V starosti ležimo tako, kot si posteljemo pri srednjih letih
Foto: Shutterstock
Dejstvo je, da sodobna družba daje popolno prednost mladosti. Vse, kar je povezano s starostjo, je pojmovano kot negativno. Človek je v redu le, dokler je mlad in storilnostno naravnan. Ko postane manj uporaben, ga družba porine na stranski tir. O tem, kako biti srečen in zadovoljen s svojim življenjem tudi v starosti, smo se pogovarjali s Tjašo M. Kos, univerzitetno diplomirano psihologinjo iz Ljubljane.
V naravi si sledijo letni časi: pomlad, ko vse brsti, poletje, ko so listi v polnem razmahu, jesen, ko pobiramo plodove, in zima, ko je čas počitka, kontemplacije in poglabljanja vase, torej čas modrosti. Kot ugotavlja naša sogovornica, pa bi si v sodobni družbi želeli imeti le pomlad, morda še kanček poletja.
Potrošniška družba nam vsiljuje norme in standarde, ki naj bi jih dosegli, da bomo lahko srečni in zadovoljni, razlaga Tjaša M. Kos. Družba spodbuja razmišljanje, da bomo lahko srečni, če bomo ustvarili čim več pozitivnih občutkov v svojem življenju. Določa nam, kakšni moramo biti, da smo v redu. Ena izmed teh norm – poleg biti lep, mlad, vitek, uspešen – je tudi ta, da moramo biti srečni. »Če nismo srečni, nam sporočila iz množičnih medijev sugerirajo, da je z nami nekaj narobe. Vendar imamo ljudje široko paleto čustev, ki nam pomagajo, da se znajdemo v okolju. Sodobna družba nam daje navodila, da moramo iz svojega doživljanja izriniti številna čustva: ni v redu, če nas je strah, niti če nas skrbi ali smo žalostni … Življenjska realnost pa takšnega pojmovanja sreče ne podpira. Še več: to poraja stiske, saj ljudje smejoče obraze iz reklam primerjajo s sabo in svojim življenjem. Življenje pa ni film,« še nadaljuje naša sogovornica.
Podoben vsiljivec je pojem kakovostnega staranja. V medicinskem kontekstu se »kakovostno staranje« oziroma celo »uspešno staranje« pojmuje kot odsotnost bolezni. Vendar pa samo odsotnost bolezni še ne pomeni kakovostnega staranja, poleg tega takšno pojmovanje potisne na rob tiste, ki imajo na primer kronično bolezen ali invalidnost. V sodobnejših konceptih izpostavljajo subjektivno blagostanje oziroma zadovoljstvo z življenjem kot tisto, ki naj bi pomenilo uspešno staranje. Izpostavljen je torej psihološki vidik. Po mnenju Tjaše M. Kos pa bi bilo bolj prav in bolj na mestu uporabljati pojem »optimalno staranje«, ki vključuje pogled na vsakega posameznika, njegove individualne vrednote in njegove konkretne zmožnosti.
Materialni in socialni viri
Starost je tudi obdobje, ki je polno izgub: človek izgublja psihofizične moči, »izgubi« službo, umre mu partner, umirajo prijatelji. Pri tem, kako bo te izgube pri sebi predelal, pa so odločilnega pomena posameznikovi viri – še posebno njegov socialni okvir. Če je naša socialna mreža dobra, če imamo veliko virov in interesov, bomo lažje shajali tudi z omenjenimi izgubami. Če ostanemo vezani na materialne vidike, torej na fizično realnost, in če ostanemo osredotočeni le nase, bomo ob izgubah bolj trpeli, kot pa če ob tem razvijemo tudi drugačne, bolj vključujoče vrednote.
Razvojni cilji srednjega življenjskega obdobja so v ustvarjanju materialne podlage in fizične realnosti. V kasnejših letih se, kot pravi Tjaša M. Kos, investicije vase vedno bolj nagibajo k investicijam v druge. V starosti je pomemben tako imenovani generativni prenos, torej predajanje modrosti, skrb za druge rodove in prihodnje generacije. Ta prenos lahko poteka v okviru družine, različnih skupin in združenj, podjetij ali organizacij ali pa religioznih skupin in združenj, torej vsega, kar presega okvir posameznika. V vsakem življenjskem obdobju pride do krize, ki se, če jo uspešno prebrodimo, preobrazi v nekaj novega, v nove priložnosti in možnosti. V starosti je vrlina, ki se lahko razvije, modrost. Ta predstavlja pomembno dodano vrednost starostnega obdobja pred drugimi zgodnejšimi življenjskimi obdobji.
Tjaša M. Kos poudarja, da je pomemben dejavnik optimalnega staranja tudi finančni vidik, torej solidna materialna osnova. Žal je tako, da zelo težko govorimo o optimalnem staranju, če si ne moremo privoščiti pripomočkov, ki nam omogočajo zadovoljiv življenjski standard ter lažje in prijetnejše življenje. Finančna sredstva so pomembna tudi v prejšnjih življenjskih obdobjih, v starosti pa postanejo še toliko bolj. Zato je dobro, da že v srednjem obdobju poskrbimo za materialne vire v starosti. Poleg tega je treba družbo ozaveščati o tem, da so socialni transferji prav v tem obdobju zelo pomembni.
