Pravica do vode
Šele takrat, ko določene dobrine nimaš, se v resnici zaveš, kako pomembna je. Tako imajo tisti, ki vedo, kako je biti lačen, praviloma zelo spoštljiv odnos do hrane. Tudi z vodo je tako. Pri nas si sicer težko predstavljamo, kaj bi se zgodilo, če vi vodni viri presahnili, vendar nas je lanska suša opozorila, kako pomembna je voda. Brez nje preprosto ni življenja. Morda je prav dragocenost te dobrine razlog, da si jo skuša prilastiti kapital. Drugače pač ni mogoče razumeti najnovejšega predloga evropske direktive, ki bi omogočila zasebnemu kapitalu upravljanje z vodnimi viri in z distribucijo vode.
Ta predlog je podprla tudi slovenska vlada, čeprav o tem ni bilo nobene javne razprave in tudi poslanci v parlamentu niso načeli tega vprašanja. Najbrž bi evropski politiki podobno »koncesioniranje« omogočili tudi za zrak, če bi bilo to mogoče. Njihovo ravnanje zelo nazorno govori o tem, kako daleč so politiki od življenja ljudi, ki so jih izvolili in jih pooblastili, da odločajo v njihovem imenu. Pri tem so zelo prozorni izgovori, da direktiva sama po sebi šele spodbuja k privatizaciji oskrbe z vodo in daje zgolj možnost za vključevanje zasebnega kapitala v oskrbo prebivalstva. Dosedanje izkušnje pa ne podpirajo te trditve, prej nasprotno. Navsezadnje je razumljivo, da gre kapitalu v prvi vrsti za dobiček, ne pa za zamegljeno formuliran javni interes.
Tokratni primer podrejanja težnjam kapitala seveda ni edini primer ljudem škodljivega odločanja Evropske komisije in njenega predsednika Barrosa. Spomnimo se zgolj navodil, kako je treba reševati zadolžene banke. V bistvu gre za »socializacijo« dolgov, ki so jih povzročili pohlepni bankirji ob bolj ali manj jasni vpletenosti vladajočih političnih elit. Temu nismo priče zgolj v Grčiji, Španiji ali na Portugalskem, podoben vzorec reševanja » slabih bančnih naložb« se je uveljavil tudi pri nas.
Kar zadeva vodo, morebiti še ni vse izgubljeno. Po vsej Evropi in tudi v Sloveniji namreč teče akcija zbiranja podpisov proti omenjeni direktivi Evropske komisije. Ljudje so ogorčeni, da je sploh prišlo do predloga takega evropskega predpisa in evropski parlamentarci se bodo morali izreči o tej pobudi. Zagovornikom vode kot javne dobrine »je v prid« dejstvo, da so prihodnje leto volitve v evropski parlament in kandidati za ta ugledna in dobro plačana »delovna mesta« bodo pač morali prisluhniti, kaj o tej zadevi mislijo volivci. Pravzaprav utegne biti usoda direktive o oskrbi z vodo svojevrsten preizkus, ali so politiki sploh še sposobni upoštevati, kaj mislijo ljudje, ki naj bi jih zastopali. Dosedanje izkušnje so slabe, vse preveč očitno je, da politika sledi interesom kapitala, na ljudi pa se praviloma spomni le v času pred volitvami.
Prav zaradi velikega neskladja med predvolilnimi obljubami in dejanskim ravnanjem politikov je razočaranje ljudi vse večje in vse manjša je volilna udeležba. To pa je slabo, ljudje se pač moramo »prebuditi« in z udeležbo na volitvah pokazati, da nam ni vseeno, kam nas vodi ta ali ona oblast. Pravico do izbire moramo udejanjiti, sicer se nam lahko zgodi, da bo nekega dne politika podelila »koncesijo« ugledni multinacionalni družbi tudi za slap Savico. To pa niti ni tako nemogoče, saj so nas že velikokrat peljali »žejne čez vodo«.
