Erzelj – pokušina vin z razgledom
Erzelj se mi je zazdel zanimiv kraj že zato, ker je v Sloveniji to edino krajevno ime, ki se začne s črko E. Leži sredi turistično manj znanih Vipavskih brd, ki le nekaj kilometrov stran od rodovitne Vipavske doline zaznamujejo ovinkaste ceste, ki se vijejo do raztresenih vasi. S posebno slikovito lego se ponaša prav Erzelj, saj se s slemena odpirajo razgledi na Kras s Štanjelom v ospredju in na drugo stran na Nanos. Z bližnjega vrha Tabor (423 m) lahko uzrete kar 17 cerkev na okoliških vrhovih, ob lepem vremenu pa pogled seže vse do Tržaškega zaliva.
Vas je v zgodovinskih virih prvič omenjena leta 1275. Tu je stal grad sv. Mihaela, ki je bil v lasti oglejskega patriarha. Sredi 15. stoletja so na istem mestu postavili cerkev sv. Mihaela, ostanke grajskega obzidja pa so zaradi turške nevarnosti spremenili v tabor.
Naselje so omenjali z več imeni: Arsell, Ersell, Erssel, Rosel, v času avstro-ogrske monarhije kot Hersell. Med drugo svetovno vojno je vas sodelovala s partizani, zato so leta 1943 Italijani vse prebivalce izgnali. Moške v nemška taborišča, ženske v italijanska, za otroke pa so poskrbeli sorodniki. Po vojni je vas nazadovala, veliko se jih je izselilo. Ko pa so napeljali vodo in elektriko, se je trend ustavil in danes je v vasi kar živahno. Še posebno ob koncu tedna, ko pride veliko vikendašev. Najstarejše ohranjene hiše izvirajo iz 18. in 19. stoletja. Po površini je Erzelj razmeroma veliko naselje, po številu prebivalcev (okoli 80) pa eno manjših pri nas. Mnogi domačini so zaposleni v Ajdovščini in kmetijska dejavnost je za večino le dopolnilna. Čeprav je v vasi kar nekaj otrok, šole že dolgo ni več. V vasi boste zaman iskali gostilno. Še trgovine ni, a k sreči se tu ustavljajo potujoči trgovci. Podobno kot bibliobus Lavričeve knjižnice iz Ajdovščine, ki enkrat mesečno popestri vsakdan.
Kraljestvo avtohtonih vin
Skozi kraj s šestimi zaselki je speljana vipavska vinska cesta. Več domačinov je znanih vinarjev in seveda ste vabljeni v njihove kleti, če se le prej najavite. Trije so v okolici nekdanje šole, trije v zaselku Lenivec, pod hribom Tabor pa vabi Vinska klet Miška. Mladi gospodar Primož Šušmelj ponosno pove, da vinsko klet uporablja že četrta generacija. Še posebno so ponosni na sod z letnico 1861. V tristo letih so ohranili več avtohtonih vrst trte, kot so pinela, zelen, rebula, barbera, merlot.
»Vsa vina so dobra,« pravi Primož, ko ga povprašam po najljubšem. »Vsako ob svoji priložnosti in v skladu s kulinarično ponudbo.« Zadnja je pomemben del družinske ponudbe. Za goste skrbita z ženo, pomagajo pa tudi Primoževi starši, brat in 85-letna nona, ki se spretno suče po kuhinji. Po svojih močeh pomagata tudi najmlajša člana, čeprav komaj dosežeta rob miz, na katerih postrežejo lokalne dobrote. Med njimi so izvrstne mesnine, vipavska frtalja, domači njoki in bleki (spominjajo na široke rezance), jota iz repe tropinke (kisana na tropinah), fižolovka, ješprenj, divjačinske specialitete ter nepogrešljive sladice, kot so vipavski kuhani štruklji, zavitki in ocvrte miške. V kleti z vodenim pokušanjem spoznate značaj domačih vin. Na večstoletno vinarsko tradicijo spominjajo številni stari predmeti. Med drugim hranijo 150 let stare zapiske o kraju, lani pa jim je uspelo sestaviti družinsko drevo.
Domovanje kačjih pastirjev
Stari predmeti spominjajo na dolgo tradicijo - Vinska klet Miška.
Mimo Primoževe kleti vodi ena izmed urejenih pešpoti na Erzelju. Po njej se lahko povzpnete na Tabor in do cerkve sv. Mihaela, v bližini katere stoji starejša gotska cerkvica sv. Lovrenca. Pot vodi mimo enega izmed obnovljenih izvirov, iz katerih so nekoč dobivali vodo. Izvir pod Pajšto je dobil ime po »pajšti«, kamnitem oboku, ki varuje studenčnico in jo ohranja čisto. Izvire z drugimi zanimivimi kotički vasi povezuje učna pot Med zaselki in studenci, nanjo vabijo prikupne oznake v obliki modrih kačjih pastirjev. Z malo sreče lahko vidite tudi živega, morda celo največjega evropskega predstavnika – velikega studenčarja. Na tem območju živi kar trideset vrst kačjih pastirjev, naletite lahko na hribskega urha, močerada in še kakšno zanimivo obvodno žival.
Ureditev krožne učne poti je sofinancirala Evropska unija. Ena izmed zaslužnih pri izvedbi projekta Zorka Stegovec Vidmar mi pove, da so »nekoč deževnico lovili v vodnjake in kale za napajanje živine. Najboljšo vodo pa so zajemali iz številnih hladnih izvirov, med katerimi jih veliko tudi v največji vročini in suši ne presahne. Nekateri obzidani so lepo obnovljeni. Iz njih so nosili vodo v lesenih ''brentačah'' ali jo vozili v lesenih sodih – ''beriglah'', ki so bili oblikovani tako, da jih je bilo mogoče naložiti na voz.«
Pot je mogoče prehoditi v kakšni uri, podate pa se lahko še na precej daljšo pot, ki je speljana po bližnji okolici, med vinograde, gozdove in do razglednih točk. Vodi tudi mimo ostankov partizanske bolnice Vera, ki je delovala v letu 1944, a so jo požgali Nemci. Pešpoti je najlepše spoznavati na tradicionalnem pohodu, ki ga prirejajo vsako drugo nedeljo v marcu. V zameno za simbolično prijavnino domačini poskrbijo za pijačo in kakšen prigrizek, na koncu dobre štiri ure dolge poti pa pohodnike pričaka kmečka tržnica z domačimi pridelki in vini.