Poleg materialne preskrbljenosti pa so izjemno pomembni tudi socialni viri. Naši prijatelji, naša družba, naši interesi, vključenost v skupnost, društva in skupine … vse to vpliva na naše dobro počutje. V delovno dejavnem obdobju ima človek običajno razvejano mrežo socialnih stikov, ljudi, s katerimi prihaja vsak dan v stik. Ko preneha delati, se tudi socialni stiki zelo zožijo, za ohranjanje psihofizične kondicije pa postanejo ključnega pomena. Po mnenju Tjaše M. Kos je za načrtovanje zdravega staranja dobro, da se enačimo s svojo starostno skupino in sprejmemo, da smo njen del. Veliko težavo namreč predstavlja to, če ostane pomembna skupina za upokojenega človeka skupina delovno dejavnih. »Naša referenčna skupina je namreč tista, s katero se primerjamo. Če prenehamo delati in naša referenčna skupina ostane skupina delovno dejavnih, če se ne enačimo z upokojenimi, smo v konfliktu med lastno realnostjo in realnostjo skupine, s katero se enačimo. Za kakovostno staranje je torej dobro, da najdemo referenčno skupino svoje starosti in se začnemo samouresničevati v njenem okviru.«
Pravočasno poskrbimo za svojo starost
Kako bomo živeli v starosti, je odvisno od tega, kako smo živeli vse življenje. Kakor si boš postlal, tako boš ležal – pregovor, ki velja tudi tu: naše zadovoljstvo v starosti je plod tega, kako smo prej živeli življenje. Če nam pri srednjih letih ni uspelo negovati nekega konjička ali športa oziroma poskrbeti za svojo redno rekreacijo, potem nam bo to v starostnem obdobju še toliko manj blizu. Telo bo samo po sebi že preveč obnemoglo, telesna aktivnost pa preveč naporna, da bi jo zmogli razvijati. Podobno je z vsemi drugimi dejavnostmi. Na primer, če se v prejšnjih obdobjih nismo zanimali za umetnost, bomo tudi v obdobju starosti, ko so možganske kapacitete manj prožne, to zanimanje težko razvili. Enako je s socialnimi stiki: če nismo razvijali socialnih veščin že prej, jih tudi ne bomo mogli nenadoma v starosti. Veščine in kapacitete, ki jih razvijamo v srednjem življenjskem obdobju, so torej podlaga ali naša postelja, na kateri bomo »ležali« na stara leta.
Na upokojitev se moramo vnaprej psihološko pripraviti. Leto, dve ali tri pred upokojitvijo je po mnenju naše sogovornice zelo smiselno razmišljati o tem, kaj bomo počeli, smiselno je načrtovati in ugotavljati, katere stvari bi nas zanimale, pa prej nismo imeli časa zanje. Upokojitev naj bo za nas čas, ko zaživimo najkakovostnejše in najdragocenejše obdobje svojega življenja.
Notranje bogato obdobje
Življenjska obdobja, kjer je največ stresa in najmanj zadovoljstva, so v zgodnji in srednji odraslosti. Raziskave kažejo, da se krivulja zadovoljstva z življenjem z leti dviguje in začne upadati šele pri zelo visoki starosti, na primer po osemdesetem ali celo devetdesetem letu. Starost je torej lahko zelo zadovoljno obdobje. Odvisno pa je od tega, kako se nanjo pripravimo in kako o njej razmišljamo. Ali bomo uresničevali potenciale tega obdobja ali pa objokovali izgube ...
Razmisliti je treba tudi o ohranjanju potencialov, zato je dobro, da ostanemo čim dejavnejši. Zdrava starost je takrat, ko lahko opravljamo dejavnosti, ki smo jih počeli prej, čeprav na prilagojen način. Seveda jih ne bomo mogli opravljati tako, kot smo jih v mlajših letih. Zato moramo ugotoviti, katere dejavnosti želimo v svojem življenju ohraniti in katere opustiti. Za tiste, ki jih želimo ohraniti, pa je smiselno raziskati načine, kako jih lahko še vedno opravljamo, saj je v starosti izjemnega pomena to, da ostanemo dejavni v okviru svojih zmožnosti in da hkrati znamo sprejemati svoje omejitve.
Sodobni psihološki pogledi na starost
Včasih se je gledalo na starost kot na čas upada, v katerem gre vse navzdol. Sodobni pogledi v psihologiji in sodobni psihoterapevtski pristopi pa so drugačni. Določene funkcije dejansko upadajo, hkrati pa se druge funkcije krepijo in dosežejo vrh v tem življenjskem obdobju. Recimo, človek ima prirojeno t. i. fluidno inteligentnost (»obdelovanje« informacij). Z leti, izkušnjami in izobraževanjem pa nadgrajujemo načine in sisteme, kako urejamo in osmišljamo informacije, ki pridejo do nas, kar strokovnjaki imenujejo kristalizirana inteligentnost.
Nemški psiholog Paul B. Baltes govori o tem, da lahko v procesu staranja s pomočjo družbenih mehanizmov optimiziramo tiste funkcije, ki jih imamo, in nadomestimo tiste, ki upadajo. Pri tem pa so pomembni socialni viri in materialna sredstva.
