Učim se računalništva, kajti nepismena ne grem na oni svet

Učim se računalništva, kajti nepismena ne grem na oni svet

Zgodbe | avg. '11

Učenje starejših je povezano s številnimi stereotipi. Na primer, da potrebujejo učenje za možganski trening, da si malo »kravžljajo možgančke«, da ne bi zakrneli, otopeli. Zakaj bi bilo učenje starejših tako drugačno od učenja drugih generacij? Zdi se, da vemo, zakaj se zaposleni ljudje izobražujejo v poklicno dejavnem obdobju. Prav tako vemo, zakaj se učijo otroci. Za življenje in za kasnejšo zaposlitev. Tudi starejši se učijo, pa ne zato, da bi urili možgane ali da bi ostali v dobri kondiciji. Takrat, ko kdo rešuje križanke, brska po enciklopediji za pravilnim odgovorom, to počne zato, ker si želi novih spoznanj, ker si želi nekaj doseči, ali zato, ker to pač rad počne. A tudi družba z izobraževanjem starejših veliko pridobi, pravi doc. dr. Dušana Findeisen, predstojnica inštituta za raziskovanje in razvoj izobraževanja pri Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani.

Zakaj se potemtakem učijo starejši?
To vprašanje so nam v 28 letih obstoja univerze za tretje življenjsko obdobje pogosto zastavili. Sprva so nas vsi spraševali in se čudili: le zakaj, zakaj? Še nedavno tega je mlada novinarka vztrajala pri vprašanju: »Gospod, zakaj se učite pri vaših letih?« Pa ji je neki študent odgovoril: »Vse življenje sem se učil za poklic, pa menda imam zdaj pravico, da se učim za življenje?!« Nekdo drug pa ji je odgovoril, da preprosto zato, ker tako mora biti, ker je to dobro. Spet tretji pa je ugotavljal, da zato, ker dela v mladinski organizaciji in želi razumeti mlade. Nekoč, sredi industrijske, proizvodno naravnane družbe se je učenje upokojenih nemalokrat zdelo čudno. Prevladovalo je namreč učenje za poklicno delo. Celo sama sem se čudila – takrat še nisem bila andragoginja – da se odrasli učijo, denimo, za mir, za življenje. Šele ko sem zaplavala v andragoške vode in v izobraževanje, sem doumela  nekatere stvari. Danes je drugače. Zdaj skorajda ne srečamo več človeka, ki se ne bi strinjal, da je učenje potrebno tudi za življenje in ne le za delo. Se pa včasih le zgodi, da študentom univerze za tretje življenjsko obdobje ne ravno dobronamerni znanci ali celo prijatelji zastavijo provokativno vprašanje: »Pa zakaj se učiš? Saj transakcijske analize ali česa podobnega ne boš potreboval na drugem svetu.« Spominjam se, da je dr. Marinka Kremžar, kirurginja in ena prvih predsednic univerze za tretje življenjsko obdobje, ki se je že takrat, pred 28 leti, po upokojitvi šla učit računalništva na Inštitut Jožefa Štefana, na to vprašanje vedno odgovarjala provokativno: »Učim se računalništva zato, ker nepismena ne grem na oni svet!«
Pa pustimo šalo na strani: učenje je odgovor na potrebe, želje, zanimanja. Učenje samo je vedno sprememba: z učenjem se nam spreminjajo mišljenje, odnosi, osebnostne lastnosti, ravnanje. Moji študenti so mi nekoč hudomušno dejali: »Zdaj, ko zelo veliko vemo, zdaj vse razumemo in se drugače vedemo v odnosih do drugih ljudi. Zdaj seveda moramo razumeti ... Kaj pa oni?« Priznali so, da zaradi pridobljenega znanja zdaj ravnajo drugače, mislijo drugače, čutijo drugače, imajo drugačne, številnejše in raznovrstnejše interese. Z učenjem se veča tudi vpliv, ki ga imajo na druge, in posledično se bolj zavedajo sebe. Zadovoljene so njihove višje potrebe, zaradi česar pozabijo, da jih, denimo, kaj boli, pozabijo na drobne skrbi. Samo za primer: nekoč mi je neka študentka dejala: »Sem že hotela ostati doma, ker me je revma priklenila na posteljo, pa sem si rekla: 'Grem, če drugega ne, se bomo vsaj dve uri smejali!« Učenje je lahko tudi sreča in veselje.

