Za dober sir je pomemben dober kotel

Zgodbe | apr. '17

Do družine Jeram v Podgoro nas pelje pot skozi Poljansko dolino – mimo Tavčarjeve domačije, Visokega in Hotavelj, kjer je eno od izhodišč za Blegoš. To goro Tone Jaram obišče tudi dvajsetkrat na leto, včasih gre z njim tudi žena Milka. Malo naprej od Hotavelj pa sta družinska hiša in delavnica, ki jo je oče že nekaj let nazaj predal sinu Simonu.

Pred hišo je ogromno palčkov in drugih pravljičnih bitij, ki jih gospa Milka že dolgo zbira: »Palčke imam rada. Ko sem dobila prvo priložnost, sem ga kupila in potem še enega in še enega ... Nekoč me je mož peljal v Radgono k znanemu izdelovalcu palčkov, toda prišla sva prepozno. Pa sem vztrajala, ga poklicala po telefonu in prišla do želenih palčkov.«

Sirarne in še marsikaj

K družini Jeram smo se napotili, ker smo izvedeli, da že tretji rod dela zelo kakovostne, zato tudi zelo iskane sirarske kotle. Kajti ni vseeno, v kakšnem kotlu nastajajo jogurti, skuta, siri – mehki ali trdi. Veliko je seveda odvisno od kakovosti mleka, od priprave tega za predelavo, ogromno pa tudi od sirarskega kotla. Če je ta iz slabšega materiala, ki ga je tudi težko očistiti, se bo to kazalo v kakovosti in okusih. Samo vrhunski material za kotle omogoča vrhunske izdelke polnega okusa. Tisti, ki so imeli priložnost primerjati sire iz slabših in boljših kotlov, pravijo, da je razlika zelo velika. No, gospod Tone je bolj redkobeseden, ko beseda nanese na primerjave. Nekoliko bolj se razgovori njegov sin Simon in poudari predvsem prednost računalniško vodenega postopka. »Ta omogoča kontrolo na daljavo, zato so danes sirarne zaprt in higiensko neoporečen prostor. Nekoč pa so kmetje pripravili surovino za sir, odšli na njivo, prišli pogledat nazaj v sirarno, kaj se dogaja, šli v hlev in spet nazaj v sirarno ...«

Simon nadaljuje dejavnost, ki jo je začel ded Andrej in nadaljeval oče Tone – to je strojno ključavničarstvo, stavbno kleparstvo, preoblikovanje kovin in izdelovanje kotlov. Vse pa se je pravzaprav začelo z zadnjimi, torej s kotli. Tonetov oče Andrej Jeram je bil zelo napreden človek. Hitro je vedel, da se ob povečani oddaji mleka – takrat so vsi kmetje mleko oddajali zadrugam – povečuje potreba po cisternah, v katerih so s kamioni odvažali zbrano mleko. Cisterne za prevoz mleka, s katerimi je dopolnil svojo dejavnost, je začel izdelovati okoli leta 1965, z veseljem pa so mu pomagali tudi otroci, najbolj pa sin Tone. Tone se se je po končani šoli zaposlil pri očetu, in ko je imel komaj 17 let, je moral nepričakovano prevzeti očetovo delavnico. O tem času noče govoriti, vendar je čutiti, da ni bilo lahko. Toda delavnost, vztrajnost in inovativnost so ga peljale naprej k uspehu.

Plesali so do lukenj v čevlju

Ženo Milko je spoznal na veselici – zbližala sta se ob plesu in tudi kasneje sta veliko in lepo plesala. Pripovedujeta, da je bilo včasih vsak konec tedna zabavno, plesali so ob živi glasbi in po vaseh so delovale igralske skupine, ki so pripravile kar nekaj iger na leto. Gospa Milka kar zacveti, ko se spomni tistih časov, saj ji ples še vedno veliko pomeni: »Plesati me je naučil moj ded. Takoj ko smo doma zaslišali glasbo, sva se že zavrtela ...« Ded pa je bil tudi pravi pravljičar; ko so se otroci zbrali pri peči, je že začel pripovedovati. Ni čudno, da so gospe Milki palčki tako ljubi! Gospod Tone pa doda, da so vsak teden plesali od četrtka do nedelje: »Verjetno nisem bil edini, ki je imel luknjo v podplatu, in za naslednji konec tedna sem moral kupiti nove čevlje.« Zdaj je le malo priložnosti za ples, pa tudi klekljata ne več toliko, kot sta nekoč. Občudujem Milkine klekljane izdelke in poslušam Tonetovo pripoved, kako so ga med dolgimi zimami mama in sosede učile vrteti kleklje. Čeprav je že dolgo od tega, bi verjetno še znal kaj ustvariti, pa modro odgovori: »Nikoli ne reci nikoli!«

Seveda pa se niso samo zabavali, daleč od tega. Gospa Milka je bila zaposlena v proizvodnji LTH, kjer je sprva vihtela tudi kladivo, kasneje pa je bila na kontroli kakovosti. Doma pa je bilo veliko dela z družino, saj imata tri otroke. Imeli so tudi vola za domače meso in kokoši pa še njivo povrhu, ki jo Milka še vedno rada obdeluje. Tone pa je imel vedno veliko dela v svoji delavnici. Včasih mu je pomagala tudi žena, zdaj pa rada pomaga tudi sinu. »Kar všeč mi je, da še zavihtim kladivo, vendar le za kakšno uro, več pa ne.« In še doda, kako vesela je, da malice za zaposlene v delavnici niso več njena skrb. Čeprav je nekoč rada in veliko kuhala, je zdaj drugače. Tone pa doda, da še vedno skuha najboljše ajdove žgance na svetu.

