Civilna družba v pomoč zdravstvu
Po strokovni strani se naši zdravstveni delavci zlahka kosajo s tujimi, zaostajamo pa po urejenosti sistema, pri učinkoviti komunikaciji, pa tudi dostojanstva in spoštljivosti v nekaterih naših bolnišnicah ni dovolj, menijo člani Mreže nevladnih organizacij 25 x 25, ki združuje že več kot osemdeset tisoč članov.
Kakovostna in varna zdravstvena obravnava spadata med osnovne človekove pravice, žal pa je pri nas varnost pacientov v primerjavi z drugimi državami EU eno izmed najbolj zanemarjenih področij, ugotavljajo v civilni družbi. Nimamo niti neodvisnega telesa za področje kakovosti zdravstvene obravnave, varnosti pacientov in sodobnega nadzora nad temi dejavnostmi.
Zato so se v civilni družbi lotili pisanja dokumenta, ki so ga poimenovali Teze za zakon o kakovosti zdravstvene obravnave, varnosti pacientov in osredotočenju na paciente in njihove svojce, in ga v začetku junija poslali tudi na ministrstvo za zdravje. Predlagajo, da to področje uredijo s posebnim zakonom, ki bo koristil tako pacientom kot zdravnikom, vsemu zdravstvenemu osebju in tudi zdravstveni blagajni. Teze so vladi lahko v pomoč pri pripravi zakona, ki pa mora upoštevati šest načel kakovosti: varnost, uspešnost, učinkovitost, osredotočenje na pacienta, pravočasnost in enakost.
Kot je poudaril izr. prof. dr. Andrej Robida, dr. med., ki vodi delovno skupino za reformo zdravstvenega sistema v Mreži NVO 25 x 25, so teze pripravljali dalj časa in nimajo povezave z aktualnimi dogodki na ljubljanski nevrološki kliniki. Če pa bi podoben zakon že imeli in bi ga dosledno upoštevali, do teh dogodkov verjetno sploh ne bi prišlo. Namerne napake v zdravstvu so sila redke, kar 80 do 90 odstotkov neželenih dogodkov v škodo pacienta se namreč zgodi zaradi pomanjkljivosti v sistemu. In ni jih malo. Napake pri zdravstveni obravnavi so namreč že na četrtem mestu vzrokov smrti takoj za boleznimi obtočil, rakom in poškodbami. Približno tisoč ljudi v naših bolnišnicah vsako leto umre zaradi napak, poškoduje pa se jih okrog petintrideset tisoč. O teh številkah v javnosti ne govorijo, zaradi strahu pred kazenskim pregonom napake na vse mogoče načine prikrivajo, in ker vzrokov ne rešujejo, se žal tudi ponavljajo.
Zato nujno potrebujemo zakon, ki bo natančno določal: standarde zdravstvene obravnave, komunikacijo v zdravstvenem timu, pristop in odnos do bolnikov in svojcev (dobiti morajo tudi čustveno podporo, ne le zdravstvene), protokol reševanja neželenih dogodkov, predvsem pa tako okolje, v katerem osebje govori o pomanjkljivostih in sodeluje pri izboljšavah. Ključno je prizadevanje za kakovost v zdravstvu na vseh področjih. Slaba kakovost namreč vodi v zviševanje stroškov in človeško trpljenje.
