Starejšim voznikom možgani delajo precej počasneje
Naš pogovor
Kar tretjina voznikov na slovenskih cestah je starejša od 60 let, večina ima že dolgo vozniški izpit, a vozniškega znanja ne obnavlja. Osvežitev znanja bi bila za vse, ki so delali izpit pred 30 ali 40 leti, nujna, najlažja pot pa je tečaj varne vožnje. Šolo varne vožnje je pred slabimi tridesetimi leti v Slovenijo pripeljal Brane Küzmič, legendarni slovenski tekmovalec v reliju, ki je v nekdanji Jugoslaviji osvojil kar petnajst naslovov državnega prvaka, leta 1979 so ga razglasili za najboljšega voznika avtomobilov znamke BMW v Evropi. Od tekmovanja se je poslovil po hudi nesreči leta 1991 in v naslednjih letih ustanovil šolo varne vožnje, ki je z njim in številnimi inštruktorji prerasla v dobro delujoči državni projekt. Letos bo dopolnil 76 let, torej se že tudi sam uvršča med starejše voznike in se srečuje z mnogimi občutji, tegobami in pomisleki, ki pridejo z leti.
Kateri avto vozite?
Zadnjih pet let vozim Hundayevega tucsona in sem zelo zadovoljen z njim, sem pa seveda v življenju vozil mnoge avtomobile: od prve katrce, zastave 101 in znamenitega hrošča do različnih tekmovalnih avtomobilov. Dolga leta je bil moj tekmovalni avto znamke BMW, nato Renault.
Vprašanje sem vam postavila zato, ker v delu javnosti obstaja mnenje, da se veliko starejših voznikov odloča za športne terence, ki pa so zanje pogosto prezahtevni in pretežki.
Ljudje si tovrstne avtomobile kupijo zato, ker so visoki, udobni in tudi varni. Telo pa s staranjem zahteva prilagoditev. Refleksi so počasnejši, bolj smo okorni, tudi možgani delujejo počasneje. Tega se moramo zavedati. Težji in večji avto je varnejši, današnji avtomobili so opremljeni s sodobno elektroniko, dobrimi zavorami, boljšimi varnostimi pasovi in množico dodatnih stvari, ki omogočajo varnejšo in udobnejšo vožnjo. Še vedno pa je seveda voznik tisti, ki sede v avto in vso to tehniko in tehnologijo upravlja.
Kako se vaša današnja vožnja razlikuje od tiste pred leti, ko ste bili mlajši?
Ko si mlad, si seveda strašno želiš voziti, sam sem že pri petnajstih letih sedel v avto in se z njim tudi obrnil na streho, takrat sem bil še vajenec za avtoelektričarja, nisem imel izpita in avto ni bil moj. Mladost pač. Seveda so bili avtomobili takrat povem drugačni, in tudi hujših posledic po tisti vožnji ni bilo. Kot tekmovalec sem bil seveda zelo hiter in hitro sem vozil tudi takrat, ko nisem tekmoval. Hitrost je bila moja strast. Zadnja leta pa vozim počasneje, hitreje od 140 kilometrov ne peljem, čeprav moj avto zmore več. Zavedam se svojih omejitev, sicer pa sem v pokoju in se mi nikamor več ne mudi, tudi divjanja sem imel v življenju dovolj.
Kako pa se znajdete na avtocesti? Mnogi vozniki, in to ne samo starejši, se je izogibajo zaradi gostega prometa in velikih hitrosti.
Avtocesta mi ne predstavlja nobenega problema. Problem pa so vozniki na avtocesti. Zavedati se moramo, da je danes ogromno prometa, več kot ga je bilo kadar koli do zdaj. Večina voznikov na avtocesti ne vozi pravilno, ker se po prehitevanju ne vračajo nazaj na vozni pas. Če vzameva samo vožnjo iz Maribora do Kopra, si kot voznik zelo malo časa na voznem pasu. Večino časa voziš po prehitevalnem pasu, tam pa vozniki vozijo prepočasi in se po prehitevanju ne vrnejo nazaj na vozni pas, pač pa ostajajo na prehitevalnem in s svojo prepočasno vožnjo ustvarjajo dodatno gnečo. Potem drugi vozniki za njimi izgubljajo živce in hupajo, to pa ustvarja slabo voljo in nervozo. In tega se marsikateri voznik ustraši.