Tretji rod

Simonova družina živi skupaj s starši, zato se Milka in Tone veliko ukvarjata s tremi vnukinjami. Dopoldne sta štiriletna Lara in triletna Teja v vrtcu, devetmesečna Karin pa je že pozirala za skupinsko fotografijo. Te tri deklice so prinesle v hišo veliko veselja, a tudi »sladkih obveznosti«, saj dedek in babica hodita po njiju v vrtec. V vrtcu imajo tudi plesne vaje in čudovite nastope. Torej se plesni talent uspešno prenaša naprej. Seveda pa ne smemo preskočiti očija Simona in mamice Jožice, ki sta se – tako kot Milka in Tone – spoznala na veselici. Tudi onadva rada plešeta, pa imata trenutno za to malo priložnosti in tudi premalo časa. Jožica je sicer na porodniškem dopustu, kmalu pa bo morala v službo, zaposlena je pri pošti. Simon pa v delavnici ustvarja vse dni. Če le lahko, si privošči plavanje – to je njegovo veselje. Tako kot je njegovo veselje razvijanje še boljših izdelkov. Pojasni, da ne izdelujejo samo kotlov, ampak celotno opremo za sirarne, in da je vsako naročilo unikatno. Danes imajo že sodobne stroje, ki pomagajo, da je delo hitreje in lažje opravljeno, bistvo pa je še vedno v ročni obdelavi materiala, zato bodo to tradicijo tudi ohranjali.

Ko pojasni vpliv materiala, obnašanje tega in možnosti, ki jih ponuja, spoznavam, kako natančno je delo pri mlečnih izdelkih. Oba z očetom obvladata izdelavo vseh mlečnih izdelkov, v vseh teh letih sta postala tudi dobra poznavalca in prava ocenjevalca teh dobrot. Ker sta perfekcionista, sta kotle izdelala do popolnosti, zato imajo oznako slovenske in evropske kakovosti, prejela pa sta tudi vrsto domačih in mednarodnih priznanj, tudi zlato agro.

Kotle in sirarsko opremo tudi izvažajo – zanimivo, da precej v nekdanje republike, kjer je očitno odnos do kakovostnih mlečnih izdelkov zelo visoko postavljen. »Kaj pomeni dober kotel, ve sirar, ki ima veliko izkušenj. Sprva vsak išče najcenejšo rešitev, potem pa na napakah spozna, da je vložek v kakovosten material pogoj za kakovosten izdelek. Oče Tone se spomni časov, ko je material nabavljal še v Železarni Jesenice, in čeprav ni bilo omejitev, saj takrat niso bili predpisani tako rekoč nobeni standardi, se ga je trudil obdelati tako, da je bil še kakovostnejši, da ga je bilo lažje čistiti in je dal boljši rezultat. In v tem duhu nadaljuje tudi njegov sin.

Simon je od malega vedel, da bo nadaljeval očetovo delo. Po šolanju je prevzel delavnico in oče je bil do upokojitve zaposlen pri njem, kasneje pa tudi brat. Seveda pa je oče Tone še vedno navezan na delavnico, saj je v njej ogromno njegovega dela in življenja tako kot tudi dela njegovega očeta Andreja.

Četrti rod

Danes pa že Simonovi starejši hčerkici hodita po delavnici in radi »pomagata«. Za zdaj kažeta prav neverjetno veselje, pravi oče. »Če bo tako, se nam za nadaljevanje ni bati, saj tudi dekleta danes posegajo po delih, ki so bila še ne dolgo nazaj le moška.« Če se bosta pa premislili, bo morda nekoč v hišo prišel kakšen zet, ki ga bo to delo zanimalo ... Ko pa Lara in Teja nista v delavnici, uživata na travniku, kjer že vse cveti, nabirata regrat in travo za kure, ki jih radi hranita, pojeta, plešeta in se igrata s Karin. Mamica Jožica ima s tremi deklicami veliko dela, a tudi veliko veselja, tako kot babica in dedek. Ko le ima čas, pocrklja svoje punčke tudi Simon, toda njegov delovnik traja kar ves dan. Komaj dohaja naročila, ki prihajajo od vsepovsod. Saj se dober glas sliši v deveto vas.

Lidija Jež, fotografiji: osebni arhiv družine Jeram