Tropski sadeži - kaže jih poskusiti
Manj vsakdanji sadeži večinoma prihajajo na police naših trgovin iz tropskih krajev. Na nekatere smo se že navadili, kar nekaj pa jih je, za katere marsikdo ne ve, ali jih je sploh vredno poizkusiti. Kljub malo višji ceni pa si vendarle kaže privoščiti katerega izmed njih.
Mango. Za krompir veliki, ovalni plodovi so lahko zelene, rdeče, vijolične, rumene ali oranžne barve. Toda barva ne pove ničesar o zrelosti sadeža. To spoznamo šele s pritiskom na lupino, ki se mora vdati že pod rahlim pritiskom. Sadež lahko do konca dozori na toplem doma, zato ne kupujmo premehkih in obtolčenih sadežev, saj hitro začnejo gniti.
Uživanje manga je prava mala umetnija, saj se ga je skoraj nemogoče lotiti, ne da bi se popacali! Zato bodite previdni, pušča namreč težko odstranljive madeže. Trda lupina obdaja oranžno-rumeno meso prijetno sladkega okusa in veliko ploščato koščico. Koščica leži v smeri najbolj širokega dela sadeža, zato je mango najbolje za začetek odrezati z obeh strani ob koščici. Preostanek vlaknatega mesa pa z nožem odstranimo s koščice. Meso kockasto zarežemo, odrežemo od lupine ali pa ga kar sproti jemo.
Ena izmed manj elegantnih možnosti je, da z nožem preprosto olupimo sadež. Nato se je manga najpreprosteje lotiti kar z rokami in usti, če vas seveda ne moti obilje sladkega, lepljivega soka.
Mango vsebuje veliko vitaminov A, C in skupine B, pa kalcija, železa in kalija. Sadeže lahko uživamo surove, uporabni so za sadne solate, kompote, različne slaščice, za osvežujoče napitke z mlekom ali z vodo. Mango je nadvse primeren za zajtrk in celo kot dodatek mesnim jedem.
Zaradi prijetnega okusa je to v tropskih deželah eden najbolj priljubljenih sadežev. V Aziji ga gojijo že več tisočletij, danes pa uspeva tudi na drugih celinah, celo v južni Španiji. Drevesa v naravi zrastejo tudi do 40 metrov visoko in lahko rodijo več kot sto let.
Avokado. Tudi za avokado velja, da je bolje kupiti tršega kot preveč zrelega. Zeleni sadeži z gladko lupino spominjajo na mango, le da je avokado večinoma manjši, velik za dlan ali kot veliko jajce. Nekateri sadeži so lahko obarvani rjavo ali vijolično, lupina pa je lahko tudi nagubana. To sorto imenujejo tudi aligatorjeva hruška.
Sadež je najboljši, ko se lupina pod pritiskom prsta rahlo vda. Ne smemo ga lupiti, temveč ga preprosto prerežemo po dolžini in odstranimo debelo, okroglo peško. Kremasto meso nato postrgamo z žlico. Če je meso še bolj trdo, ga lahko pretlačimo z vilicami ali mešalnikom. Prerezan sadež moramo hitro porabiti, saj začne na zraku temneti. To lahko preprečimo z dodatkom limoninega soka in na ta način že dobimo namaz prijetnega maslenega okusa!
Med sadeži vsebuje avokado največ zdravih nenasičenih maščob kislin, a je lahko prebavljiv. Poleg tega je pomemben vir železa, kalcija, bakra in vitaminov B, C ter E. Zaradi slednjega je priporočljiv tudi za lepotne maske, avokadovo olje in kreme pa so primerne za nego suhe kože, saj ugodno vplivajo na prožnost in čvrstost. Nekateri uživajo avokado tudi z dodatkom soli in pekočih začimb in celo s sladkorjem. Kot dodatek se poda tako k solatam, kot tudi k omakam, k mesnim jedem, tudi h krompirju in drugi zelenjavi. Jedem ga je najbolje dodati šele ob koncu kuhanja, saj tako ohranimo največ vitaminov in mineralov.
Domovina avokadovca so tropski gozdovi južne Mehike, Venezuele in Kolumbije. Drevesa v divjini dosežejo višino tudi do 35 metrov, gojena pa največ deset.
Pasijonka. Sadeži pasijonke so po navadi veliki kot kokošje jajce. Praviloma so zreli, ko izgubijo zeleno barvo in se obarvajo rumeno, oranžno ali vijolično. Večinoma ni nič narobe, če je lupina že rahlo nagubana. Utrgani sadeži ne zorijo več, zato jih je najbolje pojesti čim prej. Sadež prerežemo z nožem. V usnjati lupini se skriva vlaknato meso, polno pešk, ki pa so tako kot pri kiviju užitne. Meso je najlaže kar posrkati ali pa sadež izdolbemo z žlico. Ima osvežujoč, rahlo kiselkast okus, zaradi česar iz njega pripravljajo predvsem sokove. Iz pasijonk izdelujejo tudi sirupe, sladoled, marmelade, ponekod pa jih uporabljajo celo kot dodatek za omake.
Pasijonke imajo tudi zdravilne lastnosti. Delujejo kot pomirjevalo pri živčni izčrpanosti, pri nespečnosti, nemiru in živčnih motnjah ter trebušnih krčih. Za pomirjevalni čaj uporabljamo posušene cvetove in liste. Poleg številnih mineralov in vitaminov (veliko vitamina C) pasijonka vsebuje tudi flavonoide, čreslovine, sluzi, smole in alkaloide.
Pasijonke so tudi več kot 10 metrov dolge ovijalke. Rastlina se postavlja s prav posebnimi, do osem centimetrov velikimi cvetovi različnih barv. Cvetovi imajo zanimivo obliko in njihovi deli v ljudski domišljiji predstavljajo znamenja Kristusovega trpljenja, od koder tudi prihaja njeno slovensko ime.
Marsikdo jo goji doma kot sobno lončnico. Na Primorskem pa nekatere vrste z oranžnimi plodovi dobro uspevajo na prostem in tudi bogato obrodijo! Pasijonka ni občutljiva na vrsto tal, toda poleti jo je treba redno zalivati. Razmnoževanje je najbolj enostavno s potaknjenci.
Poznamo več kot štiristo vrst pasijonk. Njihova domovina je Južna Amerika, kot okrasna rastlina pa je prišla v Evropo v 17. stoletju. Največja predstavnica iz vrste pasijonk je gigantska grenadilka s sadeži, težkimi tudi več kot kilogram.
Sadeži pasijonke imajo debelo usnjato lupino.
Pasijonka se ponaša s privlačnimi cvetovi.
