SVET IN MI
Boj proti osamljenosti
Nihče ne sme imeti nikogar.
Nikogar, da bi mu voščil dobro jutro.
Nikogar, da bi rekel na zdravje, kadar kihneš.
Nikogar, s komer bi spil skodelico čaja.
Ali piva, če smo že pri tem.
Nikogar na drugi strani telefonske žice.
Nikogar, s komer bi delil smeh ali problem.
Nikogar, da bi naredil dan drugačen od včerajšnjega.
Nikogar, na kogar bi se obrnil.
Nihče, res nihče ne bi smel imeti nikogar.
Pesem je zapisal 86-letni ovdoveli mornariški častnik iz Walkinga v Angliji.
V Evropi se milijoni starejših popolnoma sami spopadajo z življenjem.
V Angliji deluje organizacija AgeUk, ki se na različne načine že dalj časa uspešno bojuje proti osamljenosti, njihova "zvezda" uspešnica pa je spoprijateljevanje.
Najprej so ustanovili številne servise prijateljevanja. Ti delujejo tako, da vsaki osamljeni osebi dodelijo primernega prostovoljca ali prostovoljko, ki se z osamljenim spoprijatelji in ga dolgo časa redno obiskuje.
Večina servisov deluje telefonsko, prostovoljec obišče starejšega na domu šele pozneje. Prijateljevanje po telefonu je začetek, ki odpira možnosti uporabe različnih pomoči osamljenemu. Na začetku so pogovori z osamljenim telefonski, servis, imenovan Klic ob času, pa osamljenemu postane navada, vsakodnevni stik s svetom. Odnos med spoprijateljenima utrjuje redni stik ob dogovorjenem času. Vsi, ki se spoprijateljijo z osamljenim, so prostovoljci, ki delijo čas s starejšimi osamljenimi ljudmi. Prostovoljcev ne manjka, vendar jih ves čas iščejo prek družabnih omrežij in spleta. Pogosto so med njimi ljudje, ki tudi sami živijo osamljeno in potrebujejo družbo. Osamljene, do katerih je v mestih težko priti, pa predlagajo sosedje, socialne službe, včasih tudi policija, gasilci itd.
Prostovoljci se ves čas šolajo. Različni strokovnjaki jih učijo razpoznavanja demence in drugih bolezni, ki spreminjajo starejše v čudake, hkrati pa tudi pravilnega vedenja, ki osamljenega ne plaši, odbija ali celo prestraši. Učijo jih tudi empatije oziroma sočutenja (kar ni enako sočutju), na mesečnih srečanjih pa si prostovoljci izmenjujejo pozitivne izkušnje in s strokovnjaki iščejo najboljše rešitve za težave, na katere naletijo pri ustvarjanju prijateljskega odnosa s starejšim osamljenim človekom.
Povzeto po: www.ageuk.org
Projekt o dejavnem staranju CINAGE
Vse več je filmov, ki se ukvarjajo s problematiko življenja v tretjem življenjskem obdobju, Slovenija pa je partnerica pri zanimivem mednarodnem projektu CINAGE, evropski film za dejavno staranje. V projektu, ki ga podpira Evropska komisija, program vseživljenjsko učenje, sodelujejo Portugalci, Italijani, Angleži in Slovenci.
Projekt je naravnan tako, da opozarja ter ozavešča strokovnjake in javnost o tem, kako filmi vplivajo na predstave o dejavnem staranju in kako danes obravnavamo starost. Rezultati projekta so namenjeni izobraževalcem starejših odraslih, organizacijam, ki ponujajo izobraževanje odraslih, starejšim posameznikom, izvedencem s področja dejavnega staranja ter izvedencem za evropski film.
V Velenju so na 3. mednarodnem festivalu znanja in kulture predstavili pomen projekta za starejše v Sloveniji ter dosedanje izkušnje in rezultate. Med njimi so raziskave o politikah dejavnega staranja in predstavi definicije dejavnega staranja, ki velja v državi in kulturnem okolju, analize dvanajstih evropskih filmov, ki raziskujejo kompetence za dejavno staranje, udeleženci bodo posneli tri kratke filme o tem, kako vidijo dejavno staranje in podobno. Seveda ima projekt tudi spletno stran, na kateri so vsi podatki o tem, kako stopiti v stik in sodelovati pri projektu:
cinageproject.eu/si/project.html
Hura za možgane
V zadnjih 15 letih so znanstveniki odkrili več o delovanju možganov kot v vsej zgodovini do zdaj. S spoznanji se hkrati rušijo številne predstave o delovanju možganov in spominu.
Prepričani smo bili, da ima vsak spomin svoje mesto v možganih. Majhen prostorček, iz katerega ga po potrebi potegnemo. Žal vsak ve, da se spomin pogosto upira in ne pride, ko ga potrebujemo. To je zato, ker se spomin v možganih razprši in njegovi delci pristanejo v različnih delih možganov. Ko želimo spomin obnoviti, se mora ta rekonstruirati, od čustvenega razpoloženja in okoliščin pa je odvisno, kateri delci bodo prišli na plan. Zato ima lahko spomin vsakokrat drugačno obliko.
Živimo tudi v prepričanju, da ima spomin omejeno količino prostora in si moramo zato zapomniti le bistveno, postranske podatke pa spregledati. A ni tako. Možgani imajo tako rekoč neomejen prostor za spomin. Ta prostor se veča in širi s povečano aktivnostjo možganov. Z drugo besedo: bolj kot delaš z možgani, bolj močni in zdravi so.
Povzeto po: bebrainfit.com