Ima pa učenje v kasnejših letih tudi družabni pomen, mar ne?
Mnogim starejšim postane samo po sebi cilj učenje v majhni študijski skupini, kjer se prepletajo bližnji odnosi, tkejo nova in trdna prijateljstva, kjer prihaja do medsebojne pomoči, kjer je mogoče veliko izvedeti tudi mimo teme izobraževanja,. Cilj je lahko tudi samo doživljanje učenja skupaj z drugimi. Ni pomembno, ali bo starejši študent potreboval angleščino za natančno določene cilje, čeprav je tudi teh veliko. Že dejstvo, da izve nove stvari, da se uči, da sodeluje v skupnem razmišljanju in ima možnost oblikovati in izraziti svoje misli brez strahu pred drugimi študenti v skupini, tudi pred mentorjem, ter možnost, da doživi odziv nase, je lahko zelo prijetna izkušnja. Marsikdo drugje ne doživi tega. Tako študijske skupine univerze za tretje življenjsko obdobje pogosto postanejo to, kar v sociologiji imenujemo primarna socialna skupina, takšna, ki lahko v veliki meri nadomesti ali dopolni družino ali izgubljeni delovni kolektiv. Ker po upokojitvi nimamo več delovne skupnosti, kolektiva, postane študijska skupin pomembna za naše študente. Že zelo zgodaj smo na univerzi spoznali nekaj, kar so kasneje potrdile naše, pa tudi evropske raziskave, namreč, da je v izobraževanju starejših v tretjem življenjskem obdobju pridobivanje znanja enako pomembno, kot so pomembni odnosi, ki se tkejo ob učenju.

Znanje in druženje, znanje in odnosi – to je torej tisto, kar je pomembno?
Tako je. V skupinah odraslih ali mladih, ki se izobražujejo, odnosi ne igrajo tako pomembne vloge, preprosto zato ne, ker smo v teh drugih življenjskih obdobjih ponavadi zasičeni z odnosi. Sila pomembno je, da imajo starejši občutek, da napredujejo, da si z novim znanjem v življenju pomagajo, bolje razumejo same sebe in svet okoli sebe, da se razvijajo skupaj s tem svetom. Za tkanje odnosov se starejši študenti v svojih skupinah zelo potrudijo, pa tudi mentor je zelo odgovoren za to, da se ti odnosi razvijejo, da jih zna uravnavati in da zna skupino iz zbora posameznikov pripeljati v kolektiv. Niso vsi mentorji andragogi, vsi pa so ugledni strokovnjaki na svojih področjih, umetniki, priznani novinarji, strokovnjaki, zaposleni v različnih javnih ustanovah, izvedenci za specifična raziskovalna področja. So vseh starosti in imajo različno poklicno in strokovno zaledje. Toda vsi mentorji morajo biti naklonjeni starejšim in morajo jih spoštovati. Tudi ne smejo imeti odpora do lastnega staranja, sicer razpade taka študijska skupina. Redko, a se vseeno dogaja, da se skupina upre ali tiho razide. Zato mora mentor poleg študijskega področja in navdušenja za lastno učenje in napredovanje tudi dobro poznati vprašanja starejših in dinamiko skupine. V ta namen mentorje tudi nenehno izobražujemo. Če že vodijo skupino, morajo zaznavati odnose, morajo sproti omejevati negativne vzgibe in narediti prostor za pozitivne, torej morajo ustvariti možnosti za povezovanje. Tudi študenti sami včasih priznajo, da mentorjem ni lahko. V študijski skupini za ustno zgodovino ali, denimo, pri umetnosti pripovedovanja včasih nastanejo občutljive situacije. Primer: pri ustni zgodovini, ko so proučevali način življenja v povojni Ljubljani, se je nenadoma razkrilo, da v tistih časih vendarle niso bile vse družine enake, da so nekatere uporabljali srebrn pribor, druge pa stranišče na štrbunk. Ob tem so se porodila tudi negativna čustva, ki jih je bilo treba obvladati. Mentor mora biti temu kos. Predvsem pa mora dati krila pozitivnim doživetjem.

Kako se uči mlad in kako starejši človek?
Pri 20, 40, 60 ali 80 letih se učimo drugače. Ne zato, ker smo različno stari, ampak zato, ker smo prehodili določeno življenjsko pot, ker smo v drugačni življenjski situaciji, ker na drug način potrebujemo znanje. Mlad človek večino v šoli pridobljenega znanja potrebuje za kasnejše potrebe, ki bodo nastopile ali tudi ne. Zato je razumljivo, da ni enako motiviran za učenje, kot so motivirani starejši, ki v tem izobraževanju iščejo odgovor na zdajšnja vprašanja in so veseli, če jih dobijo. Starejši v izobraževanju tudi preverjajo vrednost znanja, ki so ga pridobili v preteklosti. Starejši so že dolga leta državljani sveta. Naučili so se uporabljati faktografsko znanje in to znanje tudi poiskati. Naučili so se predvidevati in znanje povezovati z življenjem. Zato so starejši izjemno dobri učenci, čeprav naj bi se po stereotipu učili slabše kot mlajši in srednje stari odrasli. Včasih tudi sami začnejo verjeti, da so njihove učne sposobnosti manjše, kot so bile nekoč. Vendar se to dogaja pod vplivom okolja, ki včasih starejšim skuša dopovedati, da je njihovo znanje manj vredno. Zakaj manj? Ali zato, ker je namenjeno življenju in ni namenjeno zgolj delu? Rekla bi, da je to znanje prav zato celo več vredno.

