Zbiralci živali

Prosti čas | avg. '11

Nekateri ljudje imajo tudi več kot enega psa ali mačko, so pa tudi taki, ki doma vzdržujejo deset in več živali. Gospe, ki nosijo hrano brezdomim mačkam, to počno na javnih površinah in v primerjavi z zbiralci živali, mačk ne razglašajo za svojo lastnino. Ljudje z osebnostno motnjo, ki imajo več živali, kot je dovoljeno in kot jih lahko vzdržujejo v svojem domu, pa se imenujejo zbiralci živali.
Po določilih zakona o veterinarskih merilih skladnosti in pravilnika o zaščiti hišnih živali je pri nas dovoljeno imeti na eno stanovanje do pet odraslih hišnih živali iste vrste, število pa lahko presežejo le na Veterinarski upravi RS registrirani rejci živali. Kazenski zakonik RS označuje kot mučenje tudi zanemarjanje živali in po nepotrebnem povzročeno trpljenje, ki nastane z njihovim kopičenjem. To je kaznivo dejanje, za katerega je kršitelj lahko kaznovan z denarno kaznijo ali z zaporom do šest mesecev.
Zbiralci živali so normalno delujoči ljudje, ki se v svojih konjičkih izživljajo za štirimi stenami, zato jih je težko prepoznati. Njihova povprečna starost se giblje med petdeset in osemdeset let, z zbiranjem začnejo v mladostnih letih, med seboj pa se razlikujejo po simptomih. Ljudje z obsesivno-kompulzivno motnjo zbirajo predmete in na enak način tudi živali. Kolekcija živali zaradi številčnosti sčasoma postane nepregledna, živali pa zanemarjene. Tovrstno zbiranje je značilno za starejše ženske, ki poleg živali zbirajo tudi živalske podobice, časopise, odeje, steklenice in drugo šaro. Zbiranje, večinoma mačk, se začne kot reakcija na nenadejano čustveno izgubo, najpogosteje smrt v družini. Paradoksalno pa je, da živali kljub slabim življenjskim razmeram pogosto živijo bolje kot zbiralka.

Le malo prijav kršitev
Pri drugi motnji gre za odvisnost od zbiranja živali, ki močno spominja na odvisnost od različnih substanc, saj je zbiralec živali ves čas okupiran z bližino živalske vrste. Brezdomne živali išče povsod, jih odvezuje, krade, sprejema v poštnih paketih in jih pridobiva s stiki na medmrežju, za svoje početje pa ima različne razlage in izgovore. Številčnost živali nesorazmerno narašča tudi zaradi ploditev, ki jih zbiralci živalim ne onemogočajo.
Zoofilikov je med zbiralci živali najmanj. To so ljudje z psihoseksualno motnjo, ki jim živali zbujajo seksualno fantazijo in so nanje čustveno navezani. Zanje je značilno prepričanje, da družbi niso prepoznani kot heroji, ki so bolj kot drugi ljudje sposobni ljubiti živali.
Zadnja in najpogostejša oblika zbiranja živali nastane zaradi potrebe po izražanju kontrole in moči. Živali so v vlogi materiala za fizične in psihične pritiske; značilno za tovrstne, večinoma moške zbiralce, pa je skrivanje dejanj, števila in stanja živali. Večini smrt vsake živali pomeni osebni poraz, teh pa je veliko, saj živali ne zmorejo okrevati v nehigienskih razmerah in brez zdravljenja.
Motivi za prijavo domnevnega kršitelja so odvisni kriterijev posameznika o kakovostni ali napačni oskrbi živali. Do zbirateljev živali nihče ni ravnodušen, mnogi jih vidijo kot pasjeljubce ali mačjeljubce, ki jim živali nadomeščajo starše, otroke in prijatelje in jih podpirajo s simpatijo. Pravih prijav kršilcev je zato malo, večinoma gre namreč za medsosedske spore z maščevalnimi ozadji.
Ob odkritju zbirališča živali je pomembno, da zbiralca in živali obravnavamo hkrati. Zbiratelju je z razumevanjem ozadja potrebno nuditi ustrezno obliko zdravljenja ter odpraviti mesto, kjer je zbiral živali, saj se večina po odvzemu takoj spet vrne k takšnemu početju. Ironično je, da so kot metodo zdravljenja s preusmerjanjem pozornosti v mnogih primerih zbiralca živali napotili na prostovoljno delo v certificirano živalsko zavetišče, kar pa lahko primerjamo z zdravljenjem alkoholika s prostovoljnim delom v gostilni. Sanacija in rehabilitacija zajetih živali je finančno in logistično zahtevna. V akcijo so poleg vodilnih inštitucij, kot je veterinarska uprava in socialna služba, vključena tudi društva proti mučenju živali in zavetišča za živali.
K pretiravanju v odnosih z živalmi pa ne zanese le brezimnih skrajnežev, včasih gre za splet okoliščin, denimo, da prijateljici ni uspelo oddati mladičkov in jih zato več odrašča v njenem stanovanju ...