Čas za inventuro
Tako v Evropski uniji, kot tudi v Sloveniji se politiki in gospodarstveniki ubadajo z iskanjem odgovora na vprašanje, kako urediti javne finance, zmanjšati proračunski primanjkljaj in zagotoviti gospodarsko rast. Pri tem je očitno, da želijo glavnino posledic slabih odločitev zvaliti na pleča državljanov, ki pa zagotovo niso krivi za napačne politične odločitve v preteklosti. Morda le toliko, da so na volitvah zaupali vladavino tistim, ki so se doslej spretno izogibali odgovornosti za svoje odločitve. V bistvu je celotna politika v največji meri podrejena interesom kapitala, delo pa je zgolj strošek, ki ga je treba čim bolj oklestiti, da bi ostalo več dobička. Vendar pa so v zadnjih letih vse glasnejše zahteve po korenitih družbenih spremembah, ki bodo znova postavile v ospredje skrb za socialno varnost in odgovorno upravljanje države. V bistvu gre za to, da bi tisti, ki jim je zaupano upravljanje države, za svoje odločitve tudi odgovarjali ne le politično, pač pa tudi materialno. Temu se elite seveda upirajo in nas prepričujejo, da so vse njihove odločitve zakonite in da osebne odgovornosti pač ni mogoče ugotavljati.
Z drugimi besedami rečeno, po njihovem mnenju so zdajšnje razmere posledica »objektivnih« okoliščin in je zahteva po ugotavljanju osebne odgovornosti v bistvu »lov na čarovnice«. Dejansko se s tem na vse pretege skušajo izogniti odgovoru na vprašanje, kje je pravzaprav vzrok za zdajšnjo krizo, kdo jo je povzročil in zakaj morajo največji meri državljani plačevati posledice neravnovesja javnih financ, »kapitalske podhranjenosti bank«, zadolževanja držav in zmanjševanja socialnih pravic.
V Sloveniji se srečujemo še z nekaterimi »lokalnimi posebnostmi«. Najprej gre za dokaj nenavaden vzorec privatizacije in denacionalizacije. V resnici so zakoni, ki so legalizirali odpravo domnevnih krivic, povzročili veliko novih in omogočili bogatenje peščice privilegiranih posameznikov. Kako je mogoče, da država z vsemi svojimi mehanizmi ostane nema, ko ostajajo delavci brez plač in z zakoni predpisanih vplačil v zdravstveno in pokojninsko blagajno. Vse preveč je v nebo vpijočih zlorab, da bi ljudje še naprej molčali. Slovenci sicer veljamo za dokaj potrpežljiv narod, a kar je preveč, je pač preveč. Ljudje so ogorčeni, ko jih oblastniki prepričujejo, kako smo »vsi« živeli mimo svojih možnosti in da je zdaj prišel čas za poplačilo minulih grehov. Eden takih grehov je menda poplačilo slabo zavarovanih kreditov, ki so jih državne banke odobrile za izvedbo privatizacije in zagotavljanje likvidnosti podjetij. Hkrati pa so novi lastniki v davčnih oazah brez težav »shranili« milijarde, premoženje v Sloveniji pa prepisali na sorodnike ali pa ga zavarovali z nekakšnim zemljiško-knjižnim dolgom. Najmanj, kar bi morala storiti država, bi bila povrnitev sredstev, ki so si jih posamezniki prisvojili v »veriženju« finančnih postopkov. V bistvu bi morali sprejeti zakonodajo, da mora vsak pred ustreznimi državnimi organi dokazati, da je prišel do premoženja zakonito in da je tudi poravnal vse obveznosti do države. Prav tako bi morali doseči revizijo vseh sumljivih privatizacijskih postopkov ter kaznovati morebitno skorumpiranost državnih uradnikov in politikov. V stečajnih postopkih bi morali najprej poplačati vse neporavnane obveznosti do delavcev ter spremeniti pravila, ko se iz stečajne mase zavoženega podjetja najprej poplačajo »veliki« upniki, tako da za terjatve delavcev ostane le drobiž ali pa še to ne.
Zdaj je zares čas, ko mora država narediti nekakšno inventuro ravnanja v minulih dveh desetletjih. Pri tem je premalo, da nam govorijo, kako smo »vsi po malem krivi«. Ne, navadni državljani nismo sodelovali pri odobravanju kreditov novodobni eliti. Večina nas ima tudi izkušnjo, kako se banke zavarujejo, preden odobrijo kako posojilo; in prav nobenega razumevanja ni, če zamujamo s plačilom obrokov. Take doslednosti pri stomilijonskih posojilih ni bilo.
Seveda je treba tudi v Sloveniji izboljšati gospodarsko okolje, da bo privlačno tudi za tuje vlagatelje. Največ bomo dosegli, če bomo zagotovili dosledno spoštovanje zakonov ter kaznovali zlorabe, kot je na primer »hranjenje« denarja v davčnih oazah. Menda je tam kar za 23 milijard slovenskih evrov.
