SVET IN MI
Praznično družinsko povezovanje
Konec septembra je Francija praznovala svoj prvi nacionalni dan dedkov, babic in vnukov oziroma pravnukov. V koledarju Francozov je le še nekaj prostih dni, ko se nihče ne sklicuje na kak nacionalni praznik tega ali onega. Toda poudarjanje povezav med vnučki in starimi starši, kakršno se je zgodilo 26. septembra, je očitno taka tema, da se je noben medij ne loteva s posmehom ali norčevanjem. Na ta dan so izšle številne nove knjige in romani, ki govorijo o povezavah dveh najbolj oddaljenih generacijah. Na ta dan so založniki postavili na prodajne police številne knjige v dragoceni ali preprosti vezavi, v katere lahko vsak sam nalepi fotografije in popiše bele strani z domačimi, zelo osebnimi spomini na dogodke in leta, ki so že davno minila. Dedek, babica, govorita nam o vaju dveh – spominska knjiga s takim naslovom, naj ne bi manjkala v nobeni družini. Knjiga, v kateri naj bi sodelovali starši vnukov in pravnukov z najstarejšimi v družini. Ta dan pomeni dan utrjevanja vezi, ki so se v prenekateri družini že davno izgubile, pomeni pa tudi tesnejše in bolj konkretno medgeneracijsko družinsko povezovanje. Prihajajo namreč časi, ko bo taka povezanost reševala življenja, ko bo modrost starejših, shranjena v glavah in srcih, nadomestila znanje s spleta, so zapisali snovalci novega nacionalnega francoskega praznika.
Seveda pa ne manjka sodobni komercialni celofanski ovoj: domislili so se simbolnega poustvarjanja narave, sobnega vrtičkarstva, negovanja življenja med štirimi stenami, ki diši po japonski umetnosti posnemanja narave v stekleni posodi.
Povzeto po www.senioractu
Ko čas ne šteje
»Zgodi se, da nekaj minut nekega navadnega dneva pomeni ogromno časa. Ne vem, če bova s Howiejem doživela šest mesecev ali če bova lahko deset let skupaj, toda če pomislim na vse tiste minute, ki so pomembne, imava midva veliko časa.«
Cynthia Riggs je imela 80, Howard Atterbery pa 90, ko sta se po 62 letih ponovno srečala.
Skupaj sta bila, ko je bilo njej 18, on pa je veljal za starejšega gospoda pri 28 letih. Skupaj sta v raziskovalnem laboratoriju določala vrste planktona. Ona je le štiri mesece opravljala poletno delo, nato je odšla. In to je bilo to. Cynthia je šla nazaj v šolo in šele v poznejših letih doštudirala kreativno pisanje. Postala je znana pisateljica, njene kriminalke so šle za med, polne umorov in nakazanih ljubezni, ki se nikoli niso razvile v kaj konkretnega. Potem ji je prišel na misel njen nedokončani ljubezenski primer s človekom, ki se ji je zdel prestar. Sklenila je, da bo malo pobrskala po Googlu.
Seveda če znaš brskati, tudi najdeš ... In tako se je njuna zgodba po dolgih desetletjih nadaljevala po elektronski pošti, končala pa se je, ko si je Cynthia kupila vozovnico za Kalifornijo, da bi obiskala Howieja.
Od strahu so se ji šibila kolena ob misli, kaj si bo mislil človek, ki jo je videl pred več kot pol stoletja v popolnoma drugačnem telesu, in kaj bo sama čutila ob 90-letniku, ki jo je vse življenje čakal, ne da bi se bil poročil. Nikoli ni našel ženske, je rekel, ki bi lahko nadomestila tisto dekle iz laboratorija, tisto nekajmesečno močno in nikoli izpolnjeno čustvo. Cynthio je v življenju doletel 25 let dolg buren zakon, po katerem se je zaklela, da se ne bo nikoli več zaljubila, kaj šele poročila.
»Osvojil me je v hipu. Ko sem ga ponovno zagledala, sem vedela, da je pred menoj drugi del mojega bitja, moje duše. In tako sva se poročila,« je v pogovoru za medije rekla Cynthia. »Kajti to je zgodba, ki je več kot samo ljubezenska štorija, zgodba o odprtih možnostih v času, ko se zdi, da bi moral biti namenjen preteklosti. Midva pa gledava v prihodnost. To je zgodba o upanju, ki je nalezljivo. Tudi zgodba o elektronskih medijih, brez katerih naju ne bi bilo.«
Nikoli ni prepozno, nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo v naslednjem trenutku. Pozorno glej naprej in ne spreglej, lahko se ti zgodi kaj čudovitega.
Howie je umrl slabo leto po poroki.
Povzeto po Senior Planet