Avtomobili so vse hitrejši, večji, izpopolnjeni z elektroniko in opremljeni s številnimi dodatki. Ali smo se vozniki prilagodili tem novejšim, boljšim in varnejšim avtomobilom?
Morda se pogosto preveč zanašamo na avto. Vse to, kar je danes vgrajeno v avto, so samo pomagala vozniku, konec koncev je še vedno človek tisti, ki sede za volan. Mnogi vozniki so miselno ostali z znanjem iz časov, ko so sami delali vozniški izpit. Zato pravim, da bi moral vsak voznik ob nakupu novega avtomobila na tečaj varne vožnje.
Leta 1991 ste končali uspešno kariero poklicnega relivoznika. Kaj vas je spodbudilo, da ste se odločili za šolo varne vožnje?
Ko sem nehal tekmovati, sem želel ostati v avtomobilizmu, razmišljal sem, česa bi se lotil. Imel sem tudi svojo avtoelektričarsko delavnico, a v času, ko sem tekmoval, sem se o avtomobilih res veliko naučil, poznal sem ogromno ljudi, želel sem ostati v tej panogi, nisem pa zagotovo vedel, kaj bi počel. Ko sem bil v Nemčiji na nekem tečaju, sem se prvič srečal s pojmom varne vožnje in med drugim s pojavom fizike pri vožnji, česar prej sploh nisem poznal, čeprav sem bil dolgoletni tekmovalec. Zame je bilo marsikaj novega in rekel sem si, če bi vse to prej vedel, bi lahko bil tudi kot tekmovalec boljši. Bil sem prepričan, da bo to zanimivo tudi za Slovenijo. V Nemčiji je bilo to že zelo razvito, delali so v okviru ministrstva za promet. Povprašal sem nekaj svojih kolegov tekmovalcev, ki so v tistem času tudi nehali tekmovati, in sem jih navdušil. Zbrala se nas je skupina desetih ljudi, ki smo šli na izobraževanje v Nemčijo. Za nami so te tečaje začeli izvajati tudi Italijani in zanimivo je, da so bili tudi njihovi prvi inštruktorji varne vožnje nekdanji tekmovalci. Lahko se pohvalimo, da smo bili v Sloveniji med prvimi, in sicer takoj za Nemčijo in Avstrijo, ki smo začeli izvajati treninge in tečaje varne vožnje.
Koliko časa je trajalo to izobraževanje?
Dobro leto smo se izobraževali v tujini, potem smo nadaljevali doma, saj je bilo cenejše, če so njihovi inštruktorji prihajali k nam. V Ljubečni pri Celju, kjer je bil tedaj največji poligon za avtošole, ki je deloval pod okriljem Zveze društev šoferjev in avtomehanikov Slovenije, smo uredili poligon za potrebe našega izobraževanja, kot smo to videli v tujini. Takrat je bilo v Sloveniji še nekaj močnih podjetij, ki so nas podprla in nam pomagala kot sponzorji.
Kako bi na kratko opisali cilj in smisel tečaja varne vožnje?
Osnovni namen je bil in ostaja usposobiti voznike za boljšo in varnejšo vožnjo. Vozniki na poligonu, v varnem okolju pod vodstvom usposobljenih inštruktorjev s svojim avtomobilom doživijo razmere, ki se jim lahko zgodijo na cesti, v realnem prometu. Tako pridobijo znanje in samozavest, da bodo znali na cesti ustrezno reagirati. Na tečaju spoznajo ogromno novih stvari, med drugim tudi to, kako se avto obnaša v različnih okoliščinah, na primer v dežju, vetru, ob poledici, nenadnem nalivu, na spolzki cesti.
