Svet in mi
Priznavanje družinskih skrbnikov
Človeštvo se stara hitreje, kot je bilo napovedano. Število starejših sicer predvidljivo narašča, vendar so problemi, ki vznikajo sproti, za družbo skoraj neobvladljivi. Večina evropskih držav lovi za rep to, kar imenujemo varno in srečno staranje. Med njimi je Francija videti vodilna, saj po hitrem postopku spreminja zakonodajo in uvaja podporo pri nameščanju in izkoriščanju mnogih sodobnih elektronskih pomagal, kar podaljšuje čas, ki ga starejši preživijo doma. Dejstvo je, da nobena država na svetu nima dovolj denarja, da bi ugodila sodobnim zahtevam bivanja v domovih za starejše, v katerih tako v Franciji kot tudi pri nas kronično primanjkuje strokovno usposobljenega osebja, po drugi strani pa so cene domov, ki resno in skrbno bdijo nad starejšimi, le redkim dosegljive.
Francija je v začetku marca potrdila spremembo zakona, s katerim tudi uradno priznavajo pomoč družinskih članov pri skrbi za starejše osebe in jih obravnavajo na enak način kot usposobljene negovalce. V Franciji imajo več kot 15 milijonov družinskih skrbnikov, ki nimajo nobenih ugodnosti: ne plačila ne pravice do dopusta in nadomeščanja med boleznijo.
Parlament je v zakonu sprejel številne pogoje, s katerimi lahko član družine vstopa v profesionalno nego starejšega. Za pridobitev priznanja, da je skrbnik in negovalec starejšega člana družine, bo treba opraviti izpite na seminarjih in izobraževanju.
Hkrati s potrebami starejših narašča število ustanov, ki ponujajo pomoč po meri potreb posameznega človeka. Francoska iniciativa že povezuje hitro rastočo vejo gospodarstva, zasnovano na novih tehnoloških elektronskih možnostih, ne samo na pridobitništvu. Omogočanje varnejšega in srečnejšega življenja starejših je podprto z državnimi financami. Tako so postale cene dosegljive tudi manj premožnim družinam upokojencev (v povprečju stane pomoč med 45 in 80 evri na mesec). Francija namerava v prihodnjih treh letih bistveno popraviti nelepo sliko staranja.
Smeh nima starosti
Pametni telefoni so približali fotografiranje tudi starejšim. Ne le da ujamejo trenutek, ampak lahko fotografijo takoj pošljejo otrokom, vnukom, ki živijo daleč. S sprotno fotografijo je zbledel rek »daleč od oči, daleč od srca«. Ni čudno, da je fotografiranje s pametnim telefonom pri starejših druga od najpogostejših dejavnosti. Pošiljanje sporočil (SMS-ov) in fotografij prek brezplačnih aplikacij, kot sta Whatsapp in Viber, je za upokojenca dobrodošlo, zato ni čudno, da se starejši vse pogosteje vpisujejo v tečaje uporabe pametnih telefonov s poudarkom na fotografiji. Pogosto jih vidiš, kako hodijo po mestu in fotografirajo skrite kotičke, opazujejo perspektivo, iščejo zlati rez in tretjine, fotografirajo v sonce in sence, na koncu pa se tudi sami nastavijo in se smehljajo v kamero ...
A zakaj se vsi poskušajo fotografirati nasmejani ali vsaj nasmehljani? Odgovor je ponudil mladi ruski fotograf Ilya Nodia, ki se je proslavil s portretno fotografijo nasmejanih starejših: »Smeh se ne postara, smeh je vedno lep.« Njegova razstava fotografij, ki je bila do februarja v Evropski hiši fotografije v Parizu, je prikazovala starejše in stare moške in ženske brez retuše, v značilni grimasi, ki jo vsi poznamo, ko se smejemo. Tisoče gub okrog očesnih kotičkov, široko razprta usta, v njih pa zobje, za katere bi težko rekli, da so estetski. A čustvo smeha govori vsakemu opazovalcu o sreči trenutka, ujetega za spomin. Njegove fotografije so dostopne na Pinterestu, tukaj pa le nekaj primerov iz doma starejših v Parizu.
Po Senioractu
