SVET IN MI
Vas za osrečevanje dementnih
Mala vasica Hogewey na Nizozemskem je na prvi pogled povsem navadna: 23 hiš se stiska okrog glavnega trga, obdanega s trgovinami in klopmi pod drevesi. Toda tako je le na prvi pogled. Od blizu je drugačna, mnogi ljudje si jo hodijo ogledovat, številni strokovnjaki jo proučujejo, ne da bi zmotili prebivalce, kajti vsak prebivalec, ki tu živi, ima zadnjo stopnjo Alzheimerjeve bolezni.
Hogewey je projekt, ki si ga je zamislila negovalka Yvonne van Amerongen. Dovolj ji je bilo nehumanih metod, s kakršnimi v tradicionalnih domovih za starejše obravnavajo ljudi z Alzheimerjevo boleznijo.
Iz izkušnje je vedela, da so klinične metode neuspešne. Ljudje, ki jih je negovala na predpisani način, so morali biti ves čas omamljeni od pomirjeval in zato večino dneva zmedeni. Ob svetlih trenutkih zavesti so bili zgroženi nad tem, kar se jim dogaja, in nad izgubo spomina. To ni bilo življenje, vredno človeka. Na tradicionalnih oddelkih za dementne v domovih za starejše se negovalke vsak dan dolge ure trudijo, da bi si pacienti čim več zapomnili, na primer, kaj so imeli za zajtrk. V primerjavi s tem pa zdravniki, medicinske sestre, negovalci in negovalke pa tudi drugi zaposleni v Hogeweyu sprejemajo izgubo spomina kot naravno danost življenja ljudi z demenco in Alzheimerjevo boleznijo.
Vsak pacient živi v eni od 23 enot, vsaka od njih ima starinsko notranjo opremo iz časa, kjer se je pacientov spomin ustavil. Na primer, če se pacient ne spomni več ničesar iz leta 1975, ga prestavijo v drug prostor, opremljen v stilu leta 1970. Pohištvo, okrasje, pribor in pripomočki so odbrani iz ustreznega desetletja, v katerem se spomin najbolje znajde.
Prebivalci vasice ne uporabljajo denarja, kajti vse potrebe so vključene v mesečno ceno bivanja v vasici. Blagajničarke v trgovini le pomagajo nakupovalcem razmestiti »kupljene« reči v torbo.
V vsaki hiši živi po šest ali sedem prebivalcev hkrati, z njimi sta po dva skrbnika, ki stanovalcem pomagata pri vsakodnevnih potrebah. Prebivalci so samostojni, sprehajajo se, posedajo v kavarnici, hodijo po nakupih v trgovino, v kino ali vaško gledališče. Družabni del vsakodnevnega življenja je za njih najpomembnejši, zagotavlja Yvonne van Amerongen. Tu se zaljubijo, včasih tudi sprejo … A vedno so nekje v bližini negovalci, da zgladijo odnose.
Ljudje z demenco so srečnejši, če so svobodni, negovalci in zaposleni pa se trudijo, da lahko v miru in dostojanstveno preživljajo zadnji del življenja.
Odgovor na vprašanje, zakaj vsaka država nima podobne vasice, je na dlani: cena. Na mesec plača pacient največ 3.600 evrov, čeprav je realni strošek 8000 evrov. Revnejši plačajo manj, kajti država izdatno sofinancira ta nenavadni poskus. Projekt Hogewey je že dokazal, da klasičen boj proti demenci ni najboljša rešitev, če je pri tem pacient žrtev, nesrečen in ponižan.
Ljubezen
Popolna slepota je ena izmed mogočih posledic sladkorne bolezni. Prav to je na Japonskem doletelo Mariko Kuroki, ko je dopolnila 52 let. V tednu dni je oslepela. Življenje se je zanjo povsem spremenilo, morda bi vse bilo še težje, če ji ne bi ob strani stal mož, ki jo je naučil življenja v temi. Vsi načrti, ki sta jih imela, so splavali po vodi, niti pogovarjati se nista hotela o potovanjih in krajih, ki sta si jih hotela ogledati, potem ko bi tudi njen mož, pridelovalec bio zelenjave, odšel v pokoj. Kljub vsemu je Mariko padla v globoko depresijo in mož, zagovornik zdrave prehrane in življenja brez tablet, je vedel, da bi še najbolj pomagala vesela družba. Njegov zelenjavni vrt je v treh letih spremenil v prostor, po katerem se je Mariko sprehajala, hkrati pa je v gredice ob poteh nasadil nezahtevno rastlino, tudi pri nas znan floks. Cvetje floksa sicer ni ugledno, ima pa lepo nežno vijoličasto rožnato barvo in predvsem zelo lepo diši in privablja čebele. Vrt tisočerih cvetov floksa je postal turistična zanimivost male japonske vasice Shintomi v okrožju Miyazaki. V času cvetočih češenj prihaja po nekaj tisoč ljudi na dan, da bi uživali v barvi in opojnem sladkastem vonju rožnega vrta in se hkrati poklonili čudoviti ljubezenski zgodbi. Vrt nosi ime po Mariko Kuroki, slepi ženi, ki se vsak dan sprehaja v spremstvu moža ali poseda na klopi sredi vrta in posluša smeh ljudi in brenčanje čebel. Depresija je seveda izginila, njen smehljaj pa, tako trdi mož, ne ugasne niti med spanjem.
