Po Šumadiji in zahodni Srbiji
Zanimanje slovenskih turistov za obisk Srbije se povečuje, odkar je mogoče mejo prestopiti kar z osebno izkaznico. Privablja jih tradicionalna gostoljubnost tamkajšnjih ljudi, bogata kulturna dediščina in odlična kulinarika. Sedem potnikov se nas je maja s kombijem odpravilo v Šumadijo in v zahodno Srbijo. Vsi, ki smo jih srečevali na poti, pa so bili izredno prijazni in ustrežljivi.
Prvič smo se za nekoliko dlje časa ustavili v mestecu Topola v osrčju Šumadije, kakih 80 kilometrov južno od Beograda. V času prve srbske vstaje proti Turkom leta 1804 je bila Topola politični in administrativni sedež Srbije. Nad mestecem se dviga hrib Oplenac s cerkvijo sv. Jurija, ki je mavzolej družine Karađorđević. Zunanjost cerkve je iz belega marmorja, v notranjosti pa stene krasijo mozaiki in freske. Malo niže je bila letna rezidenca Karađorđevićev, ki je zdaj preurejena v muzej in galerijo o njihovem življenju.
Mesto Kragujevac je nam najbolj znano po tovarni Crvena zastava in avtomobilih fičko in stoenka. Ogleda vreden je spominski park Šumarice, posvečen je 7000 žrtvam, ki so jih 21. oktobra 1941 postrelili Nemci, da bi se tako zaradi maščevali za 70 ubitih nemških vojakov. V spomin na to tragedijo je pesnica Desanka Maksimović napisala pesem ”Krvava bajka”, ki smo se jo morali nekoč pri pouku srbohrvaščine nekoč naučiti na pamet.
Na poti proti Čačku je pred mestecem Knić parkiran avtobus iz filma Kdo tam poje (Ko to tamo pjeva). Lastnik avtobusa je ob njem postavil bife in obiskovalcem rad spregovori o zanimivostih s snemanja tega filma.
Ko se pripeljemo do Užic (pred leti Titovo Užice), se pokrajina spremeni in pojavi se visoko hribovje. Po približno 30 kilometrih pridemo v naselje Mokra Gora, od koder pelje strma pot do Mečavnika. Na tem hribu je režiser Emir Kusturica zgradil ”etno vas”, imenovano ”Drven grad” za snemanje filma Življenje je čudež. Vse stavbe so iz lesa in tudi ulica je tlakovana z lesenimi kockami.
Z muzejskim vlakom
Glavno doživetje našega potovanja je bila vožnja po Šarganski osmici, kjer muzejski vlak, imenovan ”Nostalgija,” vozi po ozkotirni progi od postaje Mokra Gora do postaje Šargan Vitasi. To je del nekdanje proge Beograd - Sarajevo, po kateri je vozil tako imenovani Ćira. Proga so odpravili leta 1974, najbolj atraktiven in tehnično najzahtevnejši del proge pa so leta 1999 vnovič usposobili za turistične namene. Petnajst kilometrov dolga proga je v obliki osmice speljana skozi 22 tunelov in prek petih mostov, pri čemer premaga višinsko razliko 300 metrov. Vlak se med krožno vožnjo, ki traja dve uri, ustavi na več razglednih točkah, kjer lahko potniki tudi izstopijo in se posvetijo fotografiranju.
Nedaleč od Mokre Gore je meja z Bosno in Hercegovino, do mesta Višegrad, ki je v Republiki srbski, pa je le 15 kilometrov. Tu stoji znameniti kamniti most z enajstimi loki, ki se vzpenjajo čez Drino. Most so zgradili leta 1577 na ukaz velikega vezirja na turškem dvoru Mehmeda paše Sokolovića, ki so ga Turki kot dečka nasilno odpeljali iz bližnje vasi Sokolovići in mu namenili vlogo janičarja. Dogajanje v teh krajih je opisal pisatelj Ivo Andrić v romanu Most na Drini (Na Drini ćuprija) in zanj prejel Nobelovo nagrado za književnost.
V Višegradu je režiser Emir Kusturica leta 2012 začel graditi nov mestni kompleks, imenovan ”Kamengrad”, saj je vse iz marmorja, slovesno pa naj bi ga odprli 28. junija 2014. Vodja gradnje nam je razkazal že zgrajene trgovine, pekarno, banko, gledališče, knjižnico in občinsko zgradbo. V gradnji sta še hotel in cerkev, ki bo kopija pravoslavne cerkve iz Visokih Dečanov na Kosovu. Ogledali smo si tudi Kraljevo, ki leži ob sotočju rek Zahodna Morava in Ibar. Tudi Kraljevo je oktobra 1941 doživelo tragedijo, ko so Nemci ustrelili 2000 prebivalcev, v letu 2010 pa ga je prizadel potres, ki je povzročil veliko škode.
Prijazna vodnica nas je pospremila še do bližnjega samostana Žića, zgrajenega v letu 1217, torej v času kralja Štefana Prvovenčanega. Tu so bili kronani vsi kralji iz dinastije Nemanjićev. Zunanjost cerkve je v poudarjeni rdeči barvi, v notranjosti pa so na stenah freske, nekatere še iz 13. stoletja. Približno 30 kilometrov vzhodno od Kraljeva je termalno zdravilišče Vrnjačka Banja, ki ga priporočajo sladkornim bolnikom in tistim z boleznimi prebavnega trakta.
