Družba, ki hoče dihati, mora nujno zajemati tudi medgeneracijski dih, sicer jo pokonča zadah generacije. To misel sem si sestavljal, ko sem na sončno jesensko soboto v Bohinju gledal obraze množice, ki je posedala za dolgimi mizami ob hotelu Zlatorog, uživala v golažu, pesmi, pijači in veselem klepetu. Obraze so zvečine nadgrajevali sivi, srebrnkasti lasje, a so jih hkrati pomlajevali ob njih sedeči mladeniči in mladenke. In medtem ko je bilo med starejšimi zelo pogosto slišati vprašanje: "Hej, se me še spomniš, saj veš, bila sva ...", so se mladi obračali k starejšim predvsem z: "Se vam pa res vidi,
Prikazanih je samo prvih 100 besed. Za prikaz celotnega morate biti naročeni na revijo, za večji odlomek pa registrirani.
