Ločevanje
V odnosih med Evropo in Združenimi državami Amerike je vse več razpok, nasprotij, ki bodo imele dolgoročne posledice za ves svet. Stoletno zavezništvo se z odločitvami 45. predsednika ZDA Donalda Trumpa krha, spodjedajo ga odločitve, ki se skrivajo za geslom »Najprej Amerika«. Prav, vsaka oblast naj najprej poskrbi za blaginjo svojih državljanov, tako bi morale delovati tudi evropske vlade. Pri tem pa je vendarle treba upoštevati, da je svet povezan, soodvisen, države so se z mednarodnimi pogodbami zavezale spoštovati sprejete zaveze. Donald Trump pa se je odločil ravnati po svoje. Njegova odločitev, da ZDA ne bodo več spoštovale sporazuma o omilitvi podnebnih sprememb, bo posredno spodbudila tudi druge največje onesnaževalce h kršitvam. Tako se bo ozračje še hitreje segrevalo, vode bo še manj, še več ljudi bo lačnih … Vse to bo vodilo v nove vojaške spopade, v katerih bodo – tako kot zmeraj – nosili največje breme ljudje, ki na odločitve velikih nimajo nikakršnega vpliva. In kdo bo iz nesreče malih ljudi potegnil korist? Tisti, ki niso pripravljeni spoštovati sprejetih zavez in v svojem besedišču ne poznajo besed solidarnost in soodvisnost. To ne bo spremenilo le odnosov med državami, spremenila se bodo tudi razmerja znotraj posameznih skupnosti. Pravzaprav to že doživljamo, saj vse bolj plahni zaveza oblasti za ohranjanje socialne pravičnosti.
Po 2. svetovni vojni se je v Evropi postopoma gradila družba, ki je temeljila na solidarnosti, tudi zavoljo tega je postajala gospodarsko uspešna. Pri tem ne gre spregledati, da so pri gospodarskem okrevanju v veliki meri sodelovali tudi Američani, še posebej s širokogrudnimi posojili. Pravzaprav so Američani v preteklih desetletjih obvladovali svetovni kapitalski trg in poskrbeli, da so velik del njihovih zgrešenih zunanjepolitičnih avantur (na primer vojna v Vietnamu) posredno plačevali tudi tisti, ki so tovrstnemu »urejanju« sveta po ameriških predstavah nasprotovali. S padcem berlinskega zidu se je ideološka vojna med demokratičnim zahodom in komunističnim vzhodom končala, nadaljevala pa se je bitka za naravne vire in strateška območja. To je najbolj očitno na Bližnjem in Srednjem vzhodu, kjer si največji vojaški sili skušata zagotoviti odločilen vpliv. Rusi podpirajo oblast sirskega predsednika Asada, Američani pa (prek Saudove Arabije) šiitske upornike. Pri tem pa oboji trdijo, da se borijo proti Islamski državi, ki s terorističnimi napadi ogroža tako ene kot druge. No, Američani občasno pomagajo dobaviti orožje tudi Kurdom in si tako nakopati«nezadovoljstvo« Turčije, sicer zelo pomembne članice zveze NATO.
Poleg gospodarske in socialne trdnosti je za vsako družbo pomembna tudi njena varnost. S slabitvijo vezi z Ameriko se bo morala Evropa resneje lotiti tudi tega vprašanja. Toda najprej je treba odgovoriti na vprašanje, od kod pravzaprav preti nevarnost za evropsko varnost. Ali bo to znova Balkan, kjer ostaja kopica odprtih vprašanj med državami, ki so nastale po razpadu Jugoslavije? Ta »sod smodnika« bi najlažje »nevtralizirali«, če bi se vse novonastale države zavezale uresničevati sprejete mednarodne zaveze in medsebojne spore reševale v duhu prijateljstva in dobrega sosedstva. Podžiganje nacionalističnih strasti zagotovo ne vodi k temu cilju. Poleg »domačih domoljubov« pri netenju regionalnih spopadov so pogosto v ozadju tudi tisti, ki z njimi največ zaslužijo, to so trgovci z orožjem. Zanje so taki spopadi ne samo vir zaslužka, ampak tudi brezplačen poligon za preizkušanje novih orožij. Ljudje, ki v teh vojnah umirajo, so zanje le nepomembna «kolateralna škoda«, ki pa v milijardnih poslih ne šteje.