Na poligonu se vse dogaja pri nizkih hitrostih, tj. 30, največ 40 kilometrih na uro, na gladkih površinah ob motnjah, ki so v prometu normalne. Pri majhni hitrosti simuliramo tisto, kar se nam utegne zgoditi na cesti pri veliko večji hitrosti. Tako spoznaš, kako se obnaša tvoj avto in kako moraš reagirati. Zelo poučno, vsi bi morali to poskusiti. Tisti, ki pridejo na tečaj, so navdušeni. Po praktičnem delu inštruktorji z vozniki predebatirajo vse vaje, opozorijo na napake, priporočijo izboljšave. To je res zanimiva izkušnja.
Povedal bom zanimivost, nekaj osnovnega, česar mnogi vozniki ne vedo, na primer, katera kolesa pri avtomobilu držijo smer avta. Zadnja kolesa. In če se vam zgodi nesreča in vam na avtocesti poči guma, katera je bolje, da poči? Sprednja. Ker če poči sprednja guma, zadnja kolesa še vedno držijo smer vožnje, ne glede na to, kje je pogon. Če pa poči zadnja guma, se avto obrne na streho. Vse to je uporaba fizike v avtomobilizmu in vse to spoznate na tečaju.
Ali je bilo pri nas težko prodreti z idejo o varni vožnji?
Vsak začetek je težek, imel pa sem srečo, da so me ljudje poznali, mi prisluhnili, razumeli, kaj bo to prineslo in kako pomembno bo za naše voznike in varnost v cestnem prometu. To je bil čas hitrega razvoja novih avtomobilov, ki so postali ljudem dosegljivi, pa tudi povečanega prometa in števila prometnih nesreč. Zelo veliko vlogo je odigral takratni Republiški svet za vzgojo in preventivo v cestnem prometu, ki ga je vodil Janez Winkler. Brez njih ne vem, ali bi nam sploh uspelo. Kajti vso zadevo je bilo treba tudi pravnoformalno urediti, da smo dobili iz Nemčije licence za delo. Kasneje smo tudi mi izobraževali nove inštruktorje pri nas in tudi v številnih drugih državah, na primer v Romuniji, Bolgariji, Makedoniji. Pri tem nas je podprla tudi Evropska unija.
Sam sem imel tedaj veliko predlogov, eden od teh je bil, da morajo mladi vozniki v dveh letih narediti tečaj varne vožnje, kar je uzakonjeno. Ravno tako ideja, da lahko vozniku, ki si nabere kazenske točke, le-te izbrišejo, če naredi tečaj varne vožnje. To so odlične stvari. Želel sem, da bi bil tečaj obvezen tudi za voznike, starejše od petdeset let. En dan na poligonu je povsem dovolj za osvežitev znanja, saj v tem času najprej ugotoviš, da sploh ne veš, katere fizikalne zakonitosti delujejo pri vožnji v različnih pogojih in okoliščinah, in da tudi o sami vožnji malo veš. To pa žal ni bilo sprejeto.
Po podatkih Zavarovalnice Triglav je 70 let tista starost, ko postane voznik bolj rizičen za povzročitev nesreče. V starosti od 84 do 90 let pa celo dvakrat bolj rizičen. Torej bi bila osvežitvena vožnja za starejše zelo potrebna.
Starost je nekaj, kar nas vse čaka, in telo se neizogibno stara. Refleksi so slabši, mišice ne delajo več tako kot nekdaj, velike spremembe se zgodijo v možganih, večina ljudi ima težave z vidnim poljem. Seveda je marsikaj odvisno od življenjskega sloga, a staranje vse doleti. Ob tem pa je pomembno, kakšen voznik je bil ta človek v mlajših letih, kateri avto je vozil in kako varno. Ob nakupu novega avtomobila mnoga znana pravila in načini naše vožnje več ne veljajo.
