Človeška ribica je tudi črna
V Jelševniku lahko izvemo marsikaj zanimivega o črnem močerilu
Bela krajina je (med drugim) znana po belih brezah, belem platnu, iz katerega so narejene noše, in črni človeški ribici. Prav res pa obstaja tudi črni močeril, podvrsta človeške ribice, ki so ga do zdaj našli le na treh lokacijah v okolici Črnomlja. Večina nas je gotovo obiskala Postojnsko jamo in vsaj enkrat v življenju videla belo človeško ribico. Koliko med nami pa se lahko pohvali, da je videlo tudi črno?
V primerjavi z bolj znano belo človeško ribico ima črna krajše noge, bolj zaobljeno glavo, več vretenc v hrbtenici trupa in dokaj dobro razvite oči, opazijo se kot drobni črni piki, obrobljeni z belim tankim obročem. Seveda pa je njena posebnost temno pigmentirana koža, ki je pravzaprav bolj temno vijoličasta kot črna. Ker s svojim temnim telesom in rdečimi škrgami spominja na črne parklje z rdečim jezikom, je biolog prof. dr. Boris Sket črnemu močerilu nadel strokovno ime Proteus anguinus parkelj. Enako kot beli tudi črni močerili lahko živijo celo do 100 let. Ker živijo na zelo omejenem prostoru, pa so črni močerili veliko bolj ogroženi zaradi onesnaževanja okolja.
Znameniti Jelševnik
Črna človeška ribica ima rožnate škrge
Leta 1986, šele kakih tristo let po odkritju njegovega belega sorodnika, so ga našli člani Inštituta za raziskovanje krasa med proučevanjem vode iz kraškega izvira Dobličica. Kasneje so več primerkov odkrili v izviru Jelševnik, oddaljenem slabih pet kilometrov od Črnomlja. Nazadnje so tri črne močerile maja leta 2012 našli otroci ob čofotanju po poplavnem travniku ob rudniškem potoku v Kanižarici, kjer je bil pred desetletji večji izvir vode. Ker tu ni bilo možnosti za njihovo preživetje, so jih s pomočjo strokovnjakov Zavoda za varstvo narave prenesli v bruhalnik v Jelševniku. Tu je za zdaj edini kraj na svetu, kjer lahko črnega močerila opazujemo v naravnem okolju. Ne smemo pa se ga dotikati, paziti moramo, da je vedno v vodi in da ga ne poškoduje svetloba.
Na bližnji turistični kmetiji Zupančič pri izviru Jelševniščice so uredili posebno sobo, v kateri so postavljene informativne table s številnimi zanimivostmi in fotografijami o zgodovini odkritja človeške ribice in črnega močerila, o njegovi biologiji, od čutilnih sposobnosti do razmnoževanja. Obiskovalci, med katerimi je zlasti veliko šolske mladine, si lahko ogledajo tudi poljudni film Črna človeška ribica.
Sicer pa je človeška ribica, naj bo bela ali črna, zares posebna živalca. Med drugim lahko zdrži kar celo leto brez hrane.
