Iz svetovalnice maj 2013
Kako živeti, ko se partnerja razideta?
Na posvet je prišla sedeminpetdesetletna gospa, sicer naša naročnica in v solzah povedala, da jo je mož zapustil. Preselil se je v spodnje prostore skupne hiše in si našel novo partnerko, s katero preživlja konce tedna na izletih in v zdraviliščih. Žena ne ve, kaj je glavni razlog, da ji je partner obrnil hrbet, si pa očita marsikaj: da ni dovolj prijetnega videza, da ima preveč kilogramov, da ni znala v skupnem življenju tudi kdaj kaj zahtevati zase, ampak se je večinoma prilagajala in veliko delala. Otroka sta odrasla in živita drugje, noče pa ju preveč obremenjevati s svojimi problemi, čeprav vesta, kaj se je zgodilo. Naročnica je nujno potrebovala pogovor, tolažbo in temeljit razmislek o tem, kako si bo na novo osmislila življenje.
Vsak pozna dobre in slabe trenutke ter bolj ali manj težavna obdobja v življenju. Temu se ne moremo izogniti, pa če si še tako želimo. Zato je pomembno, kako smo psihično opremljeni za reševanje problemov, ko se pojavijo.
Ljudje z dobro samopodobo in visokim občutkom lastne vrednosti se bolj optimistično lotevajo težav. Zaupajo vase in vedo, da v tem trenutku sicer res boli, a da se bodo zadeve na koncu vendarle uredile tako, da bo prav. To pa pomeni, da ne sedijo križem rok in da so dejavni.
Našo naročnico tare slabša samopodoba in skromen občutek lastne vrednosti, kar se kaže v nesprejemanju sebe take, kot je v resnici, z dobrimi in slabimi stranmi svoje osebnosti. Kadar nas druga oseba zapusti, občutek zavrnitve močno vpliva na to, kako se dojemamo. Če verjamemo vase, bomo laže preboleli, da nekdo noče več živeti z nami. To je njegova izbira in tudi odgovornost. Zaradi izgube partnerja je tudi potreben čas, da izzveni žalost, nato pa je treba začeti ukrepati.
Naj gospa obsedi doma, zaprta v stanovanju in objokuje svojo nesrečo ali pa začne živeti tako, kot ji najbolj ustreza? Zagotovo je boljša druga možnost.
Na srečo je naročnica še zaposlena, tako da nima časa samo sedeti doma in premlevati, kaj se ji je zgodilo. V terapiji sva delali najprej na žalovanju in izgubi, nadaljevali s krepitvijo lastne vrednosti, sestavili sva seznam vseh uspehov, na katere je lahko ponosna, in naredili načrt aktivnosti za naprej. Navsezadnje ima zdaj na voljo veliko več časa zase in za uresničitev želja, ki jih je prej odlagala zaradi prevelikega prilagajanja drugim. Potrebovala je čas, da se je postavila na noge, in je hvaležna, da je poiskala pomoč, saj se sama ne bi mogla potegniti iz težav, kot priznava. Občasno me še obišče in vsakega njenega napredka se skupaj veseliva.
