Mlad - greši, star - zgreši?

nov. '11

S horukom v povolilne čase, s preskokom iz dosedanjih tednov lepih klicajev v novo leto stresnih vprašajev se mora človek nekako sprehoditi vase. Če si namreč - sebi in drugim - dopoveduješ, da se država lahko rešuje in smotrno ureja edinole tako, da tudi sam kaj odgovorno narediš zanjo, potem se moraš introspektivno vprašati, kako resnično učinkovito in pragmatično-operativno poseči v državo, v orodje, ki ni samo sebi namen, ampak je moje, tvoje, naše, ne pa »njihovo« ali »naše-vaše«.

Država, kakršno zdaj poznamo pri nas, je micelij sorodstvenih, poslovno, politično interesnih povezav. Na javnih naročilih zmagujejo prijatelji. Iz državnih sredstev gredo visoki honorarji sorodnikom za različne raziskovalne naloge. Zaradi neučinkovitosti (če nečesa nočeš narediti, pač, prosto po Churchillu, ustanoviš komisijo) nastajajo nove agencije, v katerih zaposliš hčere, nečake, prijatelje prijateljev. Takšna država ne deluje, takšna država pravzaprav sploh ni država.
Delovanje države, kot ga poznam doslej, me spominja na raziskavo, ki so jo nekoč opravili ameriški znanstveniki ko so proučevali opice in predvsem pavijane  v Tanzaniji. Ugotovili so, da so pavijani – očitno bolj kot druge opice – radovedni, da imajo veliko sposobnost posnemanja, da so maščevalni, opravljivi, klepetavi. Hkrati pa so izjemno visoko hierarhično organizirano pleme, v katerem nenehno poteka boj za monopolno oblast na vrhu. Posamezni pripadniki rodu, zlasti pa posameznice – alfa samci in alfa samice – se znajo spretno zriniti v ospredje, poiščejo po brlogih najboljša mesta, pri izbiranju najbolj sočnih šopov trave in najslajših sadežev znajo hitro in odločno odriniti tekmece. Če ne gre drugače, svoj pohlep in oblastiželjnost uveljavijo tudi s silo: z bolečim ugrizom v intimni del, kjer se rep stika z zadkom. Skrajno popadljivi
postanejo tudi, če jim odvzameš ogledalce, v katerem se samoljubno ogledujejo. Znajo izkoristiti tudi spogledovanje in intimno otipavanje.
Pri tem so mlajši pavijani učinkovitejši od starejših, pač po pravilu: mlad greši, star pa zgreši. A se takšno pehanje k vrhu seveda obrestuje. Alfa samci in samice imajo vsega na pretek. Zagotovljen imajo tudi vrhunski elitni status. S pomočjo oblastno-rodovnega mehanizma pa poskrbijo, da jim morajo pri vsakdanjih opravilih služiti »nižji sloji«. Vedno so tudi v središču pozornosti. Ker imajo alfa samice najboljšo hrano, po navadi dobijo menstruacijo hitreje kot manj vredne vrstnice, zato tudi hitreje dozorijo. Njihovi potomci pa imajo potem več možnosti za preživetje in so tudi sicer prestolonasledniki za privilegirane položaje svojih staršev.
Seveda pa ima prostor na vrhu tudi svojo ceno. Brezobzirnost potiska elito v stresno osamo. Nenehno pehanje za oblast povzroča tudi hormonsko neravnovesje, celo jalovost. Seveda bi znanstveniki lahko pri tem pavijane poimenovali tudi z medvedi in biki na borzah, a so ti že sicer krizno zasmrajeni in popljuvani iz protestnih šotorišč. Kaj delajo tam mladi? Grešijo? Zgrešijo?
Zveni znano? Že občuteno in doživeto? Vsekakor.
Bliža se novo leto. Izteka se leto problemov, krize, negotovosti, prerekanj, ugibanj o tem, ali sploh imamo državo, demokracijo ...Veliko je besed o apokalipsi 12, vizionarske strategije pa so rutinska politpoezija.
In čeprav je novo leto le bolj ali manj dogovorni zaznamek na koledarju, bi bilo prav, da bi nam pomenilo tudi prelomnico med državo - ki vso energijo in denar porablja za to, da ne dela, ampak nam prek svojih treh institucij razlaga, kako se ne da nič narediti - in državo, ki mora biti naše dobro, uporabno orodje in vsaj tako učinkovito, kot so naša plačila in davki zanjo.
In če hočemo res svojo pravo državo, moramo najprej poskrbeti, da naredimo konec alfa samcem in alfa samicam, odvržemo pavijanstvo in se odselimo iz stanja pavijanije. A za to poskrbimo sami, brez ameriških ali drugih tujih znanstvenikov.
In nikakor ne pristajajmo na stanje, v katerem je možno, če ne kar obvezno zgolj to, da mladi grešijo, stari pa zgrešijo. Naj, a to naj ne bo pravilo in vodilo. Če bi bili za to, bi na koncu vsi (z)grešili.