Brivec kot jih več ni

Zgodbe | sep. '15

Janko Ozbič je letos, konec januarja, odložil brivnik in škarje in zaprl vrata frizerskega salona, ki je v Postojni deloval od leta 1924, ko ga je odprl njegov oče. Čeprav se je uradno upokojil že pred skoraj tremi desetletji in bo naslednje leto praznoval 90 let, bi z veseljem še naprej delal, če mu ne bi zakonodaja naložila dodatnih finančnih in administrativnih bremen.

Časi so se sicer precej spremenili, prizna. Vsak moški ima svoj brivnik in ljudje se strižejo redkeje kot nekoč. »Prej so se strigli vsakih 14 dni ali pa enkrat na mesec, danes pa komaj vsake tri ali štiri mesece.« Tudi otroke postrižejo kar starši. »Nazadnje sem otroka postrigel pred kakimi štirimi leti. Edino zaraščeni upokojenci so še prihajali.«

Salon kot muzej

Stolček za otroke s konjičkom je tako v zadnjih letih bolj sameval, tako kot bo zdaj verjetno samevala še vsa druga oprema, ki so jo daljnega leta 1936 naročili iz Parme v Italiji, da je nadomestila prejšnjo leseno, »ki je bila že zastarela«. Tedaj nova in moderna kovinska ter kromana oprema pa je v salonu ostala vse do danes in je povsem dobro služila svojemu namenu. Čeprav se ji leta že malce poznajo, ji prav to daje dodatni čar. Celo grelec za vodo še vedno dela, čeprav je tam prav od začetka, od leta 1924.

Nič čudnega torej, da so nekateri opremo že hoteli odkupiti in jo odpeljati, odpotovala bi lahko celo v Južno Korejo, če bi jo Janko Ozbič prodal. Na občini razmišljajo, da bi morda v hiši, ki ima na pročelju še vedno napis FRIZER, odprli muzej. Janko Ozbič namreč nima naslednikov, ki bi se ukvarjali s to obrtjo.

Od vrveža do tišine

Najbolj je v salonu vrvelo v času Italije, se spominja Janko Ozbič, ko je bilo tu ogromno vojakov in različnih uradnikov. Takrat se je območje razvijalo, Italijani so gradili ceste, vojašnice, elektrificirali železnico. Poleg prostora za moške so nekaj časa imeli še poseben prostor za žensko frizerstvo in celo parfumerijo. V najboljših časih je bilo zaposlenih kar deset ljudi.

Nasploh je bilo tedaj v Postojni zelo živahno. »Še zvečer je bilo živo, ljudje so hodili po promenadi, danes pa niti mačke ne pridejo na cesto.« Pogreša slovensko petje, ki se je nekoč slišalo iz vsake gostilne. Danes so tu drugi ljudje in druge navade, pravi, in tudi njegovih vrstnikov ni ostalo prav dosti.

Salon je – tako kot Janko Ozbič – preživel marsikaj, tudi drugo svetovno vojno. Tedaj so najprej Italijani na orožne vaje leta 1939 vpoklicali njegovega očeta Viktorja, zato je po šoli popoldne vodil še salon, nato pa je moral kljub mladosti v vojsko še sam, star je bil šestnajst let. Tako je tri leta preživel najprej na Sardiniji, kjer se je priključil ameriški vojski, pozneje pa še na jugu Francije – v Marseillu.

Po vojni so bile razmere spet drugačne, njegove stranke so bili tedaj v glavnem jugoslovanski vojaki. Delo sta z očetom imela, zaslužka pa ne, saj nista mogla sama postavljati cene svojih storitev. »Tudi če bi kaj zaslužil, denar ni bil nič vreden, saj tedaj nismo mogli nič kupiti. Pri kmetih se je dalo dobiti kakšna jabolka in krompir. Ni bilo rožnato.« Zasebnikom, kmetom in obrtnikom tudi v naslednjih nekaj letih ni bilo lahko, saj so bili pod pritiskom, da odidejo v zadruge in državna podjetja, šele po nekaj letih so malce lažje zadihali.

Dopust, kaj je to?

Ko se je precej pozneje, pri svojih šestdesetih letih, upokojil, je še skoraj tri desetletja nadaljeval popoldansko obrt in še do lanskega leta ni prav nič razmišljal o tem, da bi salon zaprl. A zdaj bi zaradi spremenjene zakonodaje, če bi hotel še naprej vztrajati, izgubil del pokojnine, plačevati bi moral polne prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, imeti blagajno in več administracije. Pravi, da se pri svojih letih ne bi učil še tega.

Le kdo bi mu zameril, čeprav bodo Postojnčani moški frizerski salon, ki je bil že mestna znamenitost, Janko Ozbič je lansko leto postal tudi častni občan, gotovo pogrešali. A kljub vsemu vitalnemu gospodu, čeprav ima zdaj tudi dopoldneve proste, ni dolgčas. Ukvarja se z vrtom, dosti dela ima v gozdu, kjer je žled pustil veliko škode. Ukvarja se še z numizmatiko in fotografijo (med vojno je bil vojaški fotoreporter). »Sem še kar zadovoljen, lahko se ukvarjam z drugimi stvarmi. Prej sem bil prost samo ob ponedeljkih. Zdaj imam vse dni čas in se počutim kar malo bolj sproščen.«

Ker sva se srečala sredi poletja, sem ga vprašala, ali bo šel kaj na dopust. »To pa ne vem, kaj je dopust,« mi je odgovoril. »Nikoli nisem bil na dopustu. Samo enkrat, leta 1938, smo šli za tri tedne z mamo v Crikvenico, ampak oče je prišel samo v nedeljo in ponedeljek. Če sem lahko šel kdaj na morje, sem šel v ponedeljek, ko je bilo zaprto, za več dni pa ne.«

A zdaj je salon zaprt in hvaležni smo Janku Ozbiču, da nam je še enkrat odklenil vrata v zgodovino. Obrti, kot je njegova, se vse bolj izgubljajo, napis FRIZER na stavbi ob stari cesti skozi Postojno bledi. Iz salona sem odšla z občutkom, da nekaj izgubljamo prav vsi, tudi tisti, ki se strižemo komaj vsake tri mesece …

Besedilo in fotografije: Urša Blejc