V družinskem krogu in nikoli brez glasbe

Zgodbe | jul. '14

Kadar se Elda Viler in njena hčerka Ana Dežman skupaj pojavita na odru, vedno očarata, ganeta in navdušita. Prvič sta skupaj javno zapeli, ko je bilo Ani 16 let.
Sedim pri Eldi Viler doma in poslušam, kako poje in igra kitaro: » …To pesem prepevam za vse tiste, naj jim lučka razjasni srce in oči…« Pesem Lučke je leta 2011 objavila v svoji prvi zbirki. Skozi spevno poezijo razkriva svojo senzibilno dušo, ljubezen do pokojnega moža, do otrok, prednikov, pa tudi do življenja samega.  
Rojena je bila v Koštaboni; omenja veliko družino, v kateri so vsi peli, pa nepozabnega nona, spomine na praznike … Veliko zabavnega je s sorodnicami in prijateljicami doživljala kot mlado dekle, ko so peš hodile na veselice v okoliške vasi, v vrečkah pa nosile čevlje za ples. Plesale so do zadnjega, nato pa tekle domov, saj niso smele zamuditi niti minute. Že kot majhna deklica je imela čudovit glas: »Ko smo imeli koline, mi je stric rekel, naj za ta praznik malo 'zakantam'. Čeprav sem bila še čisto majhna, sem bila kar vznemirjena spričo dejstva, da me bodo vsi poslušali. Še danes se me pred nastopi drži malo treme.« Spominja se župnika Alojza Kocjančiča, ki je bil tudi glasbeno izobražen. Vodil je odličen pevski zbor; Elda pa ga je želela še posebej opozoriti na svoj glas, zato je takrat, ko je šel mimo hiše, na stežaj odprla okno in glasno pela ...
Šavrinke so trdožive in zelo delavne ženske, zato se je pripravljala na to, da bo za življenje služila s trdim delom, z rokami in ne z glasom. Še ko je hodila v šolo, je med počitnicami pomagala mami, ki je gospodinjila pri tržaški družini; zaslužila si je za takrat popularne »špičake z mašnico«. Ponosno doda, da je njena mama stara 90 let in še hodi k tej družini v Trst - kljub letom je čvrsta, pokonci pa jo drži občutek, da jo še vedno potrebujejo, da je še lahko koristna. Ko je Elda odraščala, je veliko šivala; z občutkom za modo pa je dobivala tudi vse več naročil. Toda v zvezdah je bilo zapisano, da ne bo šivilja ali stilistka, ampak pevka.
Ljubeči mož in učitelj
Ko je Vinko Horvat iz Portoroža slišal njen izjemen vokal (zmagala je v oddaji Pokaži, kaj znaš), jo je povabil k sodelovanju. Z njim sta prišla dva mladeniča; še posebno čeden se ji je zdel Tone Dežman, čeprav se ji je zdelo, da se zanjo ne bo zmenil. Pa vendar se je med njima razvilo prijateljstvo, kmalu pa tudi ljubezen. Domači, ki niso bili zadovoljni s tem, da bo pevka, so skrbno bdeli nad njo in jim zveza sprva ni bila po volji. Zato je Tone, kot se spodobi, Eldinega očeta zaprosil za njeno roko.
Tone Dežman je bil profesor oboe, doma iz Maribora, študiral pa je v Zagrebu. Hčerka Ana pa doda, da je bil izredno subtilen glasbenik in producent z velikim glasbenim znanjem in pretanjenim ušesom. Elda, ki zaradi pomanjkanja denarja po končani glasbeni šoli v Kopru ni mogla nadaljevati študija, je v možu dobila tudi ljubečega učitelja in svetovalca, ki je njen izjemen talent še oplemenitil in ji nudil široko glasbeno izobrazbo.
Dokler sta bila še brez otrok, je veliko nastopala po Jugoslaviji in v tujini. To je bil čas odličnih pevk in čas pesmi, ki so bile kot poezija. Ko pa se je po desetih letih zakona rodil Andrej, je kariero postavila na stranski tir in se mu posvetila. Kadar pa se je vrnila na oder, je znova zablestela. Kljub temu, da je priznano naša najboljša pevka, se to ni poznalo na družinskem proračunu; družina je bila odvisna predvsem od očetove profesorske plače. Zato je bila druga nosečnost sprejeta z nekaj zaskrbljenosti, kako bodo zmogli. Ko je sedem let po rojstvu Andreja privekala na svet Ana, sta bila starša zelo srečna, Andrej pa malce ljubosumen – kar pa se je hitro obrnilo v skrb in pokroviteljstvo nad sestrico. Družinsko srečo pa je prekinil »črn oblak težav«, ki so se začele kar vrstiti. Elda je izgubila status samostojne kulturne delavke in s tem osnovno socialno varnost. Andrej je v četrtem letniku srednje šole spoznal, da mu ne bo dano biti vojak, kar si je želel od majhnega; s tem pa se je pri njem začela jasneje kazati shizofrenija.
