Ohranimo miselno svežino
Rada prisluhnem pogovorom med svojimi vrstniki. Pogosto so to teme o zdravju in razmišljanja o prihodnosti, tisti prijetni in neprijetni. Najpogosteje je ob tem izrečena želja: »Najbolj si želim, da bi do konca ohranil miselno razsodnost.« Tudi sodobne psihološke raziskave kažejo, da je starejše najbolj strah izgube spomina.
Veliko vemo in si povsem konkretno prizadevamo ohraniti telesno zdravje, manj pozornosti pa posvečamo duševnemu zdravju. Morda je to res malce teže v zdajšnjem hitrem in stresnem času.
Toda tisti, ki mislijo pozitivno in najdejo smisel življenja, se laže upirajo obremenitvam. Priznati moramo, da si vsak izmed nas po svoje predstavlja, kako bo najbolje ohranjal skladnost telesnega in duševnega zdravja. Je pa to v starejšem življenjskem obdobju odločilnega pomena. Ob vsem tem pa ne smemo pozabiti predvsem na »svojo glavo«. Pogosto je potrebno zelo malo, da ohranimo sposobnost svojih možganov. Najpomembneje je, da smo nenehno radovedni, se po svojih zmožnostih gibljemo in razvijamo socialne stike.
Možgani so človekov najvplivnejši organ, so sedež naše osebnosti, vir vseh čustev in vodilno mesto za vse telesne funkcije. Vse, kar vemo in kar se spominjamo, leži v tem »univerzumu« neštetih med seboj povezanih živčnih celic. V naših možganih vlada velika dinamika. Ta miselni organ se odziva na vse, kar počnemo: kako se prehranjujemo, koliko in kako se gibamo, kako vplivamo na stres, kako in koliko si privoščimo sprostitve, koliko smo ustvarjalni …
Še in še bi lahko naštevali. Pomembno je, da že zgodaj poskrbimo za aktivnost možganov. Prof. dr. Heiko Sprűder z Inštituta za nevroznanost iz Kőlna opozarja: »Bodimo nenehno radovedni, ustvarjalno dejavni na področjih, ki nas zanimajo, delajmo z veseljem, opazujmo dogajanja v naravi, urimo ročne spretnosti in se ne obremenjujmo s stvarmi, ki nas po potrebnem vznemirjajo. Vsak je sam odgovoren, kako bo ohranjal delovanje svojih možganov. Do konca življenja se je treba učiti.«
Pisanje spodbuja možgane
Ob tem sem se spomnila kar na nekaj starejših, ki tožijo, »da jih zapušča spomin«. Vem, da nimajo posebnih zdravstvenih težav, a imajo svoj stil življenja: najraje ure in ure posedajo pred televizorjem, ob njem tudi zadremajo, površno pregledajo časopis, »kaj je novega v politiki«, branje knjig pa so že zdavnaj opustili in vsake stvari se lotijo brezvoljno, ne da bi o njej razmišljali in ji dali nekaj svojega. Tako življenje ne spodbuja možganov k aktivnosti, zato počasi »zakrnijo«. Naši možgani bodo dobro delovali, če jih bomo spodbujali z miselnimi procesi. V starosti je tudi zelo pomembno nenehno uriti ročne spretnosti, predvsem tiste, ki so povezane z mišljenjem. Čeprav je tehnika zelo napredovala in nam ponudila različne »pripomočke«, ne pozabimo na pisanje. Ta motorična spretnost je tesno povezana z mišljenjem. Pišimo dnevnik, večkrat napišimo pismo osebi, ki nam je draga, namesto da ji telefoniramo. Opazujte tudi svojo pisavo. Slabše je berljiva, če smo vznemirjeni, bolni ali če smo se zanemarili v pisanju.
Pravijo, da pisanje ugodno vpliva na možganski sistem in ponekod ga vključujejo v terapijo starejših. Človeške možgane lahko primerjamo z gigantskim računalnikom. So eden najbolj zapletenih sistemov v nam znanem vesolju. Seveda jih moramo smiselno uporabljati. Številne psihološke raziskave ugotavljajo, da smiselno in stalno urjenje možganov povečuje sposobnost spomina, telo pa se počasneje stara. Ob tem poudarjajo tudi vpliv humorja: »Kdor se veliko smeje, si tudi zapomni veliko!«
Poraja se mi občutek, da se o tem, kako skrbeti za svoje možgane, premalo poučimo. Veliko je napisanega o skrbi za telesno zdravje, premalo pa, kako lahko usmerjamo in izboljšamo delovanje možganov. Zato menim, da zmožnosti človeških možganov še zdaleč niso izkoriščene. Zato naj vsak sam razmisli, kako bo najuspešneje negoval in razvijal svoje možgane.
Kar nekaj znancev mi je povedalo, da so z velikim zanimanjem segli po drobni knjižici »Vaje za vadbo spomina«, ki je bila priložena februarski Vzajemnosti. Ko so reševali miselne vaje, so se morali malce potruditi, zatem pa so občutili »svežino v glavi«. Nekateri prisegajo na reševanje križank. Vsak po svoje, predvsem pa moramo paziti, da možgani ne mirujejo in da smo nenehno aktivno radovedni!
Nemški psiholog dr. Reigensteiner, ki je pred leti pripravil zanimivo knjigo miselnih vaj, priporoča 10 minut možganske vadbe na dan. Seveda pa mora človek reševanje teh nalog sprejeti z zadovoljstvom.
Razmislite o vsem tem! To je že prvi korak k negovanju spomina. Od zdaj naprej pa vse delajte z glavo, predvsem pa pri vsaki dejavnosti ohranite radovednost, ob kateri doživljate ugodje.