Zakaj menite, da bi morali vsi vozniki ob nakupu novega avtomobila tudi na tečaj varne vožnje?
Ta moja trditev je še iz časov, ko se je začelo v avtomobile vgrajevati vse več elektronike, in se zato predvsem starejši vozniki niso znašli in je bilo veliko nesreč. Elektronika in dodatki so vozniku v pomoč, ponavljam pa, da sodobnega avtomobila ne moreš voziti tako, kot si vozil starejšega. Današnji avtomobili so povsem drugačni od tistih, ki so jih starejši vozniki vozili v svoji mladosti ali zrelih letih. Tudi če voznik kupi nov avtomobil enakega modela, so razlike zelo velike, tako da bo novi avto težko vozil na star način, novega načina pa ne pozna. In prihaja do stresa, negotovosti, slabe volje in hitro tudi do nesreče.
Čeprav ste se upokojili, pa dogajanje v prometu in na tečajih še vedno spremljate. Kdo prihaja na tečaje?
Zelo veliko zanimanje je bilo že na začetku. Že v začetnem obdobju so se vključevala podjetja, ki so na tečaje pošiljala svoje potnike in sodelavce, ki so veliko časa preživeli v službenih avtomobilih. V nekem obdobju so vsa farmacevtska podjetja poslala svoje potnike na tečaj varne vožnje. Temu so sledila mnoga druga podjetja, in kot vem, še vedno v marsikaterem podjetju zahtevajo, da zaposleni, ki vozijo službene avtomobile, opravijo tečaj. Obisk tečaja spodbujajo tudi zavarovalnice.
Mnogi starejši vozniki priznajo, da jim vožnja povzroča stres, pa vendar jim avto pomeni samostojnost in neodvisnost. Kako naj človek ublaži ta stres?
Na tečaj varne vožnje naj gre (smeh). To so enodnevni tečaji in cena je primerna. Marsikdo od udeležencev na koncu reče, da je škoda, da ni prej prišel. Saj ljudje marsičesa ne morejo vedeti, če se nekaterih stvari niso nikjer naučili in jim ni nihče povedal. Zdaj ta možnost obstaja, zato ponavljam, predvsem starejši vozniki, pojdite na tečaj, en sam dan vam bo vzelo, izvedeli pa boste res veliko novega in uporabnega. Tečaji potekajo na različnih lokacijah, poleg Ljubečne pri Celju je najbolj znan center varne vožnje AMZS na Vranskem, so pa tudi v Murski Soboti, na poligonu Blagomiks v Logatcu, v Racelandu v Krškem.
Na vprašanje, kaj je za vas največji problem prometne varnosti, ste odgovorili: uporaba telefona.
Uporaba telefona med vožnjo je po mojem mnenju res največji problem. Pri tem mi ne gre v glavo, zakaj ima večina voznikov med vožnjo telefon v rokah, saj imajo vendar vsi sodobni avtomobili že vgrajene naprave za prostoročno telefoniranje. Če rečem malo za šalo, malo zares: morda zato, da drugi v avtu ne slišijo, s kom ali o čem se voznik pogovarja. A vendar je to zelo nevarno in upočasnjuje promet. Če je telefon v roki, pomeni, da roka ni na volanu, pozornost pa ni na cesti. Pogosto lahko vidite, da voznik pred semaforjem brska po telefonu ali piše sporočila, in ko se prižge zelena luč, je niti ne opazi. In spet se začnejo hupanje, razburjanje, slaba volja, nervoza drugih voznikov. In potem gre skozi križišče le nekaj avtomobilov in gneča se povečuje.
Tudi uporaba ali bolje neuporaba smernikov je resen problem v prometu.
