letali metulji, kačji pastirji in mnoge žuželke, v vodi podrta debla pa so spominjala na pragozd. »Odkar so želve iz nekdanjih jezer preselili sem, jih bolj težko opaziš, ker so jih očitno prenesli le manjši del,« pove in me ustavi. Zagledal je kačjega pastirja, ki pa se je splašil in odletel. »Samo malo morava počakati,« je rekel, »ker se bo vrnil nazaj.« In res se je. Lahko ga je fotografiral v vsej njegovi lepoti. To je bil modri ploščec, malo zatem je opazil še drobnega kačjega pastirja travniškega škratca. Posnetki so uspeli, Branko je bil zadovoljen. »Tukaj se vedno dobro počutim, ta svet živali in rastlin me navdušuje, umiri in napolni z energijo,« je povedal, in to se mu je videlo tudi na obrazu. Potihoma sva šla naprej ob vodi in končno zagledala želvo sklednico, ki se je sončila na deblu, štrlečem iz vode. A ko naju je začutila, se je splašila in zdrsnila v vodo. Svoj čas jih je bilo v Vrbinskih jezerih zelo veliko, pove, in rade so se sončile skupaj z želvami rdečevratkami, tujerodno vrsto, ki so jo tja odložili ljudje, ko so prerasle domači akvarij.

Bogastvo narave je povsod okrog nas

Na poti nazaj mi pokaže še tavžentrožo pa šentjanževko. Ja, tudi rastlinski svet ga zanima, med drugim ima veliko fotografij travniških orhidej (pikastocvetna, trizoba in čeladasta kukavica) in drugih rastlin. V svoji knjigi Živi svet Vrbine je zapisal: »Če imaš naravo rad, ne moreš ljubiti samo enega njenega dela. Ne moreš opazovati ptic, ne da bi videl, na katerem drevesu ali v katerem cvetočem grmovju pojejo; ne moreš občudovati metuljev, ne da bi videl, na katerih cvetlicah srkajo nektar.«

Čebelar

Branko pravi, da kamor koli se podamo, nas obdajajo neštete raznolikosti, žal jih marsikdaj ne opazimo. Za to nam ni treba odpotovati daleč stran, pisan svet rastlin in živali je v naši neposredni bližini. Tudi on ga je našel v bližnji Vrbini, ki nosi ime po vrbah, in bolj ko ga je spoznaval, bolj se je zavedal, kako malo ve o njem. Čeprav je bil brez formalnega znanja, je danes že velik poznavalec. Vsak obisk Vrbine mu je postavil novo vprašanje, na katero je iskal odgovor. Postal je dnevni kronist tega posebnega koščka Posavja, katerega dobršni del je že izginil. Pred devetimi leti je izdal knjigo, kjer je v sliki in besedi opisal tedanji živi svet Vrbine in ga na ta način ohranil za zanamce. Svoje odkrivanje naravnega bogastva redno objavlja na spletnem portalu (Foto-narava) in v Dolenjskem listu, sodeluje z Zavodom RS za varstvo narave, z revijo Svet ptic – društva DOPPS, objavlja tudi v Planinskih utrinkih, glasilu Planinskega društva Brežice. Kot fotograf je sodeloval tudi pri nastanku knjižic Marije Sušnik z Bizeljskega, pri knjigi Rastline moje mladosti in Drevesa Bizeljskega. Pripravil je že več fotografskih razstav, svoje znanje in poznavanje Vrbine pa z vodenimi ogledi z veseljem prenaša tudi na mlade.

S somišljeniki je pred leti ustanovil društvo Vrbinar – z namenom spremljanja umeščanja objektov posebnega pomena v prostor, kot so jedrska elektrarna, odlagališče radioaktivnih odpadkov in hidroelektrarna, da ne bi prišlo do negativnih vplivov na okolje, pa tudi z namenom utrjevanja ekološke zavesti pri ljudeh. Čeprav na začetku mnogi niso razumeli Brankove navezanosti na Vrbino, mu danes priznavajo, da je storil veliko delo. Vse, ki živimo površno, je opozoril na pomemben del narave, ki je še kako povezan z nami, zato nam ne sme biti vseeno, kaj bomo zapustili svojim otrokom in vnukom. Veseli ga, da so ob gradnji brežiške hidroelektrarne vsaj delno poskrbeli za nekatere od teh živali in jim uredili nadomestni življenjski prostor. Predvsem pa nas želi opozoriti, da kjer koli hodimo, imejmo odprte oči in opazujmo, kaj vse nas obkroža. Tudi od živali se lahko marsikaj naučimo.

Jožica Dorniž


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media