Nenehno tuhtanje ni dobro
Slavica Pogačnik-Toličič, prof. klinični psiholog, spec. 06.07.11
Revija:
Št. 7-8, julij avgust 2011
»Neprestano nekaj tuhtam, vrtam, mozgam, razmišljam. To me je začelo močno vznemirjati,« mi je pred nedavnim potožila 78-letna znanka. Videla sem, da je res prizadeta in da na različne načine išče pomoč in izhod iz zagate.
»Namesto da bi se trudila zaspati, razmišljam o vsemogočem, najbolj pa o neprijetnih rečeh: o krizi v zdajšnjem času, o naraščanju pohlepa, napuha, zavisti, egoizma na splošno in v mojem okolju. To neprestano tuhtanje pripisujem tako svoji starosti, kot krizi, ki jo doživljam zadnja leta. Otroci me obiskujejo poredko in kot vdova sem čedalje bolj osamljena. V materialnem smislu mi nič ne manjka,
Prikazanih je samo prvih 100 besed. Za prikaz celotnega morate biti naročeni na revijo, za večji odlomek pa registrirani.
