SVET IN MI
Staranje s slogom ali mladi po srcu
Spletne strani, namenjene starejšim, pogosto ponujajo kratke ankete, ki takoj pokažejo rezultate, v kateri skupini ste se znašli, če ste odkljukali napačen odgovor na vprašanje. Ena od anket te vrste sprašuje, katero definicijo najbolj sovražite: 1. mlad po srcu, 2. babica/nona, 3. zlati starostnik ali 4. srebrni maratonec. Najmanj zaželena je srebrni maratonec, najboljša pa izbira mlad po srcu.
Dandanes se od starejših pričakuje, da se »lepo« starajo. Starejši naj bi v 21. stoletju še smučali, igrali tenis, tekli maraton, kolesarili na dolge proge, plesali kot nori, se potapljali, raftali ... Tudi v Vzajemnosti smo pogosto navdušeno pisali o stoletnikih, ki so v svoji kategoriji dosegli svetovni rekord v plavanju, teku ... In če si počasen, ker so te leta dohitela, si si tako rekoč sam kriv. Verjetno se ne hraniš pravilno, ne jemlješ dovolj prehrambnih dodatkov, ne razmišljaš dovolj pozitivno ...
Zdelo se je, da bo generacija bumerjev živela hitro in umrla mlada. Pa se je zgodilo, da ta generacija še vedno živi tako hitro, kot je le mogoče, in odriva misel na smrt, kot da je ni. Žal pa so tisti, ki so zaradi tega ali onega že pod rušo, neprijeten opomin vitalnejšim in mladostno razpoloženim, da bodo prej ali slej tudi oni morali za njimi.
»Ne, jaz se ne staram lepo, jaz postajam stara!« zavzdihne ena od vplivnejših novinark nemških spletnih strani za starejše. In kot mnogi je tudi ona naveličana medijskih poročanj o neverjetnih dosežkih ljudi v visoki starosti. Tisti, ki temu ne morejo slediti, ker jih pestijo starostne tegobe (od inkontinence, prostate, artritisa, izkrivljenih in zakrčenih prstov na nogah do bolečih kolen in kolkov, hrbtenice itd.), skratka krhki in nemočni, se počutijo kot izvržki med izvoljenimi. Ne le mediji, tudi družbe starejših se hvalijo, ker so aktivni pohodniki po gorah, športniki in podobno. Vsi ti ustvarjajo vse globlji prepad med onimi, ki tega ne zmorejo. Ni čudno, da nemočni postarani ljudje raje ostajajo doma, osamljenost med starejšimi pa se širi kot epidemija.
Čas je, da mediji nehajo prežati na ekstremne dosežke starejših. Bolje bi bilo kovati v zvezde tiste, ki znajo v starosti živeti lepo kljub telesnim omejitvam, kot je slikarka Carmen Herrera, ki je prodala svoje prvo platno pri 89 letih, ali Barbara Beskin, ki je dobila sanjsko službo v Silicijevi dolini pri 90 letih ...
Čas je tudi, da starejši nehamo ocenjevati drug drugega po tem, kako »mladosten« je kdo videti.
Kot je rekel Martin Luther King: »Upam, da bodo starejši nekega dne živeli v skupnosti, ki jih ne bo ocenjevala po napetosti mišic, ampak po njihovi osebnosti.«
Česa ne smeš reči dementnemu
- Se spomniš, ko smo ...
Na prvi pogled se zdi zabavno brskati po skupnih spominih, a pogosto se dementna oseba ne bo spomnila dogodka, in počutila se bo nelagodno.
Raje reci:
Spomnim se, ko smo ... In mogoče se bo počasi spomnila dogodka.
- To sem ti pravkar povedala ...
Včasih je treba odgovarjati na vedno isto vprašanje dementne osebe. Očitajoč odgovor ni primeren, saj dementna oseba ne ve, da je pred kratkim že slišala odgovor.
Raje ostani vljuden, odgovarjaj, ohrani mirne živce. Bolj kot odgovor je pomembno, da jo nekdo posluša in ji odgovarja.
- Tvoj brat je umrl že pred mnogimi leti ...
Dementna oseba je seveda pozabila, da je nekdo umrl, tak odgovor jo neprijetno spomni na njeno stanje, poskusi raje najti nepomemben razlog, zakaj brata ni tukaj.
- Kaj si delal danes zjutraj?
Človek z demenco se tega ne spomni, znajde se v nerodnem položaju, zato je bolje govoriti o dogajanju v danem trenutku, o čaju, ki ga pije, o ptiču, ki leti mimo okna …
- Ali veš, kdo sem jaz?
Nerodno vprašanje za človeka, ki ne bo znal odgovoriti. Morda bo ime še uganil, ampak to, da gre za sina ali hčer, je že preveč. Lahko da bo vprašanje prišlo v njegovem svetlem trenutku in bo užaljen, češ, kaj sprašuješ take neumnosti.
Raje ga ob prihodu le toplo pozdravi.
In vedno uporabljaj njegovo ime – čim večkrat, tem bolje. To mu daje oporo in samozaupanje.
