Na vprašanja s področja pacientovih pravic odgovarja mag. Boštjan J. Turk
ZDRAVNIKI V OGLASIH
Bralca zanima, ali je kodeks medicinske deontologije obvezen za zdravnike in ali morda vsebuje kakšne prepovedi v zvezi z oglaševanjem zdravnikovega dela. Moti ga predvsem, da nastopajo v različnih oglasih za zdravila.
Strogo pravno gledano, kodeks medicinske deontologije sicer predstavlja zavezujoč predpis za zdravnike, enako velja tudi za smernice in izjave Svetovnega zdravniškega združenja in Svetovnega zobozdravniškega združenja. Ta načela so dolžni poznati in se po njih ravnati vsi zdravniki. Vendar pa je »težava« v tem, da nespoštovanje tega predpisa ni sankcionirano v smislu zdravnikove civilne ali celo kazenske odgovornosti, ampak so posledice »le« stanovske narave. V takem primeru lahko Zdravniška zbornica Slovenije zdravniku izreče opomin, ki je seveda zelo mila sankcija. Ima pa zato kodeks kar precejšnjo neformalno moralno moč, in zdravniki se v praksi v resnici trudijo, da bi ga spoštovali.
V skladu z 10. členom omenjenega kodeksa je vsaka neposredna ali posredna reklama ali publiciteta, ki nima bodisi vzgojno-varstvenega bodisi izobraževalnega cilja, za zdravnika prepovedana. Zdravnik se ne sme okoriščati z nagradami za oglaševanje farmacevtskih, kozmetičnih in drugih izdelkov in ne sme niti zahtevati niti prejemati nagrad mimo ustaljenih meril. Poleg tega ne sme izkoriščati svojih pooblastil in dela v javni zdravstveni dejavnosti za osebne namene in osebno okoriščanje, kar je v Sloveniji še posebno pereč problem. Tudi izjave zdravnikov o zdravilih in o dietetičnih ali drugih sanitarnih sredstvih morajo biti vselej strokovno neoporečne, in to tako v zdravstvenem in znanstvenem tisku kot tudi v javnih občilih.
Za prekršek se, recimo, šteje, če zdravnik pred nestrokovno javnostjo objavi neko diagnostično metodo ali zdravljene, ki še ni dovolj strokovno preizkušeno. Nedopustno je tudi, če zdravnik v dogovoru z bolniki in njihovimi svojci dopušča objavo javnih zahval in poveličevanja lastnih uspehov v javnosti. Poudarjanje lastnega dela in lastne osebnosti se namreč ne sklada s poklicem zdravnika. Zdravnik je kot javni delavec dolžan prispevati za dobrobit in napredek skupnosti, v kateri živi ali deluje.
