SVET IN MI
Akcija nekdanjih funkcionarjev nogometa
Starost prej ali slej dohiti vsakogar, nekdanji nogometaši in ljudje, ki so življenje preživeli v ozadju nogometa, skrbeli za priliv denarja, za nakupe dobrih nogometašev, funkcionarji, niso izjeme.
Nekaterim od nekdanjih funkcionarjev švedskega nogometnega kluba AIK je prišlo na misel, da bi iz ozadja lahko naredili nekaj dobrega zase in svoj nekdanji klub.
Na Švedskem je navada, da otroci na začetek tekme za roko pripeljejo vsak svojega tekmovalca. Otroci so maskota, ki nogometašem prinaša srečo. Ne pa tudi denarja. Zato so nekdanji funkcionarji, znani iz zgodovine švedskega nogometa, nadomestili otroke in sami pripeljali svoje varovance kluba AIK na tekmo prve švedske nogometne lige. In jim prinesli srečo oziroma zmago.
Dogodek je vzbudil medijsko pozornost predvsem zaradi tega, ker je v ozadju ideja, da bi ostarele, gibalno manj sposobne ljubitelje nogometa iz domov za starejše brezplačno pripeljali z avtobusi mestnega prometa. Kot je rekel eden izmed pobudnikov te akcije: »Marsikdo med nami zaradi različnih razlogov ne more sam priti na ogled nogometne tekme, kar pa ne pomeni, da je ugasnilo zanimanje za nogomet in klub.«
Predsednik kluba AIK, ponosen na družinsko sekcijo, iz katere klub črpa mlade nogometaše, otroke in mladostnike, pa je dodal, da v klubu nikoli ne bodo pozabili generacije, ki je postavila temelje za enega najboljših nogometnih klubov.
Srečno življenje v jami
Na obrobju dvomilijonskega mesta Nančong v kitajski provinci Sičuan živi zakonski par na strmem pobočju bližnje gore. Ko sta se Liang Zifu in Li Suying pred 54 leti poročila, nista imela ničesar. Pogrnila sta si z listjem v jami, ki sta jo odkrila na pobočju gore. Dnevi so minevali, nikoli se nista odselila. V jami je bilo pozimi prijetno toplo in sveže v poletni vročini. Tu ju tudi nihče ni vznemirjal in tako sta sredi Kitajske vzgojila štiri sinove, čeprav je bila v tistem času prepoved drugega otroka v veljavi. Vsi štirje sinovi so pridni in ubogljivi delavci, poroča Internet NetEase.com. Oba zakonca še vedno živita v jami, ki nima v bližini niti tekoče vode. Špartanski način življenja in zadovoljstvo s tem, kar ju obdaja, sta očitno več kot dovolj, odklonila sta ponudbo mesta, da se odselita v stanovanjski blok. Tukaj bova ostala, dokler bova živa, je rekel 81-letni Liang Zifu, njegova štiri leta mlajša žena Li pa je ob tem prikimavala in se smehljala.
Ta jama in kamni v njej, na katerih sediva, to je najin dom, ničesar ne potrebujeva razen drug drugega, sta povedala pred TV-kamero, ki sta jo videla prvič.
Kohabitat – komuna za starejše
Sostanovalstvo starejših je desetletje stara ideja, ki pa se v Evropi ni prijela, le redki so primeri v Nemčiji in Franciji, kjer so starejši zapustili svoja domovanja ter se naselili v večjih in zanje prirejenih hišah ali velikih stanovanjih s skupno dnevno sobo in kuhinjo.
Povsem drugače so zastavili idejo v Kanadi, ki se več kot desetletje trudi starejše prepričati, da bo življenje lepše, če bodo živeli skupaj, se skupaj veselili, si skupaj delili skrbi, šale, hrano, čistilko, negovalce in prevoze do zdravnika ali na izlet, in to tako, kot si sami želijo, ne kot jim narekujejo v domu za starejše.
Na začetku marca so v slikovitem mestecu Sooke ob atlantski obali odprli veliko stanovanjsko hišo, narejeno iz lesa in po željah stanovalcev, ki so se odločili, da bodo živeli skupaj. Nekaj več kot 30 dvosobnih apartmajev, razporejenih v dveh nadstropjih, je sprejelo okrog 40 stanovalcev.
Vselitev novih stanovalcev je pospremilo veliko sorodnikov in prijateljev, dogodek je ovekovečila lokalna radijska postaja, o tem so pisali po vsej Kanadi. Britanska Kolumbija je v Kanadi odprla novo poglavje sobivalnih želja starejših Kanadčanov. Mladi arhitekti imajo naročil, da komaj dihajo, mesta, kjer že rastejo nove po pravilu ekološke stavbe, pa rade odstopajo prostor za gradnjo na obrobju, kjer je dovolj zelenih površin za parke, sprehode, vrtičkarstvo in podobno.
Odgovor na vprašanje, zakaj se je v Kanadi ideja prijela in se širi hitreje, kot je kdor koli pričakoval, je enostaven: o tem, kako bodo bivali, so odločili starejši sami, v primerjavi z dosedanjimi poskusi pa so tako o zemljišču kot o načinu gradnje in vsem, kar je za bivanje človeka pomembno, odločali drugi.
Kohabitat v Sookeju je pri vsem tem večgeneracijski, v novi hiši so stanovanja dobili tudi vsi, ki sodelujejo pri oskrbi in negi starejših, od čistilk do kuharic, od medicinske sestre do fizioterapevtov, vsi so pri roki, pošteno plačani, kot je red, pa je tu tudi hišnik, brez katerega se nič ne zgodi.