V čem se učenje starejših razlikuje od učenja mlajših?
Razlikuje se po preživetem, po znanju, ki si ga je starejši pridobil v preteklosti z dolgim učenjem sredi življenja – temu v strokovnem jeziku pravimo socialno učenje. To znanje starejšemu izjemno pomaga, kar najbolje zaznamo pri nekaterih študijskih programih. Če si se v življenju na različne načine naučil več jezikov, se nedvomno laže učiš naslednjega. Kdor se je velikokrat vprašal o medsebojnih odnosih, kdor je veliko razmišljal o tem, kaj se mu dogaja, ta bo tudi znal v študijskem krožku Medsebojni odnosi ponazoriti teorijo, ki temelji na transakcijski analizi. Nekdo, ki si je v življenju pridobil veliko ročnih spretnosti in se prežel s kulturo različnih okolij, bo v študijskem krožku Človek in njegove pisave verjetno besedila oblikoval drugače kot nekdo, ki je mlajši. Kultura pušča sledi. Usedline pridobljene kulture in prej pridobljeno znanje se laže izrazijo pri študiju v tretjem življenjskem obdobju. To je očitno zlasti v študijskih krožkih ustne zgodovine, kjer starejši izpričujejo svoje znanje in izkušnje o preteklosti, ki so jo doživljali skupaj, a vsak na svoj način, iz ustno izrečenega pa nastane zapisani zbornik ustne zgodovine. Zapisi o preteklem življenju prejšnjih generacij, zgodovina, ki sicer ne bi bila zapisana in bi umrla s temi ljudmi, ostane živa kot pričevanje nekega časa, iz česar se vsi lahko veliko naučimo.

Starejši se učijo, izobražujejo zato, da se lahko prilagajajo svetu okoli sebe. Ta se spreminja in če se z njim vred ne spreminjajo tudi starejši, so odrinjeni na rob. Če se torej ne izobražujejo, obstanejo in sami sebe zrinejo na obrobje?
Da, učenje je za starejšega človeka pomembno, kajti brez učenja se ne bi spreminjali, svet okrog njih pa se spreminja, še zlasti danes, sredi družbe tveganja. Med preteklo industrijsko in zdajšnjo postmoderno družbo je velika razlika: v preteklosti smo se spraševali, v kolikšni meri ustrezamo pričakovanjem, zdaj pa se sprašujemo, ali bomo nekaj znali, ali bomo sposobni, nekaj narediti. V preteklosti so prevladovali pojmi disciplina, ubogljivost, vztrajnost ipd, dandanes pa dvom o tem, ali bomo nekaj znali, ali bomo sposobni. Od tod pri vseh generacijah potreba po novem znanju, kajti znanje pomirja strahove. V družbi tveganja, kot jo imenuje nemški sociolog Ulrich Beck, so vse generacije v istem čolnu in vse generacije potrebujejo znanje, da se lahko soočijo s tveganjem.

Kako bi prepričali dvomljivce o nujnosti učenja starejših?
Tistim, ki dvomijo, da je učenje starejših potrebno, moramo povedati, da so minili varni, predvidljivi industrijski časi. Minili so časi, ko smo si znanje nabrali v času šolanja in smo nato v predvidljivih delovnih in življenjskih razmerah živeli do konca življenja. Kdor se ne želi učiti, kdor se ne želi spreminjati, kdor ne želi ali si ne upa tvegati, v resnici najbolj tvega. To bi morali imeti pred očmi. Pa tudi to, da morajo biti starejši v starajoči se družbi izobraženi in se morajo izobraževati, kajti ni družbe, ki bi si lahko privoščila starejše, ki bi se nehali izobraževati. To bi osiromašilo starejše in vse druge generacije.
Po stereotipu pravimo, da se starejši izobražujejo za svoje dobro počutje, zdravje ... Kakor da izobraževanje ne bi imelo povezave z družbo! Znanje starejših se pretaka v druge generacije. Še posebej, če so ti starejši številni, je pomembno, da se njihovo znanje gradi in je na voljo njim in s tem tudi drugim generacijam. Pravilnost takega pogleda potrjuje veliko primerov. Marsikateri starejši študent nam na primer pove, da so se zaradi učenja spremenile razmere v njegovi družini. Odrasli otroci zdaj večkrat prihajajo na skupna nedeljska kosila, da bi od staršev izvedeli, česa so se tisti teden naučili, denimo o vzgoji otrok, kajti sami nimajo časa za tako, v življenje obrnjeno izobraževanje.
Pa še ena korist je od izobraževanja v poznejših letih. Človek potrebuje v življenju določeno strukturo, z rednim izobraževanjem pa se mu čas strukturira. Tudi če prihaja na univerzo za tretje življenjsko obdobje le enkrat na teden, se ob tej dejavnosti strukturirajo še vse druge. Potreba po strukturi je človekova temeljna potreba in če je nima, se počuti slabo. Z vsakim študijskim srečanjem se veča zanimanje za tematiko, povečajo pa se tudi drugi interesi. Med enim in drugim študijskim srečanjem se človek uči samostojno - z branjem časopisov, gledanjem filmov, prebiranjem literature; lahko pa se uči tudi s kakim sošolcem ali sošolko. Tudi to daje strukturo in smisel življenju. Na študijskem srečanju pa tako pridobljeno znanje lahko starejši predaja tudi drugim.


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media