Žalostna, razočarana in prizadeta Elda se je odrekla nastopanju; v tistem času se je le dvakrat izjemoma pojavila na odru – ob obletnici Lada Leskovarja in ob nekem dobrodelnem koncertu. Je pa začela pogosteje hoditi domov, še zlasti potem, ko je zbolela mama in je ležala v izolski bolnišnici. Obiskovala jo je tudi gospa, pri kateri je mama gospodinjila, in takrat sta se dogovorili, da bo, dokler ne okreva mama, pri njej delala Elda. Pravi, da ji je to dobro delo – ker se je odmaknila od Ljubljane in problemov, ker je obnovila italijanščino, nekaj zaslužila in otroke razveseljevala z »italijansko robo« - z lepimi oblekami, igračami, s slaščicami … Z vlakom se je enkrat na teden vozila v Trst, doma pa je skrbela za družino. Je odlična kuharica, vedno imajo tudi sok iz grozdja domače trte, nekoč so imeli tudi veliko sadja, pa še marsikaj drugega.
A razočaranja in brezperspektivnost sta zahtevala svoj davek; načela sta tudi Tonetovo zdravje. Leto dni se je upiral raku. V eni od svojih pesmi Elda opisuje njun zadnji sprehod okoli onkološkega inštituta, ko sta se držala za roko – kot takrat, ko sta bila mlada - in sta že vedela, da starosti ne bosta mogla doživljati skupaj. Njegova smrt je vso družino zelo prizadela; pravzaprav še vedno odmeva in boli.
Toda Eldin božanski glas ni smel obmolkniti – ljudje so jo želeli slišati, ji ploskati. In tudi njena duša je hotela spet peti. Ko se pojavi na odru in »zakanta«, nas s svojim glasom popelje »do nebes«, pa tudi sama vedno dvigne roke proti nebu.
Ana - od veterine do opere
Na vprašanje, v čem sta si z mamo najbolj podobni in v čem z očetom, Ana pravi, da ima od vsakega nekaj: »Z mamo sva si podobni po videzu, glasu, temperamentu, trmi, volji in ljubezni do življenja, z očetom pa po glasbenem okusu, razumu, čustvovanju, subtilnosti, melanholičnosti in mislim, da imam tudi njegov humor.«
Elda in Tone sta otroka vzgajala v duhu krščanskih načel in vrednot. Andrej je zdaj s polovičnim delovnim časom zaposlen na RTV, Ana pa v Operi. Kljub velikemu glasbenemu talentu pa je bila njena pot do opere vijugava.  Kot otrok je bila zelo radoživa. »Nekoč sem v jašek znosila skoraj vse ključe od vrat. To je bila mama huda! Bila sem zelo samosvoj in svoboden otrok, tudi sramežljiv in zadržan ob prvem stiku z drugimi, vedno pa v prijateljskem stiku s kužki in mucami.« Z žogo je lahko preživela vse dneve; oboževala je gimnastiko, atletiko, trenirala je odbojko. Lepo je pela, pa tudi risala, zato se je za sprejem na srednjo oblikovno šolo pripravljala v likovni delavnici Sava Sovreta; tam so nastali tudi njeni odlični portreti, ki krasijo mamino dnevno sobo. »No, preizkus umetniške nadarjenosti sem uspešno opravila, mi je pa zaradi visokega vpisa zmanjkalo število točk.« Svetovalci so ugotovili, da bo najbolj uspešna v poklicu veterinarke. Vendar se je po končani srednji veterinarski šoli odločila za povsem drugo smer – za študij na teološki fakulteti. »Z družbeno-humanističnega stališča je bil ta študij moja prva izbira; vendar toliko odprtega duha - duhovnosti - in širokega spektra ali nazora še sama nisem pričakovala. Vprašanje človeka in človečnosti, naših temeljev in vrednot, presežnega, vzvišenega ali transcendentnega, če želite ... te vsebine sem kar vsrkavala. Še zdaj ne morem verjeti, kako hitro je minilo teh pet let študija!«
Od malega je igrala violino; spomni se tudi, kako je igrala očetu, ki jo je spodbujal k resni glasbi in k opernem petju, kar pa je v njej dozorelo kasneje. Zato je logično sledila še glasbena akademija. Je članica opernega zbora; svobodna kot ptica pa se počuti, ko lahko zapoje v posameznih vlogah, nazadnje v vlogi Berte v Seviljskem brivcu. Odličnih odmevov pa je seveda zelo vesela tudi njena mama. Sicer pa ima Ana rada samospeve, pa tudi drugo glasbo – vse do džeza. In seveda skladbe, ki jih je pela njena mama. »V začetku najstniških let sem z vsem zanosom začela vrteti njene pesmi in jih tudi prepevala, deodorant pa je bil  moj mikrofon …«  Takrat je Ana zaznala mamo kot izjemno umetnico.
Z mamo sta v duetu prvič javno zapeli pesem Čez sedem rek; stara je bila 16 let. »Ta nastop je bil posvečen mojemu očetu, saj sva zapeli po njegovi smrti. Glasba nas še danes povezuje in nas bo vedno.« Oče, žal, Ane ni nikoli slišal javno peti, vedno pa je verjel in slutil da bo ubrala to pot.
Tako kot mama Elda, tudi Ana vidi svoje življenje v družinskem krogu in nikoli brez glasbe. Njeno vodilo pa je: »Delovati in hoditi po poti v skladu s svojimi talenti in željami; biti vztrajen in pri tem nikogar prizadeti.«