Ob Sotli z veselim srcem
Obsotelje je obrobje Slovenije, saj se šele v zadnjih desetletjih začela zmanjševati odmaknjenost in zapostavljenost teh krajev. Od dolenjskega Čateža se najprej peljem z menda edinim slovenskim javnim brodom čez Savo v štajersko vas Mostec in zavijem v mejno Dobovo. Od tam pa na sever skozi Kapele, grozd vasic nad zaščiteno gmajno Jovsi, ki je pogrnjena kaka dva kilometra od naselij proti Sotli. Pri Župelevcu se cesta sicer približa Sotli, a reke ni videti, njena ozka in silno vijugasta struga je vsa obraščena z grmovjem. Tu se začenja Bizeljsko, pokrajinica, ki slovi po žlahtnih vinih in prikupnem naravnem okolju.
Velja se sprehoditi na bližnji Hribček, ki je komaj kaj visok. To je tisti hribček, ki nastopa v pesmici, da ga bom kupil in trto sadil ... Tu je namreč v prvi polovici predprejšnjega stoletja kaplanoval Anton Martin Slomšek in je v dobri gostilniški družbi spesnil to pesmico.
Največja znamenitost Bizeljskega so repnice, luknje ali kar prave votline, izdolbene v kremenčevem pesku. V njih so nekoč hranili repo in krompir, danes pa tudi vino, saj sodi niso več leseni in so kos vlagi.
Cesta se potem vzpne na preval med Orlico in Kunšperško goro. Na desno drži kratka cesta do slikovitega in še kar ohranjenega Bizeljskega gradu. Na levo stran pa se s prevala vzpenja cestica pod Svete gore, ki so bile nekoč zelo obiskan božjepotni kraj. Poleg velike Marijine cerkve so tam še štiri cerkvice, nekatere zelo stare in umetnostno pomembne.
Z bizeljskega prevala se cesta spusti v Bistrico ob Sotli. Pod vasjo je veliko razpotje; najbolj desna cestica zavije v slikoviti Kunšperk; na levo cesta ob kozjanski Bistrici vodi v Podsredo in v Kozje, na desno pa dobra dva kilometra ceste peljeta čez mejo v Titov Kumrovec.
Peljem se po ozki ravnici med Sotlo in kozjanskimi griči, kjer na slemenih gnezdijo gručaste in raztresene vasice ter seveda vsepovsod med trtami tudi hrami in zidanice. Nato zavijem v hrib po cesti, ki sicer drži v zgodovinski Pilštajn, domnevni rojstni kraj grofice ali svetnice Eme. Na slemenu stoji Virštajn, kjer je v nekdanjem lovskem in vinskem dvorcu grofov Celjskih dobra gostilna Banovina.
Ob glavni sotelski cesti leži potem Imeno, potem pa je za dolgim ovinkom že Podčetrtek.
