Za žalovanje je potreben čas
Nada Banič Govc, univ. dipl. soc 02.06.11
Revija:
Št. 6, junij 2011
Skoraj vsako nedeljo sva pri maši z možem sedela za Vero in Francijem. Bila sta ljubeč par, zelo navezana drug na drugega. Ko je Verino zdravje začelo pešati, je Franci lepo skrbel zanjo, dokler ni nama nekega sporočil, da je umrla. Na pogrebu je Franci zadrževal solze in njegovo telo je bilo skrivljeno od bolečine. Spominjam se, da sem takrat možu rekla: »Upam, da bom šla jaz prva.« Ne predstavljam si, kako bi lahko po štiridesetih letih skupnega življenja brez njega obvladovala svojo bolečino. Mož me je nežno pogledal in odgovoril: »Tudi jaz nočem biti vdovec, vendar včasih ne razumem,
Prikazanih je samo prvih 100 besed. Za prikaz celotnega morate biti naročeni na revijo, za večji odlomek pa registrirani.