To je nekaj, kar mene osebno res zelo moti. Ni mi jasno, zakaj vozniki, predvsem mladi, skoraj nič več ne uporabljajo smernikov. S smernikom drugim voznikom sporočaš svojo namero, da lahko pravočasno prilagodijo svojo vožnjo. To je posebej pomembno pri vožnji v strnjeni koloni, v naselju. Tudi s tem, ko nekdo nenadoma zmanjša hitrost ali se skoraj ustavi in šele potem vklopi smernik (ali pa ne), se povečuje ne samo slaba volja, pač pa tudi nevarnost naleta.
Starejšim voznikom veliko težavo povzroča vožnja v krožiščih, saj jih takrat, ko so sami opravljali vozniški izpit, ni bilo. Danes pa so praktično že v vsakem kraju.
Krožišča so po mojem mnenju zelo varna in pretočna oblika prometa. Tudi sam opažam, da imajo predvsem starejši v krožiščih največ problemov. Tukaj pridejo prepočasni možgani najbolj do izraza. Reagirati je treba hitro, se pravilno razvrstiti – in ne pozabimo vklopiti smernika, da drugi vozniki vedo, kaj nameravamo. Se pa ravno v rondojih najbolj vidi nestrpnost voznikov, kajti ko se vsem mudi, ne bodo nekomu dali prednosti, pa naj bodo to starejši ali mlajši. Pri tem pa starejši počasneje reagirajo, se zmedejo. Pri nas sta najbolj opazna agresivnost in splošno pomanjkanje vozniške kulture. Teh stvari v tujini v prometu ne vidiš, vsaj v zahodnih državah ne.
Kdaj je po vašem mnenju čas, ko naj starejši voznik preneha voziti?
Idealno bi bilo, če bi starejši človek sam sebi priznal, da več ne zmore voziti avtomobila. Da se za volanom ne počuti varno, da mu vožnja predstavlja stres. A tega si ljudje nočemo priznati, ker se nam zdi, da nekako še vendarle zmoremo. Težko si je priznati, da postajamo v prometu nevarni sebi in drugim, če pa smo bili vse življenje vozniki. Avto pa večini pomeni tudi samostojnost in neodvisnost.
Menite, da boste sami znali presoditi, kdaj ne boste več sposobni varno voziti?
Mislim, da bom znal presoditi. Ali se bom tega tudi držal in sam prenehal voziti, pa ne vem. Upam, da bom.
Če vas ponovno vprašam, kako pomagati starejšim voznikom, da bodo v prometu bolj suvereni in ne bodo v stresu, boste verjetno odgovorili, naj redno vozijo in gredo na tečaj varne vožnje.
Seveda. Tečaj varne vožnje pomaga, četudi nam ne more izbrisati let. Kot sem dejal, nam obveznih delavnic za starejše žal ni uspelo uzakoniti, danes pa vidimo, da so potrebe vse večje in bi takšne delavnice starejšim precej pomagale. Prebivalci se staramo, dokler zmoremo, bi bili radi tudi vozniki, biti pa moramo varni vozniki. Pomembno pa je tudi, da starejši vozniki vozijo redno, četudi na krajših razdaljah, samo nedeljska vožnja je premalo za ohranjanje vozniške kondicije.
Zagotovo pa tudi vi opažate veliko nestrpnosti do starejših voznikov. Ob kakšni odmevnejši nesreči ali na primer pri vožnji na avtocesti v napačno smer se praviloma vedno izpostavi starost voznika in potem se vsujejo zelo žaljivi komentarji.
Kdo to govori? Mladi so nestrpni, ker se jim vedno mudi, ljudje srednjih let se počasi že zavedajo, da prehajajo med starejše. Ta nestrpnost pa žal kaže celoten odnos naše družbe do starejše generacije, nespoštovanje starejših ljudi, aroganco in nestrpnost. Družba je žal naravnana tako, da nekaj veljajo le mladost, hitrost, drznost.
Sodobnega avtomobila ne moreš voziti tako, kot si vozil starejšega.
