Vsemogočni kamen
V izročilu ljudstev in narodov sveta je kamnu namenjeno posebno spoštljivo mesto. »Med dušo in kamnom obstaja tesno razmerje,« piše v Slovarju simbolov. Neobdelani kamen je bil v starih časih simbol svobode, obdelani pa je bil simbol sužnosti in teme.
Človek skozi zgodovino uporablja kamen za gradnjo domov, svetišč, cest; iIz kamnitih blokov kamnoseki klešejo nagrobnike, kiparji pa nabožne in posvetne podobe, mlinske kamne ... Po namenu ločujemo okrasni, skulpturni, stavbni, arhitektonsko-gradbeni, ornamentni in drugi kamen.
Nahajališča za obdelavo primernega naravnega kamna so na Slovenskem na Krasu, v Beli krajini, na Pohorju. Tako imenovani tehnični naravni kamen pridobivamo po vsej Sloveniji. Velike kamnolome imamo na Verdu pri Vrhniki, v Veliki Pirešici, na Črnem Kalu in še marsikje drugje.
Najstarejši podatki o kamnolomih na našem ozemlju so za rimsko dobo. Rimljani so v Podpeči pri Ljubljani lomili temno siv in črnkast zgodnje jurski apnenec. Zanimivo je, da so imeli največje kamnolome na ljubljanskem grajskem pobočju proti Ljubljanici. Nadaljevali so na Kašeljskem griču pri Zalogu in na drugih koncih Slovenije. Lomili so tudi kremenov konglomerat, iz katerega so izdelovali črne mlinske kamne.
Posebej znan rimski kamnolom marmorja je na Pohorju nad Slovensko Bistrico. Iz njega so izdelani tudi rimski nagrobniki v Šempetru v Savinjski dolini. Pri Nabrežini so lomili zgodnje kredni apnenec. Najstarejši spomeniki, ki pričajo o pravem kamnoseštvu na našem območju, so plošče z vrezanimi venetskimi črkami in z obrisom konjenika ter z okrasnimi motivi iz Stare Sušice in Pirana.
O kamnoseštvu v Noriku in Zgornji Panoniji pričajo napisi, posvečeni bogu Saksanu ali Skalarju. Bil je zaščitnik kamnosekov. Relief tega boga so našli v Šmartnem na Pohorju, zdaj pa ga hranijo na Ptuju.
Mag. Andreja Žigon ugotavlja, da je bilo pri nas v srednjem veku kamnoseštvo temelj gradbene dejavnosti. Takrat so bili kamnoseki tudi stavbarji. Na Štajerskem je okoli leta tisoč štiristo izstopala s srednjeveško umetnostjo povezana skupina kamnosekov in kiparjev, ki so ustvarjali na Ptuju, v Zgornji Hajdini in na Ptujski gori.
Na Kranjskem so se v drugi polovici 15. stoletja uveljavile kamnoseške delavnice v Kranju, Škofji Loki, Radovljici. Gorenjski stavbni tip je bil takrat prenesen tudi v Beneško Slovenijo. Kakovosten vrh je pri nas kamnoseštvo doživelo v baroku. Na Kranjskem sta takrat pustila za seboj pomembne kamnoseške izdelke Luka Mislej in Francesco Robba.
Že Rimljani so lomili in oblikovali mlinske kamne. Posebej cenjene so bile delavnice za bele mlinske kamne v vaseh na desnem bregu Save med Kranjem in Medvodami ter v okolici Naklega. Na Kočevskem so lomili črne mlinske in žrmeljske kamne.
O kamnolomih za mlinske kamne in o njihovi obdelavi je pred leti opravila obsežnejšo raziskavo muzejska svetovalka mag. Inja Smerdelj iz Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani. Po njenih ugotovitvah so Slovenci za mlinske kamne uporabljali pretežno konglomerate z apnenčevimi prodniki. A so klesali tudi trše, tako imenovane črne kamne iz rjavkasto sivkastih kremenovih konglomeratov. Ugotavlja še, da so imeli beli in temni mlinski kamni povprečen premer od devetdeset do sto centimetrov. Zgornji, premikajoči se kamni so bili debeli od 18 do 20 centimetrov, spodnji, mirujoči pa od 26 do 46 centimetrov.
Kamnite kraške hiše
Svojstveno tradicijo ima kamnoseštvo na Primorskem, še zlasti na Krasu. Tu je kamen najbolj razširjeni gradbeni material. Žigonova navaja, da je samo na sežanskem Krasu znanih blizu trideset domačih kamnolomov. A za gradnje tukajšnjih cerkva in gradov so kakovostnejši kamen dobivali iz nabrežinskih kamnolomov.
Etnolog Janez Bogataj je še zgovornejši, saj meni, da je »kamen kot rokopis Primorske, Krasa in Istre.« Zlasti na Krasu so v domačih kamnolomih lomili kredne apnence. Tukajšnji spretni kamnoseki so izklesali številne pomembne izdelke ljudske arhitekture. Izoblikovali so hišne okenske okvire, vratne portale, stopnišča, balkone, vodnjake, mize, klopi, kamnito posodje, korita, možnarje. Posebej lepo so spretne roke izklesale vaška znamenja in nagrobnike. »Mojstrovine kraških kamnosekov so resnično dokument človekovega obvladovanja narave,« ugotavlja Janez Bogataj.
Prebivalstvo Krasa in Istre je svoje hiše, cerkve, gospodarska poslopja prekrivalo s kamnitimi ploščami. Imenovali so jih škrle ali škrli. Podobno kamnito kritino so uporabljali tudi ponekod drugod v Sloveniji. Na območju Krasa in Istre je ohranjenih še mnogo lepih kamnitih portalov. Poseben tip vratnih portalov ima temenski sklepnik, ki je pogosto okrašen s figurami, letnicami, glavami, hišnimi številkami. Največ jih je bilo izdelanih od konca sedemnajstega stoletja do srede devetnajstega.
Posebnost severovzhodne Slovenije pa je uporaba mehkega peščenjaka, ki se skriva globoko pod zemljo. Nastal je iz usedlin nekdanjega Panonskega morja. V prejšnjih časih so z njim gradili temelje stanovanjskih hiš, kleti, gradove, cerkve. Kamnoseki so iz peščenjaka klesali posebej lepe vratne portale, okenske okvirje, parkovne mitske skulpture, kužna znamenja, kapele.
Tako imenovani školjčni kamen so Rimljani kopali v Slovenskih goricah že v drugem in tretjem stoletju našega štetja. O tem pričajo rimski grobovi, ki so jih odkrili v bližini kamnolomov. Ta zadnja počivališča kamnosekov so v notranjosti oblagali s skladi iz apnenca. Izklesali so jih v pravilni pravokotni obliki ali pa so jih oblikovali v kamnite rakve.
Kamen iz Slovenskih goric je lepega, rumenkastega videza in je trden. Danes ga ob rušenju starih poslopij skrbno shranijo in z njim si tukajšnje prebivalstvo lepša vhode v vinske kleti ali pa ga uporablja za okrasne elemente pri novogradnjah.
