SVET IN MI
Zlagana podoba starosti
Majavi stol: manifest proti staromrzništvu je naslov knjige, ki je izšla pred nekaj tedni in takoj postala nepričakovana globalna uspešnica. Obnorela je predvsem starejše, tako imenovane ameriške bumerje. To je generacija upokojencev, rojenih po končani ekonomski krizi v ZDA in drugi svetovni vojni, v času od leta 1946 do 1964, ko so si ameriški pari dveh generacij končno lahko privoščili otroke, tako da se jih je v tistem času rojevalo dvakrat več kot v povprečju pred tem.
This Chair Rocks: A Manifesto Against Ageism je izšla v samozaložbi pri Amazonu izpod peresa uporniške 63-letne novinarke in aktivistke Ashton Applewhite, ki si barva lase v sivo in trdi, da starih ljudi ni, da so le starejši. Beseda starejši je most, pravi, kajti vedno se najde kdo, ki je od tebe starejši ali mlajši. Beseda starejši te ne opredeljuje s tvojimi leti, ampak te postavlja na neopredeljeno mesto v družbi. Šele ko je tako, te nihče ne more poriniti med skupino starih in ranljivih državljanov.
Trditev, ki jo avtorica z veliko humorja in domiselnosti razvija v knjigi, je zasnovana na dejstvu, da so nam že v otroštvu vcepili predstavo o žalostnem (zadnjem) obdobju človekovega življenja, ko si nemočen, bolan in reven. Vse to seveda ne drži, državna statistika kaže povsem drugo podobo. Njene ugotovitve in opažanja s področja staromrzništva, o čemer že devet let piše odmevne spletne dnevnike, iščejo korenine nastanka takega odnosa v družbi, hkrati pa tudi našega lastnega krčevitega zanikanja starosti. Posledično si meje o tem, kako živimo in kakšni hočemo biti, postavljamo sami, polagoma nas vse to spremeni v fizične in psihične invalide. Logično je, da družba in država dojemata starejši del ameriške populacije kot hudo breme.
Knjiga se ne ustavi pri tem, ampak pokaže tudi, kakšen bi bil videti svet, če bi bil starosti prijazen. Manifest kliče k akciji, v kateri bomo morali sodelovati vsi. Globalno in generacijsko. Kajti njene ugotovitve zadevajo otroke, mlade in starejše v ZDA pa tudi v Evropi in drugje.
Skoraj ni najti časnika, ki ima stran, namenjeno novim knjigam, ali spletne strani, namenjene starejšim, ki te dni ne bi imela člankov o tej revolucionarni knjigi. Z avtorico je objavljena vrsta spletnih pogovorov, v enem takih, na spletni strani seniorplanet.org, opozarja, da so zaradi staromrzništva najbolj prizadete starejše ženske, ki stavijo predvsem na zunanji videz in bi naredile vse, da se jim leta ne bi poznala. »Ko poskušamo ustvarjati videz, da smo vitalnejši in mlajši kot v resnici, priznavamo manjvrednost svojega starejšega jaza. In kako nas bodo drugi cenili, če še sami sebi ne moremo pogledati v oči? »
Citati iz knjige:
Ljubiti moškega ni vzrok za težko življenje geja. Vzrok je homofobija.
Ni barva kože vzrok za težko življenje temnopoltega. Vzrok je rasizem.
Ni vagina vzrok za težko življenje ženske. Vzrok je seksizem.
Staromrzništvo pa, ki je časovno mnogo daljše kot le eno obdobje v življenju človeka, je tisto, ki nas ovira vse življenje.
Umreti z dostojanstvom, ampak dotlej ...
To je stanje duha. Jaz sem Flossie Lewis, imam 91 let, sem invalidna oseba, ampak še vedno se mi zdi, da imam 15 let. Trudim se, da me vsak dan nekaj spodbudi. Prisilim se, da se odpeljem po glavni ulici na svojem invalidskem vozičku. Vsak teden napišem prispevek v pisma bralcev našega lokalnega časopisa, vsak mesec pa lahko tam najdete drobno pesem, ki jo je napisala Flossie Lewis. To sem jaz.
Drugo, kar me vsak dan brez izjeme spodbudi, je politika, ki jo gledam po televiziji. Če to ni dovolj, da znoriš, potem ne vem, kaj je!
Trudim se, da sem vsak dan čedna, čista in oblečena po modi, kajti vedno obstaja možnost, da se ti zgodi kaj romantičnega. Že to, da ti je kdo všeč, je izziv, kajti del staranja je sitnarjenje. Potem je tu še slaba prebava pa zobje ti padejo ven, nenadoma ugotoviš, da potrebuješ slušni aparat, počutiš se neprivlačno. Potem pride mimo nekdo, ki reče: Oh, kako lepo si videti danes! To me poživi in lažje si rečem, no, saj bo šlo, to bom prebrodila! Prebrodila bom, ker imam razlog, da se potrudim. V resnici se postaraš šele, ko ugotoviš, da ni več razloga, da bi se prebila še čez en dan, in da bi rada zaspala z določeno mero dostojanstva. Sprejmeš pač dejstvo, da bo telo enkrat odšlo, ampak dotlej osebnost ostane. In značaj tudi ostane. To je moj kratki prispevek k staranju.
